![]() |
fotografija: © Bojan Stepančič
|
Še pred slabim desetletjem je
bilo središče Ljubljane nasičeno z nezaželenimi zvoki avtobusov in ostalega
cestnega prometa, da po kakšnem trajnejšem zadrževanju v tem predelu res nismo
imeli nobene želje. Nato pa se je dogodil trenutek, ko smo lahko mirno
prisluhnili šumenju Ljubljanice, ptičkom, se pogovorili s tistim, s katerim smo
se odpravili na sprehod po coni za pešce in si na ta način popestrili ali
sprostili marsikatero popoldne. Žal danes temu ni več tako. A ne zaradi
prometa, temveč medsosedskih vojn številnih lokalov, ki kar tekmujejo, kateri
bo imel na območju zunanjih javnih prostorov več zvočnikov in glasnejšo glasbo.
Ta boj za prevlado in želja po privabljanju gostov, ki ima pravzaprav povsem
nasprotni učinek, sta središče Stare Ljubljane spremenila v groteskno podobo
zvočne nesnage, ki se tako obiskovalcem kot tudi prebivalcem zdi nedoumljiva,
želja po begu iz te glasbene brozge pa vse bolj sprejemljiva rešitev. O
problematiki, podkrepljeni z marsikatero iztočnico za nadvse zanimivo
razmišljanje, je spregovoril Janez Križaj, član in aktivist Društva za ENO
glasbo.
Na začetku razjasniva dilemo, ki se bo verjetno marsikomu porodila. Si
režiser zvoka in velik ljubitelj glasbe, a nasprotuješ zvočnikom v javnih
prostorih in prehrupnemu predvajanju glasbe, kar pa nikakor ne pomeni, da se
boriš proti glasbi, marveč za njo. Za več glasbe oz. za ENO glasbo.
Rekel bi, da opazujemo in
opozarjamo, saj kaj več kot ljubiteljsko društvo ne moremo narediti. Opazujemo
pa in v zadnjih časih se je situacija zelo poslabšala. Vse več govorimo o
zvočnem onesnaževanju in zvočnih smeteh. Glasba je smet, ko je vsiljena,
posiljena, predvsem pa, ko je neustrezno predstavljena v neustreznem okolju.
Vsaka glasba in vsak žanr imata svoj prostor in čas, pri uličnem onesnaževanju
pa ni nobene kulture in nobenega odnosa do glasbe. Uporablja se za prikrivanje
moreče tišine in hrupnih strojev, a najhuje je, da se v Stari Ljubljani
uporablja za prikrivanje sosedove glasbe. Ta kultura medsosedskega sovraštva in
tekmovalnosti se prav tu hudo izraža. Društvo za ENO glasbo najbolj opozarja
prav na več glasb hkrati, kajti tu ni več razpravljanja v smislu, da enim bolj
ustreza violina, drugim klarinet, enim zborovska glasba, drugim instrumentalna,
enim tišja, drugim glasnejša glasba. Tem razpravam se skušamo kar se da
izogniti, kajti takoj razpravljamo o okusih. Vsi pa se strinjamo, da več glasb
hkrati ne prija nikomur.
Turistični primanjkljaji
»Turisti so v splošnem zelo navdušeni nad majhnostjo, simpatičnostjo in
istočasno mirnostjo ter živostjo Ljubljane, vendar se vanjo, vsaj tisti, ki
iščejo kulturo, v večini primerov ne bodo vrnili.« Razlog za to gre iskati v
potrebi po primernem prostoru tako za starejše kot za mlajše, ki ga Ljubljana
zaenkrat še ne premore. Čeprav ima ohranjen srednjeveški duh, ki bi ga turistom
lahko ponudili kot svojstveno kulturno doživetje, se tovrstne specifike žal ne
zaveda. »Morda bodo v Ljubljano prišli drugi, tisti, ki iščejo instant zabavo,
a ne vidim razloga, zakaj, ko pa Slovenska filharmonija vrti enako glasbo kot
na Zrćah na Pagu. Raje bodo šli na Zrće, kjer bodo dobili isto, le boljše.«
Eden od projektov društva je Kulturna podoba Stare Ljubljane. Ta zaradi
številnih zvočnikov in pogosto tudi njihove slabe kakovosti žal ni prav
prijetna za uho. Kakšen je vaš predlog o tem, kako spremeniti njeno zvočno
podobo?
Mislim, da bi morali ozaveščati
pristojne institucije, kajti ni stvar (ali naloga) občanov, da ves čas opozarjajo
lastnike lokalov. Prav tako ne vem, če je naloga občana, da kliče na policijo
in tržno inšpekcijo. Pristojni bi morali za to malo bolj poskrbeti, kajti imamo
jih zelo veliko. Vendar se, konkretno, Zavod za varstvo kulturne dediščine ne
ukvarja s kulturo, saj jih zanima le arhitekturna substanca. Skratka, kulture
ne varujejo, varujejo le gradbeni material.
Torej bi posegli šele takrat, ko bi bila glasba tako glasna, da bi
zaradi nje z zidov začel odpadati omet.
Točno tako, skrbi jih le, da ni
poškodovan omet, sama kulturna podoba pa ni v njihovi domeni. Kar je zelo
nenavadno, saj vsi zakonski akti, vključno z razglasitvijo Slovenske
filharmonije za kulturni spomenik državnega pomena, govorijo o celostni podobi,
o kulturnem, družbenem in zgodovinskem pomenu ter o vsebini. A vsemu temu se lagodno
izognejo. Podobno je s tržno inšpekcijo. Imamo Pravilnik o minimalnih pogojih
za opravljanje gostinskih dejavnosti, ki izrecno pravi, da mora lokal, ki
predvaja glasbo, imeti za to protihrupno zaščiten prostor. A če podaš prijavo
na tržno inšpekcijo, dobiš odgovor, da tega ne izvršujejo. Uradni list torej
tržni inšpektorji ignorirajo, češ da niso usposobljeni in ne vejo, kaj je
protihrupno zaščiten prostor. Seveda bodo lastniki lokalov vedno trdili, da so
klet izolirali, kar je verjetno celo res, a če je ta izolacija ustrezna, je predvsem
strokovno in, moram reči, tudi psihološko vprašanje. Tu je obotavljanje nekako
razumljivo. A pred kratkim se je na vogalu Hribarjevega nabrežja znašel zvočnik
in s tem ozvočil ves Šuštarski most. Tu ne gre za zvočnik v nekem prostoru, da
bi lahko razpravljali, ali je prostor protihrupno zaščiten ali ne. Je na
prostem in ni usmerjen v lokal, da bi animiral goste, temveč v bližnjo okolico.
Torej je njegov edini namen povzročanje motenj v okolici. Očitno je tu še
marsikaj v ozadju … Kajti, če nekaj deluje izrecno v nasprotju z Uradnim listom
in vsem, kar tam piše, se vendar moramo vprašati, čemu?! Kar nam da pa še bolj
misliti, so okrogle mize, ki jih organiziramo in na katere se tisti, ki
delujejo, odzovejo. Policija se je prišla pogovarjat in tudi povedala, kje ima
probleme pri izvajanju, kje so mejna področja, kje sivine in zakonske
nejasnosti. Tudi inšpektorat MOL-a je povedal, da je zelo omejen in lahko
ukrepa le pri zvočniku na pločniku, čim pa je zvočnik na fasadi, ne more
ukrepati, ker gre za zasebni prostor. Takšno je pojasnilo, ali to sprejmemo in
razumemo, je pa drugo. A so se pogovarjali. Zaskrbljujoče je, da tržni
inšpektorji in varuhi kulturne ter spomeniške dediščine nikoli nimajo časa za
pogovore. Ljudje se pogovarjamo, korupcija molči.
Kulturne možnosti Stare Ljubljane
Zaradi nadvse zanimive arhitekturne podobe Stare Ljubljane, ki nima
zgrajenih ulic po sistemu kock in kvadrov, temveč so le-te prelomljene in
zavite, so posamezne lokacije med seboj zvočno izolirane druga pred drugo. V
neprometnem območju med Trnovskim in Zmajskim mostom je tako kar 31 lokacij
primernih za simultane ulične nastope, a ob upoštevanju zvočnikov, ki se
nahajajo na zunanjih javnih prostorih, ostanejo primerne le še štiri. Zato večina
uličnih glasbenikov kaj kmalu odide, ker nimajo primernega prostora, na katerem
bi lahko predstavili svoj umetniški program. Janez meni, da je zadeva povsem
enaka kot v »srednjem veku, ko se ljudje niso umivali, temveč so se raje
polivali s parfumi. Mesto ne skrbi za higienski minimum, temveč še dodatno
spodbuja zvočno nesnago. Moja velika želja je, da bi naredili vsaj eksperiment,
v katerem bi za en teden poskusili, kaj se zgodi, če v javnem prostoru nihče ne
vrti glasbe. Lokali bi imeli možnost ponovno postati prostor družabne skupnosti
in ne več prostor odtujenih posameznikov, ki se ne morejo pogovoriti, tudi
frizerski saloni, vsaj mislim, ne bi izgubili svojih strank. Glave ne bi bile
nič slabše postrižene, niti ne bi bilo manj postriženih. Ne verjamem, da bi vsi
hodili naokrog zanemarjeni in z neurejenimi pričeskami le zato, ker v salonih
ne bi predvajali glasbe. Morda pa bi celo obudili kulturo zborovskega petja, ki
smo jo izgubili. Le kaj bi se zgodilo? Bi Ljubljana preživela ali bi vsi
umrli?«
Zdi se mi, da je tehnološki napredek človeku olajšal marsikatero delo,
po drugi strani pa je v veliki meri obremenil njegova čutila, v prvi vrsti
zagotovo uho, ki svojo vlogo opravlja neprestano in čutila se temu še niso
povsem prilagodila. Namesto, da bi iskali tišino, hrup preglašamo z glasbo. Se
ti zdi, da se človek 21. stoletja boji tišine?
Tišina je velik problem. Kajti
tišina je pravzaprav edina resnična. Vsa glasba, ki jo cenimo, živimo zanjo ali
od nje, je namenjena le prikrivanju sivine vsakdana in nam torej nekako lepša
življenje oz. laže. V glasbi ni resnice in ves ta umetno ustvarjen hrup je
namenjen le temu, da ne bi razmišljali. Treba je priznati, da imamo slabo
samopodobo in čim se preveč zamislimo, smo lahko depresivni. Boljše je iti
nakupovat, se poveseliti in delno je glasba namenjena tudi temu, kar ni slabo.
Tudi to potrebujemo, a če nas s tem posiljujejo od jutra do večera, vsepovsod,
res ne gre za našo svobodno izbiro, temveč za diktaturo kapitala korporacij.
Omenila si tudi prilagoditev … moramo ločiti, kaj je biti imun na te zvoke in
kaj biti otopel. Sam trdim, da absolutno nismo imuni, saj podzavestno slišimo
vse, kaj pa zavestno izločimo, ker nočemo slišati, je druga stvar. Nemogoče je
ne slišati dveh glasnih glasb, ki jih predvajajo istočasno, a marsikdo vloži
velik mentalni napor v to, da ta gnusni hrup odrine iz zavesti. Se pa vse nekje
nabira in se z leti pozna na zdravju in tudi zbranosti. Če moramo svojo
mentalno energijo usmeriti v to, da nečesa ne slišimo, imamo zagotovo manj energije
za pogovor. Ta tako postane manj zbran, manj poglobljen, a bolj utrujajoč, saj
moramo povzdigniti glas ali celo vpiti, kar gre v kulturno škodo. Pred leti
zvočnikov na ulici ni bilo, saj so se pojavili istočasno z umikom prometa. Ko
smo končno dobili nazaj Tromostovje in Prešernov trg, ju osvobodili cestnega
prometa, ni minil teden, ko so gostinci okupirali javni prostor z ozvočenjem.
Problem tega pa je tudi v tehnološki revoluciji, saj zaradi močnih in poceni
kitajskih zvočnikov tovrstno ozvočenje ne predstavlja nobene investicije več,
medtem ko je bilo pred 15 leti povsem drugače. Tudi industrija avtorskih pravic
temu sploh ne zmore slediti in tako ne IPF ne SAZAS ne zaračunavata ozvočevanja
ulic, temveč le kvadraturo lokala. Gre za svojevrsten absurd, kajti kultura
kapitala je brezobzirna, gleda kratkoročno, na dobičke. Vendar gre pri aroganci
do kulturnih vrednot za dolgoročno razprodajo prihodnosti. A to kulture
kapitala pač ne zanima.
Zelo veliko se je govorilo tudi o raziskavah, ki naj bi pokazale, da
glasba spodbuja kupno moč in potrošništvo. A ne nazadnje bi to lahko primerjali
s tistimi, ki so odraščali v pomanjkanju in zato v zrelih letih postali
nenasitni potrošniki. Danes pa smo z glasbo dobesedno bombardirani in nima
nobenega učinka več ...
Monotona glasba, ki jo vrtijo
trgovine s tekstilom, ima tipično lastnost teh žanrov, to pa je odsotnost
dramaturgije. Pesem nima ne začetka, ne konca, niti dramskega loka ali
kakršnegakoli razvoja. Gre za eno samo kalno reko, ki je neprekinjena in nima
vloge razsvetlitve, pomiritve, doživetja čustvene katarze. Je le surogat, ki
nenehno vzdržuje čustveno nepotešenost, in ko smo čustveno nepotešeni, to
luknjo polnimo z materialom. Če smo depresivni, gremo lahko na Golovec, sedemo,
poslušamo ptičke in napišemo pesem, lahko pa gremo v BTC, kjer nam bo t.i.
dumča dumča kultura izpraznila možgane, zagledali bomo lepo vijolično torbico,
jo kupili in dala nam bo občutek izpolnjene ljubezni. In tako dan za dnem,
depresija pa raste, ker nas ti surogati ne napolnijo. Moč glasbe ni taka, da bi
postali čisto drug človek, ko slišimo neko pesem. Ali pa tudi, a to so izjemni,
redki primeri. V splošnem gre za subtilno spremembo, ravno tolikšno, da nam
pove, ali je kozarec napol poln ali prazen. Kozarec je sicer vedno isti, vodna
gladina in višina prav tako, spremeni se le naša percepcija.
![]() |
fotografija: © Bojan Stepančič
|
Pravna podlaga
Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in
o minimalnem obsegu za opravljanje gostinske dejavnosti, 52. člen:
»Gostinski
obrat, ki nudi mehansko ali živo glasbo za ples oziroma družabni program mora
imeti: /…/ proti hrupu zaščiten prostor tako, da glasba ne moti bližnje okolice
/…/«
Zakon o varstvu javnega reda in miru, 8.
člen (povzročanje hrupa):
»(2) Kdor z uporabo televizijskega ali radijskega sprejemnika, drugega akustičnega
aparata ali akustične naprave ali glasbila moti mir ali počitek ljudi in to ni
posledica dovoljene dejavnosti, se kaznuje …«
Glasba se rodi iz tišine, medtem ko hrup dela ljudi nezmožne
prisluhniti glasbi in posledično tako sebi kot tudi drugemu. Vse te zvočne
kulise lahko posameznika pripeljejo do slušne okvare, a tudi do napetega
čustvenega in psihičnega stanja, a se zdi, da večina še vedno ne zna povezati
posledic z vzroki.
Težko jih je povezati, ker je
glasba s tem, da vpliva direktno na naša čustva, zelo specifična. Gre mimo
mentalne zavesti in v njej lahko uživajo tudi tisti, ki je ne razumejo. Glasba
je lahko sproščujoča, pomirjujoča, lahko je antistresna terapija, a, poudarjam,
odvisno kateri žanr v katerem trenutku. Če gremo na sprehod po Stari Ljubljani
in na območju 300 m slišimo 25 različnih glasbenih podlag, pri čemer gre za
same ofenzivne žanre, ki nas spodbujajo na akcijo, in če to človeku ne ustreza,
ga dejansko utruja in povečuje stres. Poleg tega po tej zvočni brozgi prispe do
Šuštarskega mosta, kjer igra nek saksofonist in ta postane le še smet, saj ga
ne moremo zaznati in ceniti. Če bi se sprehodili v tišini, bi bil dobrodošla
kulturna popestritev in bi bili navdušeni. Zdelo bi se nam lepo, kot diamant na
žametni blazini. A treba je vedeti, da ima vreča diamantov enako estetsko
vrednost kot vreča premoga. Mi pa imamo več različnih glasb brez repa in glave,
ki se mešajo in prepletajo v kaotično babilonščino. Ko pravim, da se glasba
rodi iz tišine, pomeni, da si jo moramo, preden lahko v njej zares uživamo,
vsaj malo želeti, in da se ta želja po njej rodi, nam mora biti vsaj malenkost
dolgčas, občutiti moramo vsaj malo tišine. Pravijo, da je tišina moreča, a
moramo dobiti del te more, sivine, da lahko ta žarek upanja, ki naj bi nam ga
glasba prinesla, opravi svojo nalogo in nam da neko novo upanje, da ima življenje
smisel. Mislim, da v vsej civilizaciji ni primera, razen simfoničnega orkestra,
da bi se 100 ljudi sinhroniziralo v tisočinki sekunde. Ta glasba nam daje
občutek, da družbeno sožitje je možno, in če imamo to iluzijo, verjamemo, da je
možno, če pa te iluzije nimamo, bomo prišli v kaos, vojno in klanje. Vsak zase,
vsi proti vsem. Zvočna podoba Stare Ljubljane pa je točno to, medsosedska
vojna, kjer sožitje ni možno.
* Intervju Zvočna razprodaja
javnih prostorov, ki sem ga naredila z Janezom Križajem, režiserjem zvoka, je bil objavljen v
reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije, letnik 44, številka 4
(avgust-september 2013), str. 48-49 v okviru rubrike Zelena stran.