Ti, ki si Ljubezen

foto: © Nina Novak Oiseau

V Ljubezni Tvoji rastem.

Radosten se dvigam do neba.

Pravijo, da se vrtim 'krog Njega,

v resnici pa 'krog sebe krožim.

(Rumi)

Ljubezen. Gonilo življenja. Pravijo, da bujno je »tvoje življenje, polno in izpolnjeno. Ali vsaj misliš tako, dokler ne pride kdo in ne povzroči, da spoznaš, kaj si ves ta čas pogrešal. Kakor ogledalo, ki odseva tisto, česar ni, namesto tistega, kar je, ti pokaže praznino v tvoji duši – praznino, ki si se jo upiral videti. Ta človek je lahko ljubimec, prijatelj, duhovni učitelj. Včasih je otrok, za katerega moraš skrbeti. Pomembno je, da najdeš dušo, ki bo dopolnila tvojo. Vsi preroki so dali isti nasvet: najdi tistega, ki bo tvoje ogledalo!« Tako se je na straneh 176 in 177 romana Štirideset pravil ljubezni zapisalo turški pisateljici Elif Shafak. Delo se zdi več kot prikladno za izhodišče tega zapisa, zapisa o prijateljstvu, kajti kadarkoli govorim ali pišem o prijateljstvu, pravzaprav pišem o ljubezni in kadar pišem o ljubezni, v resnici vedno pišem o Ljubezni.

Ta Ljubezen pa ni nikdar ljubezen do njega, kot zmotno menijo mnogi, temveč ljubezen do vsega. Do njega, nje, onega, tistega … Gre za tisti univerzalni vzgib srca, ki poganja svet in tisti trenutek, ki ga je čuteče bitje zmožno ugledati kjerkoli. V komerkoli in v čemerkoli. Zato so vse današnje besede namenjene Ljubezni. Brezpogojnemu sprejemanju. Dušam dvojčicam. Večnemu prijateljstvu. Besedam, ki nikoli ne nastajajo zato, da bi pisale o tebi, temveč vedno zate.

A zgodi se, da smo včasih nekoliko izgubljeni. »Toliko besed se je nakopičilo v mojih prsih, zgodb, ki so hotele biti povedane. In vse to znanje sem hotel predati enemu samemu človeku, ne učitelju ne učencu. Iskal sem sebi enakega – tovariša.« (str. 44) Tebe. V svojih globinah marsikdaj ne vemo, kam spadamo in zakaj pripadamo prostoru, ki ga vsi okoli nas imenujejo dom, medtem ko mi v njem ne prepoznamo niti trohice lastne duše in se sprašujemo, kaj sploh počnemo tu in čemu se vračamo. Vendar potem … »piše mi in jaz ji odpišem. Po vsakem sporočilu začnem čakati na njen odgovor z zadržanim dihom. Besede postanejo dragocenejše kakor kdaj koli prej. Ves svet se spremeni v prazen zaslon, ki čaka, da bo kdo kaj napisal nanj. In spoznam, da hočem spoznati to osebo. Potrebujem več časa z njo.« (str. 325) Tudi takrat, ko se zdi, da je bilo tega ukradenega časa že precej, se vedno znova vendar zdi veliko premalo. In ko je povsem jasno, da tudi ti potrebuješ več časa z mano, se zgodi prav tisto, ko »najprej nekoga srečaš – nekoga, ki je popolnoma drugačen od vseh okoli tebe. Nekoga, ki vse vidi v drugačni luči in te prisili, da se premakneš, da spremeniš svoj zorni kot, vse opazuješ znova, od znotraj in od zunaj. Misliš, da se lahko držiš na varni razdalji od njega. Misliš, da lahko krmariš svojo pot skozi lep vihar, dokler ne spoznaš, veliko presunkovito, da te je vrglo na odprto in da v resnici ne nadziraš ničesar. Ne morem reči, kdaj natančno sem se ujela v tvoje besede. Vem le, da me najino dopisovanje spreminja. Že od vsega začetka. /…/ Vse odkar sem te "spoznala" /…/ obvladuješ moje misli. Vsakič ko preberem tvoje sporočilo, se v meni nekaj zavrti in ugotavljam, da takega zadovoljstva in vznemirjenja že dolgo nisem občutila. Skozi dan te imam ves čas v mislih. Molče govorim s teboj, se sprašujem, kako bi se odzval na moje vsakdanje življenje. /…/ Ko vidim kaj zanimivega, mi je žal, da tega ne morem pokazati tebi.« (str. 265-266) Pogosto. Marsikdaj.

foto: © Nina Novak Oiseau

Mnogi pravijo, da »ljubezni ni mogoče razložiti. Samo izkusiti jo je mogoče.« (str. 199) Vendar je zaplavati v toku, v katerega nas peha srce, včasih težko, čeprav je v resnici potrebnega le nekaj poguma. Ko se znajdemo med valovi občutij namreč kaj kmalu spoznamo, da »voda, ki tebe plaši, mene poživlja, kajti v nasprotju s tabo jaz znam plavati in bom plaval. Moja domovina je ocean. Če me podpiraš, pridi v ocean.« (str. 42) In najdragocenejše je vedenje, da prideš. Vedno znova.

Zdi se, da je izkustvo prave Ljubezni privilegij redkih. Vendar bi duša dvojčica nikdar ne smela dopolnjevati sveta, ki nosimo ga v sebi, kot mnogi menijo. Prijateljstvo bi nas moralo izpolnjevati, nam dati krila, nas povzdigniti v nebo. Nas učiti in preobražati. Spodbujati in terjati k rasti. Ter v nas prebujati občutja domačnosti. Kot varna luka, v katero se vedno znova vračamo iz daljnih krajev, četudi marsikdaj še sami ne vemo, zakaj. A odkar si del mene, me ne skrbi več, kam me bo »peljala pot. Raje se osredotoči na prvi korak. To je najtežji del in za tega si odgovoren. Ko enkrat narediš korak, pusti, da se vse zgodi po naravni poti, in drugo bo sledilo. Ne plavaj s tokom. Bodi tok.« (str. 142) In nikar ne išči ljubezni. Bodi ljubezen.

Pomirja me, da ljubezen si. Da sem. Da jo živiš. Da jo živim. Kajti le Ljubezen nas dela pesnike. »Resnico bi radi držali v dlaneh, kakor da je dragocen biser, in jo ponudili nekomu posebnemu.« (str. 63) Sprašujem se, čemu sem znova tu. Kajti zdi se, da ne vem. Spremljaš me v mislih, celo v vseh dolgih tednih odsotnosti. In ko se zdi, da pozabim na vse, kar je tu, da se vse izbriše in izniči, misel nate ostaja. Šele v odsotnosti vsega dojamem, da šteje edino življenje samo, kajti povsem dovolj je, da imamo sami sebe. In tisti dve ali tri osebe, s katerimi nam srce bije v enakem ritmu.

Tebe. Ker mi postavljaš ogledalo. Ker v meni vzbujaš ponižnost. Ker me vabiš na pot, na kateri spoznavam sebe. Ker zaradi tebe postajam boljši človek. In ker si duša, ki izp(po)lnjuje mojo. »Vsaka resnična ljubezen in prijateljstvo je zgodba o nepričakovani preobrazbi. Če smo ista oseba pred in po tem, ko smo ljubili, pomeni, da nismo ljubili dovolj.« (str. 280)

Dneve po vrnitvi, po prihodu nazaj, se še vedno zatekam k tišini. Verjamem, da »tisto, česar ni mogoče ubesediti, lahko dojamemo le s tišino,« (str. 71) vendar se čez čas kljub temu opogumim in te poiščem. »Neprestano sta prekinjala drug drugega in drug drugemu dopolnjevala stavke.« (str. 321) Neprestano se prekinjava in dopolnjujeva stavke. Še vedno. In takrat vem. Znova prepoznam razlog, zakaj sem ponovno tu, čeprav se zdi, da ga je vsakič težje poiskati ali najti. Šele v tebi prepoznam domačnost, ki se mi je zdela pozabljena, a me je s tvojo pomočjo znova pripeljala nazaj domov.

Zdaj vem. Da dokler si tu, obstajam tudi jaz. Zame si »utelešenje Ljubezni, ki premika vse vesolje, se včasih umakne v ozadje in drži skupaj vse koščke, včasih pa jo v izbruhih raznese. Tako srečanje se zgodi enkrat v življenju.« (str. 198) Žal se vse prepogostokrat zdi, da se tega spoznanja premalo zavedamo ali pa se ga zavedamo, a ga ne živimo. Vendar zdaj vem, da je celo enkrat v življenju veliko. Veliko več, kot smemo pričakovati.

Zame si sonce in luna. Si modrost in vir spoznanj. Si izkustvo. Darilo. Duhovni učitelj. Življenjski mentor. Pesniški navdih. Perut, ki dviga me v nebo in spušča v varno gnezdo. Si moj Šams in jaz tvoj Rumi. Če mi le dopustiš, da tvoja zemlja sem in nebo. Kajti »ljubezen je razlog. Ljubezen je cilj. /…/ Ljubezen je bistvo in smisel življenja.« (str. 189, str. 20)