 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Sem stopetdeset kilometrov od bolnišnice. Zunaj je eden od tistih
nepričakovanih jesenskih popoldnevov, ko postane sleherna stvar pod modrim
nebom brez oblačka točno takšna, kot bi morala biti – pa skoraj nikoli ni.
Poletje, ki je pravkar minilo, je bilo deževno in morda je to razlog, da so si
hribi, ki obkrožajo farmo mojega prijatelja, nadeli take prekipevajoče izlive
barv, da je to skoraj več, kot lahko moja mestna duša razume ali obvlada.
Narava je prijazna, ne da bi se tega zavedala, vendar je lahko tudi kruta, ne
da bi se tega zavedala. V takem trenutku se zdi, da ne bo mogel noben drug dan
doseči neverjetne lepote današnjega. Že občutim nostalgijo za tem dnevom,
čeprav ga še živim. Obseden sem z nujo, da si vtisnem v spomin sleherno drevo,
ker vem, da bo njegova kleščeča lepota začela že jutri bledeti in se ne bo
nikoli več pojavila točno taka. Kadar je kaka stvar lepa in dobra, bi si jo
morali tako natančno ogledati in tako skrbno zavarovati, da ne bi nikoli
pozabili, kakšna je in kako jo občutimo.« (Nuland, str. 182)
Najbrž ga ni med nami, ki bi si
nikdar ne poželel neminljivosti in neumrljivosti, edini nedosegljivi prvini
življenja. Kajti, kar se rodi, bo nekega dne nedvomno tudi umrlo in čez čas, ko
bodo odšli tudi tisti, ki smo se jih s svojimi dejanji dotikali, bomo preprosto
utonili v pozabo. »Vse ima svoj čas in
vsak opravek svojo uro pod nebom; je čas rojstva in čas smrti. /…/ Pride čas,
ko smrt dozori – tako glede na druge kot glede na nas same. Takrat je modro, da
odpademo in naredimo prostor za novo rast. Ko preživimo svojo generacijo, si ne
smemo želeti, da bi si lastili še drugo,« zaključi na strani 81 zdravnik, kirurg,
Sherwin B. Nuland v delu Na koncu poti, ki odstira skrivnost z debelih plasti
nesprejemanja poslednjega poglavja življenja in predvsem umiranja ter smrti.
Živimo v družbi in dobi, ki priznavata izključno življenje, medtem ko smrt odrivata, kot bi ne bila del njega. Številni si prizadevajo podaljšati aktivnost in izbrisati sledi let – z uporabo medicinskih pomagal, farmacevtskih sredstev, plastičnih operacij in še bi lahko naštevali. Vendar narave ni mogoče preslepiti. Življenjska doba človeka je tako kot življenjska doba vseh živih bitij omejena in določena vnaprej. Predvideva se torej, da bomo kot sesalci z najdaljšim življenjem živeli do 110 let, nakar se bomo poslovili in nazadnje umrli.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Zakaj? Si mar nismo tega
vprašanja zastavili že vsi in si ga zastavljamo vsakič, ko doživljamo katero od
prelomnic? Vendar se pravo vprašanje bržkone ne glasi zakaj, temveč čemu.
Najbrž zato, da bi znali čas, ki nam je dan, izkoristiti. Seveda se tu poraja
dilema, če imajo naša prizadevanja za osebnostno, intelektualno, socialno,
družbeno itn. rast potemtakem sploh smisel, ko pa se nekega dne vse konča, a ob
upoštevanju naše brezbrižnosti naspram brezčasju močno dvomim, da bi kdajkoli
zbrali dovolj poguma in prestopili svoje meje strahov, si drznili uresničiti
sanje in zaključiti zgodbe, ki so na nek način nedokončljive. Omejeni smo, a le
zato, da bi si upali zaobljubiti se posvečenosti in zato, da »ko bo prišel moj čas, bom upanje poiskal v
zavesti, da mi, kolikor bo mogoče, ne bodo dovolili, da bi trpel ali da bi bil
podvržen nepotrebnim poskusom, da mi ohranijo življenje. Iskal ga bom v
gotovosti, da ne bom umrl sam. Zdaj ga iščem v tem, da poskušam živeti tako, da
bi tisti, ki cenijo to, kar sem, imeli koristi od mojega časa na svetu in bi ostali
s tolažilnimi spomini na to, kaj smo drug drugemu pomenili.« (Nuland, str.
234)
Takrat bo tudi odhajanje lažje, tako za umirajočega kot za vse tiste, ki bodo ostali za njim. Ker smo razmišljujoča bitja, katerih glavna značilnost sta večno iskanje in prizadevanje po napredovanju, bodo za nami brez vsakršnega dvoma ostale mnoge nedokončane zgodbe, ne nazadnje je hrepenenje po rečeh, ki so nam v danem trenutku nedosegljive nekako že v človeški naravi, vendar preprosto moramo prestopiti zidove, ki si jih postavljamo. Sami.
»"Kaj si me želel vprašati?" se je nasmehnil Bog.
Zanimalo me je: "Kaj
je tisto, kar Te pri ljudeh najbolj čudi?"
Bog je za hip pomislil in potem
odgovoril:
"Naveličajo
se otroštva, mudi se jim odrasti,
na koncu pa si želijo biti
ponovno mladi.
Zdravje zapravijo, zato da bi
obogateli,
nato pa trošijo denar, da bi si
povrnili zdravje.
Skrbi jih, kaj bo jutri, zato
pozabljajo na danes in zdaj,
nazadnje ne živijo niti v
prihodnosti niti v sedanjosti.
Živijo, kakor da ne bodo nikoli
umrli
in umrejo, kakor da ne bi nikdar
živeli."«
(neznani avtor)
Živeti zadovoljno, srečno, polno, drzno, navdihujoče … Želja vseh, ki so se kadarkoli rodili. A vprašanje o tem, kako živeti, je prej kot problem nas samih, težava družbe kot civilizacijske skupnosti. Dandanes je nedopustno umreti od starosti, ki ji Sherwin B. Nuland v svojem delu posveča obširno poglavje. Umremo lahko (in smemo) od arteoskleroze, hipertenzije, starostnega diabetesa, debelosti, duševnega propadanja, raka ali zmanjšane odpornosti proti okužbam. Nemara umremo celo od vsega naštetega hkrati, pri čemer gre za "tipske" smrti, od katerih umre kar 85% ljudi. Vse njih avtor obravnava v omenjenem delu, vendar opozarja tudi na dejstvo, da pozabljamo na obstoj smrti, ki je družba ne priznava in ki ne bo nikdar zapisana na nobenem mrliškem listu, čeprav »od starosti pač umremo zato, ker se iztrošimo in smo programirani, da popustimo. Zelo stari ne podležejo bolezni, temveč se sesujejo v večnost.« (Nuland, str. 89) Ali, kot je zapisal Carlos Ruiz Zafón na strani 231 v odličnem romanu Marina: »Naše telo se začne kvariti tisti hip, ko se rodimo. Krhki smo. Minljive kreature. Vse, kar ostane za nami, so naša dejanja, dobro in zlo, ki smo ga povzročili svojim bližnjim.«
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Zato šteje le tisto, kar smo in kar
si želimo postati, kajti »kdor ne ve, kam
je namenjen, ne pride nikamor.« (Zafón,
str. 142) In kdor ne ve, kam si želi priti, se ne bo niti odpravil. Za vedno bo
ostal prikovan na isto mesto, kjer ga bodo sence nezavedanja povsem prekrile in
otopile, dokler ne bo nazadnje odšel v pozabo večnosti. Le pogumni imajo čast
spoznati, kako velik dar je življenje in kakšno bogastvo se skriva v njem.
Poti, po katerih stopamo, prav tako poslanstva, zaradi katerih nam je dano biti
tu, so si med seboj tako različne, da bomo le stežka razkrili, kaj nas deli od
razumevanja in sprejemanja drugega. Kajti dejstvo je, da pogosto ne razumemo
niti sebe samih.
Vendar ne bi smeli zanikati
šibkosti, umrljivosti – smrti –, ker s tem zanikamo tudi življenje in sam
obstoj ter jima pripišemo vlogo nepomembnosti. Kar ni res. Življenje je
veličastnost. Je let, poln živosti, ki nas le redkokdaj pripelje do
pričakovanih postankov. Je gonilo naših dni. A prav to je tudi smrt. In
sprijaznjenje z njo, zavedanje o njenem obstoju, jo bo demistificiralo, medtem
ko bo življenje samo poveličalo. »Realistično
pričakovanje zahteva tudi sprijaznjenost s tem, da mora biti naš čas na zemlji
omejen na obrok, ki je v skladu z nadaljevanjem naše vrste. Kljub svojim
edinstvenim darovom je človeštvo prav tako del ekosistema kot katera koli druga
živalska ali rastlinska vrsta in narava ne dela nobenih razlik. Umremo zato, da
lahko svet živi naprej. Čudež življenja nam je bil dan zato, ker so nam pot
pripravile milijarde živih bitij, ki so že umrla – v nekem smislu za nas. Mi pa
umremo zato, da bi lahko drugi živeli. Tragedija posameznika postane v
ravnovesju naravnih stvari zmagoslavje življenja, ki se nadaljuje.«
(Nuland, str. 243-244)
