 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Zdi se, da se je leto komaj
pričelo, a smo zakoračili že v december. Še en december. Minilo je še eno leto (več).
Za nami je še nekaj novih dosežkov in (še) neuresničenih želja. Novih izkušenj,
prehojenih poti, srečanj z ljudmi. In obljub, da bo prihodnje leto drugače.
Hodim po Stari Ljubljani in iz
zvočnikov, nameščenih na stojnice t.i. božičnega sejma odmeva skladba White
Christmas. Čudovita skladba, ki navkljub starosti še vedno pričara iste občutke
vsako leto. Na isti dan. Na dan, ko hrepenimo po tem, da bi svet obnemel pod
težo snega in bi nas objela toplina prav tovrstne glasbe, milina medsebojne
povezanosti in pozornosti, ki si jo izkazujemo ob dobrem grižljaju, cimetovih
kolačih, božičnem čaju, pogovoru, glasbi, filmih, knjigah, družabnih igrah … A
ko hodim po mestu in poslušam to večno melodijo, se zavem, da se sonce blešči
sredi modrine neba in da je v resnici toplo, do Božiča pa so še nič manj kot
štirje tedni, pravzaprav celo več.
Vendar so trgovine že več kot
mesec dni, prej dva, založene z izdelki v kombinaciji rdeče in bele barve, le
občasno se vmes prikradeta še zelena in morda rjava. Od vsepovsod k nam
prihajajo slogani, ki vsebujejo besede, kot so podarite, pokažite, privoščite,
razvajajte … skratka: kupite (čim več). Določene trgovske verige se odločajo za
nekaj več prijaznosti, večina jih pri tem (p)ostaja agresivna v želji po čim
večjem iztržku in izkupičku. Grabežljivosti, ki jim ne preprečuje izgube
človeškosti. Ljudje pa nasedajo. Med seboj tekmujejo, kdo bo podaril večje in
dražje darilo, pri čemer so pozorni izključno na to, kaj so od te iste osebe
prejeli preteklo leto brez da bi razmislili o tem, s čim se ta ukvarja in kaj
ji je blizu, kaj všeč. Prej kot njej, podarjajo sebi. In tem tekmovanjem seveda
ni konca. Kajti prihodnje leto bomo dobili še več, kot presežek našega letošnjega
darila, in znova bomo morali poseči dlje … nikoli končana zgodba. Povsem
nebistveno je, da petnajste skodelice za čaj ne potrebujemo, pa čeprav je morda
prav lepa, še manj tridesetega gela za prhanje, ki je sicer res najbolj
univerzalno darilo, ki pač vedno pride prav, a v teh količinah nikakor. Podobno
je tudi s čokoladami, bonbonierami in drugimi sladkarijami, s katerimi ne
moremo zgrešiti. A za časa praznikov imamo na mizi tako domače dobrote, medtem
ko se po njih vsak, ki vsaj malce pazi na svojo prehrano, znova vrne k svojemu "antisugar"
režimu, zato vsi ti majhni paketki nekaj tednov ležijo v predalu, dokler jih
počasi ne raznosimo drugam in razdamo … Kje je torej smisel vsega? V kopičenju
stvari?
V letošnjem letu me je splet
okoliščin pripeljal do tega, da sem prečistila svoje posedovanje dobesedno vsega.
Se znebila tretjine, če ne celo polovice. Prodala naprej, podarila, zamenjala,
zaradi dotrajanosti vrgla v smeti. Manj je več. Vedno bilo in vedno bo. V duhu
te energije me prihajajoči prazniki nekoliko skrbijo. Vključno z rojstnim dnem,
ki ga imam prav v tem času. Sprašujem se, koliko skodelic se bo nabralo. Koliko
bonbonier. Koliko gelov za prhanje. Koliko drugih (neumnosti) in – najhuje –
nabiralcev prahu. Sprašujem se, ali res ne znamo prisluhniti človeku, kateremu
podarjamo? Se mu posvetiti vsaj malo in izbrati darilo, ki mu bo olajšalo
vsakdan, ker podarjeno potrebuje. Mu prihraniti čas, ker mu ne bo potrebno v
trgovine, da bi izbran izdelek poiskal sam. Ali ga preprosto razveseliti z
nečim, kar mu je blizu in s čimer se ukvarja.
Prav zato se letos spogledujem z
mislijo, da se odrečem vsemu, celo malim uporabnim pozornostim. Morda bi bilo
najbolj smiselno, da si podarimo tisto najbolj bistveno, temeljno: čas.
Pravzaprav premišljujem o tem, da bi s tistimi, ki so mi dokaj blizu, preživela
skupno popoldne. Se z njimi odpravila na čaj, se malce podružila, pogovorila in
ob tem zaigrala kakšno družabno igro, ki bo hkrati poskrbela tudi za smeh in
nekoliko razbila zapetost dejstva, da se ti ljudje med seboj ne poznajo.
Ustvarila lep spomin, ki je ne nazadnje vse, kar imamo. In potrebujemo.
