Upati, iskati, se dati

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Ne hodim k zdravniku, kakor bi mislila, da hrani moje telo skrivnosti, za katere je najbolje, da jih pustimo pri miru: kdo ve kakšne pošasti počivajo v moji notranjščini, ki se bodo prebudile, če bomo brskali za njimi, in me pokončale kljub zdravilom, ki mi jih bodo predpisali naši moderni čarodeji, ali morda prav zaradi njih,« piše uvodoma Mira Mihelič v delu Ure mojih dni (str. 5) in nadaljuje: »Podobno je, se mi zdi, s spomini. V meni počivajo, nekateri docela mrtvi, drugi le spijo, toda prebuditi jih – ali ne bi to pomenilo prebuditi tudi pošasti, za katere želim, da mirujejo, se pravi, da jih hočem pozabiti? Ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni mali deklici, potem dekletu, mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu odkrila svoj pravi poklic? Ali si upam povedati vse o sebi, torej tudi o svojih najbližjih, ali sem si to kdaj resnično upala? Včasih že, v literaturi, ko so se na trenutke odprla vrata v skrivno podzemlje, kjer čakajo moji temni spremljevalci.« Ista vprašanja si zastavljam tudi sama, saj že leta dopuščam, da nekateri spomini spijo v podzemlju moje zavesti in jim dopuščam na plan le občasno. Ne zato, ker bi v meni tlela iskra kakršnekoli zamere, temveč zato, ker sem svoja zgodnja leta preživela v nenehnem upanju, da bo kdaj drugače, in želji po tem, da odidem. Daleč stran, v druge kraje in med druge ljudi. Margaret Mazzantini v romanu Novorojen (str. 48) piše, da »nihče ne more reči, kaj natanko je to. Kot da je okrog nas nekaj, v kar smo ves čas vpeti. Daleč od nas potuje neko življenje in se nam počasi bliža, čutimo njegove viharje in zavonjamo zatišja. Njegovi napori in znoj so del nas, naša muka. In ustavljamo se kot žuželke, da prisluhnemo temu hkratnemu utripu.«

Kakorkoli obrnem, »nekaj je manjkalo, in to čedalje bolj; morala sem tisto iskati, ne le v sebi, temveč tudi zunaj sebe, in nepotešenost je dolgo zbujala v meni nemir.« (Mihelič, str. 44) Nekako verjamem, da večina ljudi iskano najde, saj se ne nazadnje s tem, kar nam je dano, ne zadovoljijo le ljudje nemirnega in raziskovalnega duha. A kje iskati? Iskati tisti mali prostor pod soncem, kjer se bomo počutili doma in kjer se bomo lahko predali življenju, živosti, ljubezni. Ne več grenkobi. Napačno bi bilo odreči se »najboljšim ljudem in jih zamenjamo za tiste, do katerih smo ravnodušni in nam ne prinesejo nič drugega? Kako lahko dopustimo ljudem, na katere naletimo po naključju, da nas uničujejo s svojo dvoličnostjo in naučijo bojazljivosti?« (Mazzantini, str. 11)

Zgodnja leta otroštva. Skupno guljenje šolskih klopi z ljudmi, ob katerih se ne počutim dobro. Še manj se v njihovi družbi počutim kot jaz. Dušijo me. Okolje, v katerem živim, mi ne omogoča leteti po poteh, ki me vabijo v svoja nedra. A vendar ne bi mogla reči, da »v moji hiši straši, vendar usode njenih prebivalcev niso šle mimo njenih sten, ne da bi tam pustile sledove, kot so jih pustile v meni. Pokrivala nas je s svojo streho, ki mi nenehoma povzroča skrbi, ker zdaj ni dobiti opek in zdaj ne krovca, da bi zakrpal njene rane, ki nastanejo po vsaki zimi. Smrti, rojstva, žalost, veselje, uspehi in neuspehi, vse se je nakopičilo v nji, ki je to dostikrat prenašala mirno, včasih pa z odporom.« (Mihelič, str. 6-7) Samo je. Tisti občutek utesnjenosti in nekje daleč vrata, skozi katera vidim v svet. V svet, ki kliče in me je nazadnje tudi sprejel.

Ne vem, kje so obrazi tistih dni. In priznam, da me to niti ne zanima, saj nisem prepričana, da bi se jih – s kakšno izjemo – sploh spomnila.  V meni ostaja le še nekaj usedlin. O njih, s katerimi nikdar nismo imeli nič skupnega. S katerimi me tudi danes nič ne veže. Po vseh teh letih še mnogo manj, saj se zavedam, da obstajajo ljudje, ob katerih sem doma. Ki so eni »tistih dobrodejnih ljudi, ki ti naključno pridejo na pot in bi jih najraje objel, ker se ti znajo nasmehniti iz globine svojega človeškega spoznanja in ti v trenutku odtehtajo drugo polovico človeštva, ljudi, ki se zapirajo v svoje temno brezno in kradejo moč.« (Mazzantini, str. 31-32) Ljudi, ob katerih smeš biti, kar si, in v čigar družbi širiš krila, da bi odletel v nebo, rastel proti soncu in preprosto bil srečen.

A zadnje dni me spomini »napadajo, pa ne po časovnem redu, temveč tako, kakor se prikazujejo slike, ki jih je v galeriji bolj po svojem okusu kakor po njihovi pomembnosti obesil neznan urejevalec« (Mazzantini, str. 39) ali tisti, ki upravlja z delom naših življenj in mi pred oči postavlja grozljivo resnico: tudi naša generacija odhaja. Zato pa »so stvari. Drobne stvari, ki jih ne bom pozabila, ki so povsem nepomembne, pa sem si jih zapomnila bolj kot vse drugo.« (Mazzantini, str. 156)

Sam odločaš, kdaj boli

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Hočem si vzeti čas, ki je potreben,« piše v odličnem romanu Konje krast norveški pisatelj Per Petterson z izredno pretanjenim občutkom za vse odtenke samote in tišine, ter nadaljuje: »Zdaj je čas zame pomemben, si predstavljam. Ne da bi moral minevati hitro ali počasi, samo kot čas, nekaj, v čemer živim in kar polnim z dejanskimi stvarmi in dejavnostmi, ki ga lahko razdelim, tako da ga dobro vidim, in ga ne zmanjka, ne da bi jaz to opazil.« (str. 9) Hočem si vzeti čas. Čas, ki je potreben. Potreben, da bi lahko občutila in doživela vsak trenutek in vsako malost, ki me obdaja. Kajti takšne majhnosti v sebi nosijo strast, ki nas poganja naprej.

A so se ljudje od njih odmaknili. Odmaknili so se od časa, ki je postal sopomenka za »nimam«, kljub temu da vmes nam teče povsem enako. Zakaj torej izgubljamo možnosti, ki so nam dane? Zaradi želje po napredku, ki je povsem brezpotreben, saj naš um kot tudi naše telo nista več zmožna dojeti več, hitreje, globlje … Smo, kar smo. In s tem bi se morali sprijazniti.

Nismo skupek skupaj povezanih žic in čipov, nismo naprava, temveč živa bitja. Človeška bitja. Ki so del narave, le da smo na to dejstvo nekako pozabili, medtem ko bolečine kljub prizadevanju, da ne bi ničesar več občutili, nismo zmožni odmisliti. Zavračamo svojo naravnost in je ne negujemo. Ne poslušamo več ritma življenja, ki je v nas, in se bojimo teme. Bojimo se tudi sonca, bojimo se travnikov, morja in rek. Bližine. Bojimo se pristnosti. Vendar sem se navadil »na temo. Ne spomnim se, da bi se je kdaj bal, a gotovo sem se je, zdaj pa se mi zdi naravna in varna in predvsem pregledna, ne glede na to, kaj vse se dejansko skriva v njej. To ne pomeni nič. Nič se ne more meriti s svobodo in prostostjo telesa, brez določene višine, brez dokončne razdalje, kajti tega v temi ni. Samo velik prostor, v katerem se lahko premikaš.« (str. 11)

Ironija … človek današnjega časa najbolj hrepeni prav po svobodi, ki se je istočasno neizmerno boji, zato ji s svojimi dejanji skuša ubežati. Zadovoljen pa bo šele takrat, ko se bo odmaknil od vsega, kar ga obdaja in za kar meni, da potrebuje, čeprav to spoznanje še ni prišlo v njegovo zavest. Takrat bo znova zaslišal, »kako so mravlje tekale po resju in kako se je steza, po kateri sva hodila, dvigala s hribom, globoko sem vzdihnil skozi nos in pomislil, da bom, ne glede na to, kakšno bo moje življenje nekoč in kako daleč bom odpotoval, vedno pomnil ta kraj, kakršen je prav zdaj, in da ga bom pogrešal.« (str. 28) Nenehno nekaj pogrešamo. Več prostega časa, več sonca, več prijateljev, več ljubezni, več … a v resnici pogrešamo le sebe.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne poznajo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji, in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. Nihče se te ne more dotakniti, če tega sam nočeš. Samo vljuden moraš biti in se smehljati in se izogibati preganjavicam, saj o tebi govorijo, ne glede na to, kaj uganjaš, temu se ni mogoče izogniti, tudi sam bi ravnal enako.« (str. 60)

Svoboda se že davno ne skriva več v priznavanju drugih. Še manj v novem avtomobilu, dražjih oblačilih, večjih kosih nakita. Svoboda se skriva v občutku, da smem biti, kar sem. V občutku, da me ljudje, ki jih spoštujem, cenim in imam rada, sprejemajo takšno, kot sem. »Biti ponoči zunaj sam je bil nenavaden občutek, skoraj kakor svetloba ali zvok skozi telo, kot mehka mesečina ali zvonjenje, voda, ki mi je drla okoli škornjev, in vse naokrog je bilo tako veliko in mirno, a nisem bil izgubljen, počutil sem se izbranega. Zdaj sem bil čisto miren, bil sem središče,« (str. 87) kajti mi kot osebe z vsemi potenciali tudi smo središče. Svojega sveta, ki ga lahko kreiramo po lastnih merilih. A seveda ob zavedanju, da smo le majhne karikature v veliko večjem stvarstvu. »Ampak takšno je življenje. Tako se učiš – kadar se kaj zgodi. Posebej v tvoji starosti. Samo sprejeti moraš stvari takšne, kot so, in pozneje razmisliti o njih in jih ne pozabiti in nikoli ne smeš biti zagrenjen.« (str. 99)

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Moraš biti odprt. Sprejemati drugačnost, stremeti k poslušanju bitja lastnega srca, in ne potlačevati hrepenenja, ki so del človeške narave. Začetek se pač vedno zdi »malo grozljiv, ker je namigoval, da ni nujno, da bomo glavne osebe v lastnem življenju. Nisem razumela, kako je kaj takšnega sploh mogoče, nekakšno fantomsko življenje, v katerem bi lahko samo gledala tistega, ki je prevzel moje mesto, in mogoče bi to osebo sovražila in ji zavidala, ampak ne bi mogla nič ukreniti, ker sem na neki točki izpadla iz svojega življenja, kot z letalskega sedeža, sem si predstavljala, v zrak, in tam sem prosto lebdela in nisem mogla nazaj in nekdo drug je privezan sedel na mojem sedežu, čeprav je bil prostor moj in sem imela vozovnico v roki.« (str. 165-166) Takšni so začetki. Odmaknjeni od življenja drugih, kajti zdi se, da bomo vedno nerazumljeni in potopljeni v bolečini, čeprav smo v resnici »hotel biti sam. Sam reševati težave, eno za drugo, z jasnimi mislimi in dobrim orodjem, kot je morda to počel moj oče, takrat na planšariji. /…/ Tako kot bi tudi jaz rad zdaj užival v tem, kar delam; v reševanju vsakdanjih izzivov, ki so lahko dovolj zapleteni, a imajo jasno omejitev, začetek in konec, ki ju lahko nadzorujem, v tem, da sem zvečer utrujen, ampak ne uničen, da se zjutraj spočit zbudim, si pripravim kavo in zakurim v peči in gledam ven v svetlobo, ki rdeča prihaja čez gozd proti jezeru, se oblečem in grem z Lyro po stezah, in opravim vse naloge, ki sem si jih naložil za ta dan. To hočem in vem, da zmorem, da imam to v sebi, sposobnost samote, in se nimam česa bati.« (str. 134)

Kajti svoboda je v zmožnosti biti samozadosten. Drugi so tu le zato, da osvetlijo temo, v kateri se moramo počutiti doma. Kajti gre za našo temo. Ki je lahko tudi svetla. Sami odločamo, kakšna bo. In takrat šele bo, »kot da bi se spustila odeja in prekrila vse, kar sem kdaj vedel. Bilo je, kot da bi življenje začenjal znova. Barve so bile drugačne, občutek, ki so mi ga globoko v notranjosti dajale stvari, je bil drugačen. Ne samo razlika med toploto in mrazom, svetlobo in temo, vijoličasto in sivo, ampak tudi razlika v načinu, kako sem se bal, v načinu, kako sem se veselil.« (str. 187) V načinu, kako živim.

Videti človeškost v ljudeh

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Vsak med nami živi po lastnih merilih. So ljudje, ki ves čas delajo pod pretvezo, da morajo, čeprav si v resnici želijo (in hrepenijo) le več ugleda, moči in denarja. Ki ga pogosto nimajo kdaj zapraviti. Višjega standarda, ki je povsem brez pomena. In so ljudje, ki so pogostokrat zdoma, ker morajo delati. Da bi lahko plačali položnice za še en mesec in obdržali streho nad glavo. So ljudje, ki jih zvečer ni doma, ker delajo, da bi zaslužili denar, s katerim bodo otroku kupili nove zimske čevlje. A so tudi ljudje, ki vse dni brezdelno postopajo, ker jim ni mar, da njihovi otroci potrebujejo nova oblačila, saj so stara že tako zguljena, da jih v njih ves čas zebe. Nekateri so doma, ker dela kljub prizadevanju ne najdejo.

 

Poznam tako ene kot druge. In navidezno se mnogi med njimi zdijo enaki, saj bežijo sami pred seboj, le da se eni pred lastnim doživljanjem življenja zatekajo k delu, medtem ko drugi posegajo po nedelu. Vmes so mnogi brez možnosti izbire. A nihče od tistih, ki si želijo vedno več, življenja ne živi, zato so nesrečni, izpraznjeni, zaskrbljeni, žalostni … Le redki znajo življenje čutiti in biti prisotni v njem. Najti izpolnjenost in srečo, ki sta neotipljivi in nekupljivi. »Če bi me bil kateri koli odrasli, ki bi lahko uresničil moje želje, vzel resno in me vprašal, kaj bi rada dobila, bi bil izvedel, da nočem nič takega, kar bi lahko imela, ali da bi hotela postati lastnica kakšnega predmeta. Bolj sem si želela, da bi na božični dan nekaj čutila. Pravo vprašanje bi bilo: "Ljuba Claudia, kakšno doživetje bi rada za božič?" Lahko bi bila povedala: "Rada bi sedela na pručki v kuhinji pri stari mami, naročje bi imela polno lipovk in bi poslušala dedka, ki bi samo zame igral na violino." Nizka pručka za moje telo, babičina kuhinja za občutek varnosti in topline, volj po lipovki, zvenenje glasbe, in ker bi bilo dobro, da bi delovali vsi moji čuti, mogoče potem še okus breskve,« piše Toni Morrison v romanu Najbolj modre oči (str. 23). Otroci si novega računalnika, telefona, še enega potovanja ali kupa igrač ne bodo zapomnili, to je pomembno za vas. Si bodo pa zapomnili, da ste pogosto odsotni in vam to globoko v sebi zamerili. Kajti otroci so v svojem bistvu nadvse skromni.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Morrisonova je svoje življenje posvetila pisanju o malem temnopoltem človeku, njegovem življenju in krivicah, ki so se mu (in se) dogajale zaradi manjvrednostnega položaja v družbi. Za svoje delo je prejela Nobelovo nagrado. Upravičeno. Nobelovo nagrado pa je prejel tudi Alexis Carrel, francoski kirurg, ki je razvil tehniko spajanja krvnih žil in pomembno prispeval k presajanju organov. V svojem delu Človek, neznano bitje je zapisal, da »robustnež in genij ne bi smela biti enaka pred zakonom. Neumni, neinteligentni, tisti, ki so raztreseni, nezmožni daljše pozornosti ali napora, nimajo nobene pravice do višje izobrazbe.« (Rebecca Skloot, Nesmrtno življenje Henriette Lacks, str. 77) Izjava je nadvse rasistična in zaradi nje se človek z razlogom vpraša, mar je njegova inovativnost v medicini res velika v tej meri, da si zasluži tako pomembno nagrado. Velik strokovnjak najbrž je bil, človek ne. Kajti »nobenega človeka ne smemo gledati kot abstrakcijo. Namesto tega moramo v vsakem človeku videti vesolje z njemu lastnimi skrivnostmi, z lastnimi dragocenostmi, z lastnimi viri tesnobe, in z določeno mero zmagoslavja,« je dejal Elie Wiesel.

Bila je Henrietta Lacks. Temnopolta ženska. Mati petih otrok. Žena. In bolnica z rakom materničnega vratu. Preprosto: HeLa. George Gey, vodja raziskav na tkivnih kulturah v bolnišnici John Hompkins si je prizadeval vzgojiti maligne celice zunaj človeškega telesa, da bi lahko poiskal vzroke za nastanek raka in z njihovo pomočjo iznašel zdravilo zanj. Te celice so bile celice Henriette Lacks, a so ji jih vzeli brez njene vednosti in privolitve, kot tudi brez vednosti in privolitve njenih svojcev. Svojcev, ki si osnovnega zdravstvenega zavarovanja ne morejo privoščiti in ki dobri dve desetletji niso niti vedeli, da celice njihove matere še živijo. A ko je vest prispela do njih, si nihče od strokovnjakov ni vzel časa, da bi jim pojasnil, kaj natanko to sploh pomeni. V roke so jim potisnili strokovno študijo o genetiki in jih odpravili, češ da bodo v čtivu izvedeli vse potrebno. Mar res? Gre za ljudi, ki so končali le nekaj razredov šole … »Povedala je, da ji različni ljudje že desetletja obljubljajo te informacije pa jih nikoli ne dobi. "Sita sem tega," je rekla. "A veš, kaj bi res rada? Rada bi vedla, kako je moja mama dišala. Cel življenje nič ne vem, niti najmanjših najbolj navadnih malih reči, recimo, katero farbo je mela najrajš. A je rada plesala? A me je dojila? Ti, Bog, to bi pa res rada vedla. Pa mi nobeden nikol nič ne pove.« (Skloot, str. 70)

Celice Henriette Lacks so uporabili pri raziskavah genov, ki povzročajo raka. Zaradi njih imamo danes zdravila za herpes, levkemijo, gripo, hemofilijo, Parkinsovo bolezen. Z njihovo pomočjo so preučevali presnovo laktoze, spolno prenosljive bolezni, vnetje slepiča, staranje. Na njih testirali steroide, kemoterapevtike, hormone. Gre za žensko, ki je brez najmanjšega dvoma v vsem 20. stoletju, če že ne skozi celotno zgodovino, najbolj vplivala na življenja vseh nas in povzročila revolucijo v medicini. Vendar to priznavajo le redki, ker le redki poznajo njeno ime in še manj jih ve, da so bile celice odvzete brez privolitve. Bile so ukradene.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Vsakdo na svetu jim je lahko ukazoval. Belke so pravile: "Naredi to." Beli otroci so pravili: "Daj mi to." Belci so pravili: "Pridi sem." Črnci so pravili: "Ulezi se." Samo črnski otroci in same med sabo si niso mogle ukazovati. Vendar so vse to sprejemale in prenovile po lastni podobi. Gospodinjile so v hišah belcev in so se tega tudi zavedale. Ko so belci pretepali njihove može, so počistile kri in odšle domov, tam pa jih je zlorabljal isti mož, ki je bil žrtev. Z eno roko so teple otroke, z drugo kradle zanje. Roke, ki so podirale drevje, so tudi prerezovale popkovino; roke, ki so kuram zavijale vratove in klale prašiče, so tudi spodbujale sanpavlije k cvetenju; roke, ki so nalagale snope, svežnje in vreče, so zazibavale otročke v spanje. Ploščate kolače so ravnale v kosmičaste ovale nedolžnosti – in zavijale pokojnike v mrtvaški prt. Ves dan so orale in prihajale domov, da so se ugnezdile kakor češplje pod udi svojih mož. Noge, ki so se oklepale muljega hrbta, so bile prav tiste, ki so objemale boke njihovih mož. In v tej razliki je bila vsa razlika,« je na straneh 129 in 130 zapisala Morrisonova. V 50-ih letih minulega stoletja je bil rasizem še vedno v razmahu in temnopolti so imeli nizek družbeni položaj. Status manjvrednih. Z njimi se je smelo početi dobesedno vse. Dokler se ni uprla ženska, ki je prav tako zaznamovala 20. stoletje in celotno zgodovino človeštva ter povzročila družbeno revolucijo: Rosa Parks. Vendar se je zgoraj navedena zloraba zgodila kljub temu, da je bil leta 1947 (štiri leta pred odvzemom celic HeLa) sprejet etični kodeks, danes znan kot Nürnberški kodeks, ki določa: »Prostovoljna privolitev ljudi, ki sodelujejo v raziskavi, je absolutno bistvenega pomena.«

Henrietta Lacks v raziskavah ni sodelovala prostovoljno, prav tako ne njeni svojci, katerim so v nadaljnjih desetletjih večkrat vzeli kri, da bi prišli do novih podatkov. »Kar nekako nisi več človek, če o tebi razmišljajo kot o Moju, če si Mo v medicinski dokumentaciji. "Danes prišel Mo." Kar naenkrat nisem bil več oseba, ki jo je Golde objemal okrog ramen, bil sem Mo, celična linija, kos mesa.« (Skloot, str. 221)

So mar napredek, priznanje, in če se vrnem na začetek, višji življenjski standard – z drugimi besedami: pohlep –, res tako pomembni, da izgubimo spoštovanje do sočloveka, bližnjih in v želji po uspehu nazadnje tudi spoštovanje do samega sebe? Mar nismo vsi ljudje?! Ki si zaslužimo dostojno življenje in priznanje, da smo. »"Ko sem videla tiste nohte," mi je povedala Mary pozneje, "bi skoraj omedlela. Pomislila sam, oh, ježeš, pa saj ona je človek. Predstavljala sem si jo, kako sedi v svoji kopalnici in si lakira nohte na nogah, in takrat me je prvič zadelo, da so tiste celice, s katerimi smo delali toliko časa in jih razpošiljali po vsem svetu, da so tiste celice prišle iz žive ženske. Prej nisem na to niti pomislila.« (Skloot, str. 109) Gre za izničenje, ki v prvi vrsti več kot o tistem, o katerem pripovedujemo, pove o pripovedovalcu samem. Ne delajmo si utvar, da je danes bistveno drugače. Ker ni. Še vedno blodimo po svojih poteh, misleč da smo edini, in v upanju da bi dosegli želeno, pri čemer niti opazimo ne čustvovanj drugega. Njegovih prizadevanj. Rasti. Ljubezen pač »ni nikoli boljša od tistega, ki ljubi. Zlobni ljudje ljubijo zlobno, nasilni ljudje ljubijo nasilno, šibki ljudje ljubijo šibko, neumni ljudje ljubijo neumno, ampak ljubezen svobodnega človeka ni nikoli varna. Za ljubljeno osebo ni darila. Samo kdor ljudi, ima svoj dar ljubezni. Ljubljena oseba je ostrižena, zamegljena, zmrznjena v srepenju notranjega očesa tistega, ki ljubi.« (Morrison, str. 191) Bilo od nekdaj. In bo za vekomaj.