 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Vsak med nami živi po lastnih
merilih. So ljudje, ki ves čas delajo pod pretvezo, da morajo, čeprav si v
resnici želijo (in hrepenijo) le več ugleda, moči in denarja. Ki ga pogosto
nimajo kdaj zapraviti. Višjega standarda, ki je povsem brez pomena. In so
ljudje, ki so pogostokrat zdoma, ker morajo delati. Da bi lahko plačali
položnice za še en mesec in obdržali streho nad glavo. So ljudje, ki jih zvečer
ni doma, ker delajo, da bi zaslužili denar, s katerim bodo otroku kupili nove
zimske čevlje. A so tudi ljudje, ki vse dni brezdelno postopajo, ker jim ni
mar, da njihovi otroci potrebujejo nova oblačila, saj so stara že tako
zguljena, da jih v njih ves čas zebe. Nekateri so doma, ker dela kljub
prizadevanju ne najdejo.
Poznam tako ene kot druge. In navidezno
se mnogi med njimi zdijo enaki, saj bežijo sami pred seboj, le da se eni pred
lastnim doživljanjem življenja zatekajo k delu, medtem ko drugi posegajo po
nedelu. Vmes so mnogi brez možnosti izbire. A nihče od tistih, ki si želijo
vedno več, življenja ne živi, zato so nesrečni, izpraznjeni, zaskrbljeni,
žalostni … Le redki znajo življenje čutiti in biti prisotni v njem. Najti
izpolnjenost in srečo, ki sta neotipljivi in nekupljivi. »Če bi me bil kateri koli odrasli, ki bi lahko uresničil moje želje,
vzel resno in me vprašal, kaj bi rada dobila, bi bil izvedel, da nočem nič
takega, kar bi lahko imela, ali da bi hotela postati lastnica kakšnega
predmeta. Bolj sem si želela, da bi na božični dan nekaj čutila. Pravo
vprašanje bi bilo: "Ljuba Claudia,
kakšno doživetje bi rada za božič?" Lahko bi bila
povedala: "Rada bi sedela na pručki v kuhinji pri
stari mami, naročje bi imela polno lipovk in bi poslušala dedka, ki bi samo
zame igral na violino." Nizka pručka za
moje telo, babičina kuhinja za občutek varnosti in topline, volj po lipovki,
zvenenje glasbe, in ker bi bilo dobro, da bi delovali vsi moji čuti, mogoče
potem še okus breskve,« piše Toni Morrison v romanu Najbolj modre oči (str.
23). Otroci si novega računalnika, telefona, še enega potovanja ali kupa igrač
ne bodo zapomnili, to je pomembno za vas. Si bodo pa zapomnili, da ste pogosto
odsotni in vam to globoko v sebi zamerili. Kajti otroci so v svojem bistvu
nadvse skromni.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Morrisonova je svoje življenje
posvetila pisanju o malem temnopoltem človeku, njegovem življenju in krivicah,
ki so se mu (in se) dogajale zaradi manjvrednostnega položaja v družbi. Za
svoje delo je prejela Nobelovo nagrado. Upravičeno. Nobelovo nagrado pa je
prejel tudi Alexis Carrel, francoski kirurg, ki je razvil tehniko spajanja
krvnih žil in pomembno prispeval k presajanju organov. V svojem delu Človek,
neznano bitje je zapisal, da »robustnež
in genij ne bi smela biti enaka pred zakonom. Neumni, neinteligentni, tisti, ki
so raztreseni, nezmožni daljše pozornosti ali napora, nimajo nobene pravice do
višje izobrazbe.« (Rebecca Skloot, Nesmrtno življenje Henriette Lacks, str.
77) Izjava je nadvse rasistična in zaradi nje se človek z razlogom vpraša, mar
je njegova inovativnost v medicini res velika v tej meri, da si zasluži tako
pomembno nagrado. Velik strokovnjak najbrž je bil, človek ne. Kajti »nobenega človeka ne smemo gledati kot
abstrakcijo. Namesto tega moramo v vsakem človeku videti vesolje z njemu
lastnimi skrivnostmi, z lastnimi dragocenostmi, z lastnimi viri tesnobe, in z
določeno mero zmagoslavja,« je dejal Elie Wiesel.
Bila je Henrietta Lacks.
Temnopolta ženska. Mati petih otrok. Žena. In bolnica z rakom materničnega
vratu. Preprosto: HeLa. George Gey, vodja raziskav na tkivnih kulturah v
bolnišnici John Hompkins si je prizadeval vzgojiti maligne celice zunaj
človeškega telesa, da bi lahko poiskal vzroke za nastanek raka in z njihovo
pomočjo iznašel zdravilo zanj. Te celice so bile celice Henriette Lacks, a so
ji jih vzeli brez njene vednosti in privolitve, kot tudi brez vednosti in
privolitve njenih svojcev. Svojcev, ki si osnovnega zdravstvenega zavarovanja
ne morejo privoščiti in ki dobri dve desetletji niso niti vedeli, da celice
njihove matere še živijo. A ko je vest prispela do njih, si nihče od
strokovnjakov ni vzel časa, da bi jim pojasnil, kaj natanko to sploh pomeni. V
roke so jim potisnili strokovno študijo o genetiki in jih odpravili, češ da
bodo v čtivu izvedeli vse potrebno. Mar res? Gre za ljudi, ki so končali le
nekaj razredov šole … »Povedala je, da ji
različni ljudje že desetletja obljubljajo te informacije pa jih nikoli ne dobi.
"Sita
sem tega," je rekla. "A
veš, kaj bi res rada? Rada bi vedla, kako je moja mama dišala. Cel življenje
nič ne vem, niti najmanjših najbolj navadnih malih reči, recimo, katero farbo
je mela najrajš. A je rada plesala? A me je dojila? Ti, Bog, to bi pa res rada
vedla. Pa mi nobeden nikol nič ne pove.« (Skloot, str. 70)
Celice Henriette Lacks so
uporabili pri raziskavah genov, ki povzročajo raka. Zaradi njih imamo danes
zdravila za herpes, levkemijo, gripo, hemofilijo, Parkinsovo bolezen. Z njihovo
pomočjo so preučevali presnovo laktoze, spolno prenosljive bolezni, vnetje
slepiča, staranje. Na njih testirali steroide, kemoterapevtike, hormone. Gre za
žensko, ki je brez najmanjšega dvoma v vsem 20. stoletju, če že ne skozi
celotno zgodovino, najbolj vplivala na življenja vseh nas in povzročila
revolucijo v medicini. Vendar to priznavajo le redki, ker le redki poznajo
njeno ime in še manj jih ve, da so bile celice odvzete brez privolitve. Bile so
ukradene.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Vsakdo na svetu jim je lahko ukazoval. Belke so pravile: "Naredi
to."
Beli otroci so pravili: "Daj mi to."
Belci so pravili: "Pridi sem."
Črnci so pravili: "Ulezi se."
Samo črnski otroci in same med sabo si niso mogle ukazovati. Vendar so vse to
sprejemale in prenovile po lastni podobi. Gospodinjile so v hišah belcev in so
se tega tudi zavedale. Ko so belci pretepali njihove može, so počistile kri in
odšle domov, tam pa jih je zlorabljal isti mož, ki je bil žrtev. Z eno roko so
teple otroke, z drugo kradle zanje. Roke, ki so podirale drevje, so tudi
prerezovale popkovino; roke, ki so kuram zavijale vratove in klale prašiče, so
tudi spodbujale sanpavlije k cvetenju; roke, ki so nalagale snope, svežnje in
vreče, so zazibavale otročke v spanje. Ploščate kolače so ravnale v kosmičaste
ovale nedolžnosti – in zavijale pokojnike v mrtvaški prt. Ves dan so orale in
prihajale domov, da so se ugnezdile kakor češplje pod udi svojih mož. Noge, ki
so se oklepale muljega hrbta, so bile prav tiste, ki so objemale boke njihovih
mož. In v tej razliki je bila vsa razlika,« je na straneh 129 in 130
zapisala Morrisonova. V 50-ih letih minulega stoletja je bil rasizem še vedno v
razmahu in temnopolti so imeli nizek družbeni položaj. Status manjvrednih. Z
njimi se je smelo početi dobesedno vse. Dokler se ni uprla ženska, ki je prav
tako zaznamovala 20. stoletje in celotno zgodovino človeštva ter povzročila družbeno
revolucijo: Rosa Parks. Vendar se je zgoraj navedena zloraba zgodila kljub temu,
da je bil leta 1947 (štiri leta pred odvzemom celic HeLa) sprejet etični kodeks,
danes znan kot Nürnberški
kodeks, ki določa: »Prostovoljna
privolitev ljudi, ki sodelujejo v raziskavi, je absolutno bistvenega pomena.«
Henrietta Lacks v raziskavah ni
sodelovala prostovoljno, prav tako ne njeni svojci, katerim so v nadaljnjih
desetletjih večkrat vzeli kri, da bi prišli do novih podatkov. »Kar nekako nisi več človek, če o tebi
razmišljajo kot o Moju, če si Mo v medicinski dokumentaciji. "Danes
prišel Mo." Kar naenkrat nisem bil več oseba, ki
jo je Golde objemal okrog ramen, bil sem Mo, celična linija, kos mesa.«
(Skloot, str. 221)
So mar napredek, priznanje, in če
se vrnem na začetek, višji življenjski standard – z drugimi besedami: pohlep –,
res tako pomembni, da izgubimo spoštovanje do sočloveka, bližnjih in v želji po
uspehu nazadnje tudi spoštovanje do samega sebe? Mar nismo vsi ljudje?! Ki si
zaslužimo dostojno življenje in priznanje, da smo. »"Ko
sem videla tiste nohte," mi je povedala
Mary pozneje, "bi skoraj omedlela. Pomislila sam, oh,
ježeš, pa saj ona je človek. Predstavljala sem si jo, kako sedi v svoji
kopalnici in si lakira nohte na nogah, in takrat me je prvič zadelo, da so
tiste celice, s katerimi smo delali toliko časa in jih razpošiljali po vsem
svetu, da so tiste celice prišle iz žive ženske. Prej nisem na to niti
pomislila.« (Skloot, str. 109) Gre za izničenje, ki v prvi vrsti več kot o
tistem, o katerem pripovedujemo, pove o pripovedovalcu samem. Ne delajmo si
utvar, da je danes bistveno drugače. Ker ni. Še vedno blodimo po svojih poteh,
misleč da smo edini, in v upanju da bi dosegli želeno, pri čemer niti opazimo
ne čustvovanj drugega. Njegovih prizadevanj. Rasti. Ljubezen pač »ni nikoli boljša od tistega, ki ljubi.
Zlobni ljudje ljubijo zlobno, nasilni ljudje ljubijo nasilno, šibki ljudje
ljubijo šibko, neumni ljudje ljubijo neumno, ampak ljubezen svobodnega človeka
ni nikoli varna. Za ljubljeno osebo ni darila. Samo kdor ljudi, ima svoj dar
ljubezni. Ljubljena oseba je ostrižena, zamegljena, zmrznjena v srepenju
notranjega očesa tistega, ki ljubi.« (Morrison, str. 191) Bilo od nekdaj.
In bo za vekomaj.
