 |
| foto: © Nina Novak Oiseau |
»Večkrat skušam odkriti podrobnosti med stvarmi, ki so mi očarljive in
ne povsem doumljive.« (Popolna akustika, str. 33) Tudi sinoči, ko sem ob
poslušanju ene od skladb doživela moment, ki me je odpeljal nazaj v preteklost
in v čas prijateljevanja z interpretko same skladbe, a me je hkrati popeljal tudi
v prihodnost in med ljudi, s katerimi si bomo – verjamem – delili življenjsko
pot tudi čez mnoga leta. V teh trenutkih čiste sreče sem se vprašala: kdo sem
in kako postajam, kar sem?
Razlog za to gre najti tudi v
prebiranju romana Popolna akustika italijanske pisateljice, novinarke in
televizijske voditeljice Darie Bignardi, s katerim sem se družila tekom
preteklega vikenda. Na strani 174 namreč piše: »Zmeraj sem verjel, da je vse odvisno od nas – to, kar doživljamo, to,
kar se nam dogaja. Zmeraj sem mislil, da lahko človek sam vpliva na to, ali se
počuti dobro ali slabo, ali je zadovoljen ali nezadovoljen, srečen ali
nesrečen, da ne dopusti, da ga zlo rani.« Kje se ljudje danes najdemo, če
se seveda sploh iščemo? Če smo se sploh še zmožni ozreti okoli sebe? Včasih v to namreč podvomim, saj se zdi, da nikogar
prav nič več nič ne zanima in posledično ne zamaje ter ne premakne. Vse so le
še globočine, ki jim ni videti dna, a to nikogar ne skrbi. Vtem pa v nas svetloba.
A je več ne znamo najti.
Je potemtakem sploh še možno, da
je vse odvisno od nas samih, če na vse, kar počnemo, ni nikakršnega odziva? In
po kakšnem ključu sploh izbiramo prijatelje ter ljudi, ki nas spremljajo na
poti? Po tem, kar smo? Ali po tem, kar bi lahko postali v njihovi družbi? Kar
bi radi postali v času, ki je pred nami?
Vprašanje sem si zastavila tudi
zato, ker včasih sledim vzgibu srca, ki vleče tja, četudi v sami srčiki ve, da
je izbira napačna in da mi v resnici ne bo prinesla nič dobrega. Prej
nazadovanje, kot napredovanje. Če odmislim nekaj trenutkov tisti hip, ko si tam
in veš, da bi ne bil rad nikjer drugje. Vendar so spomini »kot volkovi. Ne moreš jih zapreti ven in upati, da te bodo pustili na
miru,« piše Nina George v romanu Svetloba v Provansi (str. 14). A vendar
prav te odločitve prinašajo ogromno veselja. Spoznavam »da so radosti darovi usode in da je njihova vrednost v sedanjosti,
bridkosti pa so vrelec spoznanja in se njihov pomen kaže v prihodnosti.« (Popolna
akustika, str. 137) Jasno. Velja jih sprejeti. In kasneje preboleti, če je to
potrebno, ter zaživeti na novo.
»Kadar je človek brezmejno srečen, se vse ujema. Prav tako, kadar je
brezmejno nesrečen …« (Popolna akustika, str. 51-52) Zadnje čase morda
vendar bolj kot trenutke vznesenosti cenim čas sproščenosti in tišine, ki jo
lahko prenese le zaupljiv odnos. »Z leti
si želiš biti z nekom, s komer se lahko pogovarjaš in smejiš.« (Svetloba v
Provansi, str. 278) Z nekom, ki zna tako vzeti kot dati. Z nekom, ki ga že samo
tvoja prisotnost zmore osrečiti. In šele skozi takšen odnos lahko tudi sami
postanemo boljši. Se preobrazimo. A nikakor ne pod prisilo, temveč kot
posledica naravnega razvoja naše osebnosti.
»Nič in nihče nima te moči. In tisto samotno in tako boleče mesto v
naših srcih, ki je včasih tudi pri meni vrelec strahu, obenem pa tako polno
skrivnostne miline, je znak, da smo narejeni za "nekaj
več",
česar ne more potešiti še tako velika in sveta ljubezen.« (str. 187) Polnost
se skriva le v nas samih, a je vprašanje, če jo tisti, ki nas obkrožajo, iščejo
z nami ali nas morebiti celo oddaljujejo od nje. »Je sreča nekaj, za kar se odločimo šele, ko se ozremo nazaj? Ali tega,
da smo srečno, sploh ne opazimo v dotičnem trenutku, temveč šele pozneje?«
se v romanu Svetloba v Provansi sprašuje glavni protagonist. Sama menim nasprotno.
Da je sreča pravzaprav tisti bučeč utrip srca, ki v nas vzbudi trepetanje. A ko
le-to mine, ko se ozremo nazaj, ostane zadovoljstvo.
Kaj iščem sama? Če dobro
pomislim, mi danes zadovoljstvo pomeni veliko več, kot sreča sama. Kajti
zadovoljstvo ima lastnost, ki je sreča nikdar ne bo mogla imeti: zadovoljstvo
zmore trajati …
