 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Ne hodim k zdravniku, kakor bi mislila, da hrani moje telo skrivnosti,
za katere je najbolje, da jih pustimo pri miru: kdo ve kakšne pošasti počivajo
v moji notranjščini, ki se bodo prebudile, če bomo brskali za njimi, in me pokončale
kljub zdravilom, ki mi jih bodo predpisali naši moderni čarodeji, ali morda
prav zaradi njih,« piše uvodoma Mira Mihelič v delu Ure mojih dni (str. 5)
in nadaljuje: »Podobno je, se mi zdi, s
spomini. V meni počivajo, nekateri docela mrtvi, drugi le spijo, toda prebuditi
jih – ali ne bi to pomenilo prebuditi tudi pošasti, za katere želim, da
mirujejo, se pravi, da jih hočem pozabiti? Ali si sploh upam pogledati sebi v
obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni mali deklici,
potem dekletu, mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu
odkrila svoj pravi poklic? Ali si upam povedati vse o sebi, torej tudi o svojih
najbližjih, ali sem si to kdaj resnično upala? Včasih že, v literaturi, ko so
se na trenutke odprla vrata v skrivno podzemlje, kjer čakajo moji temni
spremljevalci.« Ista vprašanja si zastavljam tudi sama, saj že leta
dopuščam, da nekateri spomini spijo v podzemlju moje zavesti in jim dopuščam na
plan le občasno. Ne zato, ker bi v meni tlela iskra kakršnekoli zamere, temveč
zato, ker sem svoja zgodnja leta preživela v nenehnem upanju, da bo kdaj
drugače, in želji po tem, da odidem. Daleč stran, v druge kraje in med druge
ljudi. Margaret Mazzantini v romanu Novorojen (str. 48) piše, da »nihče ne more reči, kaj natanko je to. Kot
da je okrog nas nekaj, v kar smo ves čas vpeti. Daleč od nas potuje neko
življenje in se nam počasi bliža, čutimo njegove viharje in zavonjamo zatišja.
Njegovi napori in znoj so del nas, naša muka. In ustavljamo se kot žuželke, da
prisluhnemo temu hkratnemu utripu.«
Kakorkoli obrnem, »nekaj je manjkalo, in to čedalje bolj;
morala sem tisto iskati, ne le v sebi, temveč tudi zunaj sebe, in nepotešenost
je dolgo zbujala v meni nemir.« (Mihelič, str. 44) Nekako verjamem, da
večina ljudi iskano najde, saj se ne nazadnje s tem, kar nam je dano, ne
zadovoljijo le ljudje nemirnega in raziskovalnega duha. A kje iskati? Iskati
tisti mali prostor pod soncem, kjer se bomo počutili doma in kjer se bomo lahko
predali življenju, živosti, ljubezni. Ne več grenkobi. Napačno bi bilo odreči
se »najboljšim ljudem in jih zamenjamo za
tiste, do katerih smo ravnodušni in nam ne prinesejo nič drugega? Kako lahko
dopustimo ljudem, na katere naletimo po naključju, da nas uničujejo s svojo
dvoličnostjo in naučijo bojazljivosti?« (Mazzantini, str. 11)
Zgodnja leta otroštva. Skupno
guljenje šolskih klopi z ljudmi, ob katerih se ne počutim dobro. Še manj se v
njihovi družbi počutim kot jaz. Dušijo me. Okolje, v katerem živim, mi ne
omogoča leteti po poteh, ki me vabijo v svoja nedra. A vendar ne bi mogla reči,
da »v moji hiši straši, vendar usode
njenih prebivalcev niso šle mimo njenih sten, ne da bi tam pustile sledove, kot
so jih pustile v meni. Pokrivala nas je s svojo streho, ki mi nenehoma povzroča
skrbi, ker zdaj ni dobiti opek in zdaj ne krovca, da bi zakrpal njene rane, ki
nastanejo po vsaki zimi. Smrti, rojstva, žalost, veselje, uspehi in neuspehi,
vse se je nakopičilo v nji, ki je to dostikrat prenašala mirno, včasih pa z
odporom.« (Mihelič, str. 6-7) Samo je. Tisti občutek utesnjenosti in nekje
daleč vrata, skozi katera vidim v svet. V svet, ki kliče in me je nazadnje tudi
sprejel.
Ne vem, kje so obrazi tistih dni.
In priznam, da me to niti ne zanima, saj nisem prepričana, da bi se jih – s
kakšno izjemo – sploh spomnila. V meni ostaja
le še nekaj usedlin. O njih, s katerimi nikdar nismo imeli nič skupnega. S
katerimi me tudi danes nič ne veže. Po vseh teh letih še mnogo manj, saj se
zavedam, da obstajajo ljudje, ob katerih sem doma. Ki so eni »tistih dobrodejnih ljudi, ki ti naključno
pridejo na pot in bi jih najraje objel, ker se ti znajo nasmehniti iz globine
svojega človeškega spoznanja in ti v trenutku odtehtajo drugo polovico
človeštva, ljudi, ki se zapirajo v svoje temno brezno in kradejo moč.« (Mazzantini,
str. 31-32) Ljudi, ob katerih smeš biti, kar si, in v čigar družbi širiš krila,
da bi odletel v nebo, rastel proti soncu in preprosto bil srečen.
A zadnje dni me spomini »napadajo, pa ne po časovnem redu, temveč
tako, kakor se prikazujejo slike, ki jih je v galeriji bolj po svojem okusu
kakor po njihovi pomembnosti obesil neznan urejevalec« (Mazzantini, str.
39) ali tisti, ki upravlja z delom naših življenj in mi pred oči postavlja grozljivo
resnico: tudi naša generacija odhaja. Zato pa »so stvari. Drobne stvari, ki jih ne bom pozabila, ki so povsem
nepomembne, pa sem si jih zapomnila bolj kot vse drugo.« (Mazzantini, str.
156)
