 |
| foto: © Nina Novak Oiseau |
Dosegli smo dno. Ne kot
posamezniki, temveč kot družba. Ni več upanja. Ni več prihodnosti. Drug drugega
obmetavamo z obtožbami. Da bi se povezovali in si medsebojno pomagali, nam ne
pride na misel. Po dolgih letih gospodarske krize, ki bi po vsej statistiki
morala počasi pojenjati, je šele sedaj do nas prišla tudi eksistencialna kriza,
v kateri ljudje množično izgubljajo službo in se sprašujejo: kako naprej? Da se
je gospodarski in eksistencialni krizi pridružila še begunska seveda ni v
pomoč. Kajti ljudi neznano plaši. Tujemu povečini skušajo ubežati. In zadnje
čase vsaj naša četrt ponoči pogosto ostaja v temini, kar se prej ni dogajalo.
Nikoli. Temo prekinjajo le modre luči in glasne sirene, a ni mogoče določiti,
ali gre za policijska, reševalna ali nemara gasilska vozila. Mnogi se
sprašujejo, ali je sploh še varno. Delati, se sprehajati, živeti.
Isto sem se nedavno vprašala tudi
sama in vprašanja me spremljajo v nočeh zadnjega tedna. A ne, ker bi me tuje
navdajalo s strahom, temveč ker ne najdem več razumevanja za vse, kar se dogaja
v svetu, kjer živim. Je pot, po kateri stopam, prava? Kako naprej? In, najhuje,
ali sploh naprej?
Manjka mi prijaznosti ljudi.
Tistih, ki naj bi bili tu, a imam že dlje časa občutek, da so vsepovsod drugje,
kakor tu. S svojo odsotnostjo v zadnjih tednih so mojim slutnjam le pritrdili.
»Mislimo, da poznamo ljudi, ki nas
obkrožajo, in da lahko predvidimo njihova čustva, a to je le optična iluzija.
Notranje življenje vsakega posameznika je najbolj nepredirna skrivnost na
svetu, blindirana sobica,« je zapisal katalonski pisatelj Jordi Punti v
romanu Izgubljeni kovčki (str. 421), še enemu delu, ki me je razočaralo tako
slogovno kot vsebinsko. V časih negotovosti vsi potrebujemo prijaznost, in od
koga jo pričakovati, če ne od najbližjih, od družine in tesnih prijateljev? A
vendar življenjske preizkušnje, kakršne so uspehi ali nemara neuspehi, pogosto predstavljajo
nekakšno sito za prav te. Vsi namreč ne opravijo preizkusa. Pravzaprav, večina
se jih ne izkaže. In včasih se je zato preprosto treba raziti. Kajti, kadar nam
je mar za nekoga, bomo v še tako hudi časovni stiski in zmedi našli toliko
časa, da mu bomo dali vedeti, da smo tu. Da ga podpiramo. Prijateljstvo namreč
pomeni skupaj se vzpenjati v višave in leteti s krilom ob krilu, a tudi
strmoglavljati v želji, da bomo uspeli prehiteti soletavca in mu obvezati rane,
če bo to potrebno.
»Biti prijatelj in biti zvest ne pomeni, da moramo oproščati napake. Ne
gre za napako, za človeka gre. Biti zvest pomeni, da ravnamo kot prijatelj in
podpremo nekoga, ki je v stiski,« se je na str. 205 zapisalo Bearu Gryllsu
v Priročniku za preživetje v življenju. Zapiše še, da je »tvoj odnos tisti, ki določa tvojo veličino.« (str. 228) Biti
prijatelj pomeni biti tu. Vedno. A Kent Nerburn v delu Pisma sinu zapiše, da »živimo v časih, ko je težko govoriti iz
srca. Življenje nam duši na tisoče nepomembnih plehkosti, misli na vsakdanje
reči in skrbi v zvezi z njimi utišajo poezijo našega duha. Pesem, ki živi v
naših srcih, pesem, na katero smo čakali, da jo bomo delili z drugimi, pesem o
tem, kako biti človek, pa je neslišna.« (str. 17)
 |
| foto: © Nina Novak Oiseau |
Kaj torej iskati v ljudeh?
Vdanost? Prijaznost? Samopotrditev? Verjamem, da se naše želje z leti
spremenijo. Mnogi odidejo in od mnogih odidemo, a tisti, ki gojijo vrednote,
sorodne našim, ostanejo. Pred leti sem v ljudeh iskala trepetanje, ki so ga
vzbudili v meni s svojim življenjem, zgodbami ali dejanji. Besedami. Naenkrat
vstopijo v tvoje življenje in zavzamejo obilo prostora ter časa. Kujejo te v
zvezde, ker si najboljši in povsem drugačen od vseh, s katerimi so se srečali
doslej. A isto pričakujejo od tebe, saj ne znajo živeti s svojo povprečnostjo.
Vsakih nekaj minut preprosto morajo slišati, kako izjemni so. Najboljši,
najlepši, najpametnejši. Z nečim si pač morajo nahraniti svoj ego. Kajti sami
ga ne znajo. Izjemno veliko imajo povedati o drugih, še posebno o nekdanjih
prijateljih, ki so sedaj že prazgodovina, saj so jih ti tako ali drugače
prevarali. Z domačimi se ne razumejo, ker imajo drugačna izhodišča. Obkladajo
te s težkimi besedami na njihov račun, zaradi katerih onemiš, vendar imajo v
javnosti zanje le besede hvale, še posebno na socialnih omrežjih, ki so
uničujoča. Vsi so jim izjemno dragi in ljubi, četudi zanje ob zasebnem druženju
ob čaju najdejo izključno besede obtožb in sovraštva. In potem nekega dne
preprosto izpuhtijo iz tvojega življenja. Brez pojasnil in brez besed. Najbrž
se jim jih ne zdiš vreden, ker so se te naveličali. Svoj čas si pričnejo deliti
z novimi prijatelji, ki jih zelo verjetno zabavajo tudi z zgodbicami o tebi. A
resnica se skriva v dejstvu, da je vsaka ignoranca posledica arogance. Če ne
prej, takrat spoznaš, da je njihov bleščeči nasmešek, ki si ga nadanejo preden
stopijo na oder ali pred kamere, zlagan in da so njihove besede naučene, ker predobro
vedo, kako priti do želenega. Z njimi je resda običajno nadvse zabavno in
zanimivo, vendar manjka globine. Iskrenosti. Človeškosti in humanosti. Srčnosti.
Zato je od njih bolje oditi. Čim prej.
»Vprašanje, ki si ga moraš zastaviti, ni, ali si boš opomogel, temveč,
kako si boš opomogel.« (Nerburn, str. 98) Ko enkrat ozavestiš, da je
neprijaznost veliko boljša izbira od lažne prijaznosti, s katero te obdajajo
zgoraj omenjeni osebki, vprašanje, kako si opomoči od njihovih laži niti ni več
relevantno. Ker ni potrebe po njem, saj lahko stopaš le še naprej. Ob tistih, s
katerimi morda ni tako vznemirljivo, se pa ob njih počutiš udobno, ker ti
dopuščajo biti, kar si, in te sprejemajo, kakršen si. Ker so preprosto dobri po
srcu, iskreni in te navdajajo s prepričanjem, da bodo vedno ob tebi. Da se
nanje lahko zaneseš. Verjamem, da so takšni odnosi veliko bolj trdni in
vlaganje vanje nas napolni z večjo mero sreče, kakor vlaganje v tiste, ki so
zgrajeni na majavih tleh in občutkih, zaradi katerih vztrepeta srce. Preprosto
dragoceni so, četudi tega ne znamo vedno prepoznati, saj nas navdajajo z mirom.
Ali gre za vrlino ali slabost je
v današnjih časih težko reči. Vem pa, da sem sama iskrena in tistih, ki me
obkrožajo, ne obkladam z lažnim upanjem in zlaganimi pohvalami ter presežki,
kot so naslavljanje z "dragimi", "ljubimi", "prijatelji". Saj vsi vemo, da
temu ni tako. Prijatelj je eden, dva ali trije. Vsi ostali so v resnici precej
nepomembni in jim ne gre podarjati pretiranih zahval, zaradi katerih si bodo
pripisali zasluge tudi za vse tisto, s čimer nimajo nobene zveze.
Nauk vsega se pravzaprav skriva v
tem, da »bodi previden s svojo
ljubeznijo. Ne razmetavaj je kar tjavendan. Tvegaj, kar moraš tvegati, za to,
da najdeš ljubezen, ki jo moraš najti. Toda pomni, da je vsaka ljubezen tudi
nekakšna poroka in da bo vsaka za vekomaj del tebe. In vsaka ti po malem jemlje
zmožnost, da se do kraja predaš drugemu, kajti vsaka zapolnjuje majhen prostorček
v tvojem srcu, ki ga nikoli ne more zasesti druga.« (Nerburn, 180) Isto bi
lahko trdili za prijateljstvo. Kajti tudi prijateljstvo je zaveza. In, ne
nazadnje, prav to velja tudi za prijaznost.
