 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Hočem si vzeti čas, ki je potreben,« piše v odličnem romanu Konje
krast norveški pisatelj Per Petterson z izredno pretanjenim občutkom za vse
odtenke samote in tišine, ter nadaljuje: »Zdaj
je čas zame pomemben, si predstavljam. Ne da bi moral minevati hitro ali
počasi, samo kot čas, nekaj, v čemer živim in kar polnim z dejanskimi stvarmi
in dejavnostmi, ki ga lahko razdelim, tako da ga dobro vidim, in ga ne zmanjka,
ne da bi jaz to opazil.« (str. 9) Hočem si vzeti čas. Čas, ki je potreben.
Potreben, da bi lahko občutila in doživela vsak trenutek in vsako malost, ki me
obdaja. Kajti takšne majhnosti v sebi nosijo strast, ki nas poganja naprej.
A so se ljudje od njih odmaknili.
Odmaknili so se od časa, ki je postal sopomenka za »nimam«, kljub temu da vmes
nam teče povsem enako. Zakaj torej izgubljamo možnosti, ki so nam dane? Zaradi
želje po napredku, ki je povsem brezpotreben, saj naš um kot tudi naše telo nista
več zmožna dojeti več, hitreje, globlje … Smo, kar smo. In s tem bi se morali
sprijazniti.
Nismo skupek skupaj povezanih žic
in čipov, nismo naprava, temveč živa bitja. Človeška bitja. Ki so del narave,
le da smo na to dejstvo nekako pozabili, medtem ko bolečine kljub prizadevanju,
da ne bi ničesar več občutili, nismo zmožni odmisliti. Zavračamo svojo
naravnost in je ne negujemo. Ne poslušamo več ritma življenja, ki je v nas, in
se bojimo teme. Bojimo se tudi sonca, bojimo se travnikov, morja in rek. Bližine.
Bojimo se pristnosti. Vendar sem se navadil »na temo. Ne spomnim se, da bi se je kdaj bal, a gotovo sem se je, zdaj
pa se mi zdi naravna in varna in predvsem pregledna, ne glede na to, kaj vse se
dejansko skriva v njej. To ne pomeni nič. Nič se ne more meriti s svobodo in
prostostjo telesa, brez določene višine, brez dokončne razdalje, kajti tega v
temi ni. Samo velik prostor, v katerem se lahko premikaš.« (str. 11)
Ironija … človek današnjega časa najbolj
hrepeni prav po svobodi, ki se je istočasno neizmerno boji, zato ji s svojimi
dejanji skuša ubežati. Zadovoljen pa bo šele takrat, ko se bo odmaknil od
vsega, kar ga obdaja in za kar meni, da potrebuje, čeprav to spoznanje še ni
prišlo v njegovo zavest. Takrat bo znova zaslišal, »kako so mravlje tekale po resju in kako se je steza, po kateri sva
hodila, dvigala s hribom, globoko sem vzdihnil skozi nos in pomislil, da bom,
ne glede na to, kakšno bo moje življenje nekoč in kako daleč bom odpotoval,
vedno pomnil ta kraj, kakršen je prav zdaj, in da ga bom pogrešal.« (str.
28) Nenehno nekaj pogrešamo. Več prostega časa, več sonca, več prijateljev, več
ljubezni, več … a v resnici pogrešamo le sebe.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem,
zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne poznajo, poznajo podatke o
tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne,
kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot
si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in
opažanji, in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako
si varen. Nihče se te ne more dotakniti, če tega sam nočeš. Samo vljuden moraš
biti in se smehljati in se izogibati preganjavicam, saj o tebi govorijo, ne
glede na to, kaj uganjaš, temu se ni mogoče izogniti, tudi sam bi ravnal enako.«
(str. 60)
Svoboda se že davno ne skriva več
v priznavanju drugih. Še manj v novem avtomobilu, dražjih oblačilih, večjih
kosih nakita. Svoboda se skriva v občutku, da smem biti, kar sem. V občutku, da
me ljudje, ki jih spoštujem, cenim in imam rada, sprejemajo takšno, kot sem. »Biti ponoči zunaj sam je bil nenavaden
občutek, skoraj kakor svetloba ali zvok skozi telo, kot mehka mesečina ali
zvonjenje, voda, ki mi je drla okoli škornjev, in vse naokrog je bilo tako
veliko in mirno, a nisem bil izgubljen, počutil sem se izbranega. Zdaj sem bil
čisto miren, bil sem središče,« (str. 87) kajti mi kot osebe z vsemi
potenciali tudi smo središče. Svojega sveta, ki ga lahko kreiramo po lastnih
merilih. A seveda ob zavedanju, da smo le majhne karikature v veliko večjem
stvarstvu. »Ampak takšno je življenje.
Tako se učiš – kadar se kaj zgodi. Posebej v tvoji starosti. Samo sprejeti
moraš stvari takšne, kot so, in pozneje razmisliti o njih in jih ne pozabiti in
nikoli ne smeš biti zagrenjen.« (str. 99)
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Moraš biti odprt. Sprejemati
drugačnost, stremeti k poslušanju bitja lastnega srca, in ne potlačevati
hrepenenja, ki so del človeške narave. Začetek se pač vedno zdi »malo grozljiv, ker je namigoval, da ni
nujno, da bomo glavne osebe v lastnem življenju. Nisem razumela, kako je kaj
takšnega sploh mogoče, nekakšno fantomsko življenje, v katerem bi lahko samo
gledala tistega, ki je prevzel moje mesto, in mogoče bi to osebo sovražila in
ji zavidala, ampak ne bi mogla nič ukreniti, ker sem na neki točki izpadla iz
svojega življenja, kot z letalskega sedeža, sem si predstavljala, v zrak, in
tam sem prosto lebdela in nisem mogla nazaj in nekdo drug je privezan sedel na
mojem sedežu, čeprav je bil prostor moj in sem imela vozovnico v roki.«
(str. 165-166) Takšni so začetki. Odmaknjeni od življenja drugih, kajti zdi se,
da bomo vedno nerazumljeni in potopljeni v bolečini, čeprav smo v resnici »hotel biti sam. Sam reševati težave, eno za
drugo, z jasnimi mislimi in dobrim orodjem, kot je morda to počel moj oče,
takrat na planšariji. /…/ Tako kot bi tudi jaz rad zdaj užival v tem, kar
delam; v reševanju vsakdanjih izzivov, ki so lahko dovolj zapleteni, a imajo
jasno omejitev, začetek in konec, ki ju lahko nadzorujem, v tem, da sem zvečer
utrujen, ampak ne uničen, da se zjutraj spočit zbudim, si pripravim kavo in
zakurim v peči in gledam ven v svetlobo, ki rdeča prihaja čez gozd proti
jezeru, se oblečem in grem z Lyro po stezah, in opravim vse naloge, ki sem si
jih naložil za ta dan. To hočem in vem, da zmorem, da imam to v sebi,
sposobnost samote, in se nimam česa bati.« (str. 134)
Kajti svoboda je v zmožnosti biti
samozadosten. Drugi so tu le zato, da osvetlijo temo, v kateri se moramo
počutiti doma. Kajti gre za našo temo. Ki je lahko tudi svetla. Sami odločamo,
kakšna bo. In takrat šele bo, »kot da bi
se spustila odeja in prekrila vse, kar sem kdaj vedel. Bilo je, kot da bi
življenje začenjal znova. Barve so bile drugačne, občutek, ki so mi ga globoko
v notranjosti dajale stvari, je bil drugačen. Ne samo razlika med toploto in
mrazom, svetlobo in temo, vijoličasto in sivo, ampak tudi razlika v načinu,
kako sem se bal, v načinu, kako sem se veselil.« (str. 187) V načinu, kako
živim.
