 |
| foto: © Nina Novak Oiseau |
»Hecno,
da pozabimo na stvari, ki nas osrečujejo,« je v filmu dejala glavna
protagonistka Kate. Sama bi dodala še, da je nadvse nenavadno, kako zlahka pozabimo
na ljudi, ki jih želimo imeti ob sebi tudi čez leta. Film namreč prikazuje
paleto čustvenih odtenkov nekega odnosa, ki nikdar ni enoznačen, temveč je vedno
sestavljen iz neštetih prizadetosti, žalosti in razočaranj ter obilo
prijaznosti in pozornosti. Trpkosti in radosti.
Dandanes živimo življenje, kjer je dovolj
občasno srečati se, kadar pač uspemo, in takrat preživeti nekaj skupnega časa v
lokalu ob skodelici čaja ali kave, kjer nam pozornost odvrača nešteto drugih
ljudi, zvokov, slik, besed, dejanj itn. A je mar to res dovolj? Kako dobro
sploh poznamo drug drugega? Se mar sploh lahko zares spoznamo, če življenje le
poročamo, a ga ne razlagamo? Dosedanji odnosi in tudi življenjske izkušnje so
me naučili, da se globina rodi šele ob skupnih dejavnostih, ki so lahko
sprehajanje ali hoja v hribe, prebiranje in pogovor o knjigah, udeleževanje
kulturnih dogodkov, kuhanje in nešteto drugih reči. Kajti takrat smo mi zares
mi. Dejavnosti, ki nas osrečujejo, nas pehajo k temeljitejšemu raziskovanju
življenja samega in takrat se lažje odpremo. Odprtost pa je seveda predpogoj,
da spregovorimo o svojih čustvih. In ti so potrebni za izgradnjo enega sveta z
dvema obrazoma. Kajti če se o čustvih ne pogovarjamo in sebe ter svoja doživljanja
ne delimo drug z drugim, naši odnosi nimajo prave vrednosti. A seveda
spregovoriti o svojih čustvih pomeni razgaliti svojo ranljivost, kar je
privilegij redkih. Le najbližjih.
»Pa
nič zato! Če imaš na vsem svetu le enega samega človeka, ki te ljubi in veruje
vate, je to že dovolj čudovito,« je zapisal Robert Specht (str. 70) v prej
omenjenem romanu. Zakaj potemtakem hlepimo po več in se hkrati zadovoljimo z
veliko manj?
Vdani v usodo čakamo, da mine naš
življenjski čas, medtem ko gojimo verovanje, da bo vedno, kot je ali denimo celo
nekoliko boljše. Pa se bojim, da ne bo. Kajti edina stalnica življenja je
spremenljivost. Izkušnje nas preobražajo, dejavnosti, ki se jim posvečamo, nas
učijo in zaradi njih postajamo zrelejši ter modrejši, medtem ko ljudje, s
katerimi si delimo korak, pogosto tudi odidejo. Preprosto zato, ker se naše
poti razidejo ali morebiti zato, ker svoje tostransko iskanje zaključijo pred
nami.
Zatorej bi se morali zavedati sreče,
ki nam je dana. Povedati in pokazati, kako dragoceni so nam ljudje, s katerimi
si delimo korak in jih ne nazadnje tudi nadvse skrbno izbirati. Jim skušati vsak
dan na obraz narisati nasmeh s to ali ono pozornostjo. Jim nakloniti le
prijaznost. Kajti z nami so celo takrat, ko nam vsi drugi obračajo hrbet. In mi
to vemo. Tako kot oni vedo, da bi bilo obratno. Svoje strahove moramo prav zato
kdaj tudi premagati in s svojimi dejanji ter besedami dati do znanja, da ljudi
ob sebi občudujemo. Jih cenimo in spoštujemo. Jih imamo radi. Kajti morda jih
nekega dne ne bo več ob nas.
»Samo
ozri se okoli sebe. Ta dežela je tako velika in lepa, da ti je čudovito že zato,
ker tu živiš. Niti zamisliti si ne morem, da bi živel kje drugje.« (str.
194) Isto bi morali dejati tudi za tiste, ki nas obkrožajo. Zaradi globine
našega odnosa in njihove edinstvenosti si ne bi smeli niti predstavljati
življenja brez njih. Kajti, četudi nas zebe »in bila sta večkrat lačna kot sita, /…/ jima je bilo zaradi tega
vseeno, saj sta imela njo – imela sta človeka na tem svetu, človeka, ki ju je
poznam in ju razumel.« (str. 420) In tega nikakor ne gre jemati kar
samoumevno, saj gre za nadvse redko dobrino, ki le izjemoma preseka sivost
povprečnosti.
