![]() |
fotografija: © Nina Novak Oiseau |
V trenutkih popolne notranje izpraznjenosti me prežema občutek, da
nimam več ničesar zapisati in da so vrednote sveta, v katerem živimo, v resnici
povsem brezpredmetne. Danes se cenijo le še rutiniranost in dosežki, vsiljeni s
strani drugih, ki človeka krčijo na raven predmetov. Vprašanje, ki se iz
trenutka v trenutek vse siloviteje krade vame, se glasi: zakaj? Kako naprej in
– predvsem – kam naprej?
Edino, o čemer še premišljujem v zadnjih dneh, je misel o tem, da bi v
kratkem zavrnila vse, kar je človeštvo doseglo v zadnjih stoletjih in se vrnila
v t.i. kameno dobo. Daleč od ljudi, daleč od vsega, kar nam menda lajša
življenje, a nam ga le prazni in otežuje. Skratka, v osamo v divjini. Cena
preživetja tu, kjer se nahajamo, je postala tako visoka, da krade celo
življenje samo. Torej, preživeti ali živeti?
Zdi se, da v osami tovrstnih dilem več ni, saj naše preživetje v
resnici ni odvisno od posedovanja najnovejših elektronskih naprav, kozmetičnih
preparatov in mnogih drugih v duhovnem smislu povsem brezvrednih reči, za
katere smo trdno prepričani, da brez njih ne moremo živeti. Naše življenje
postaja neprestana bitka za prodajanje nečesa, četudi le svojih veščin ali
svojega časa, izdelkov in storitev, ter večni boj za zmago. Kdo vse nas bo
spoznal in poznal ter koga vse bodo spoznali in poznali sosedje. Moramo biti
boljši. Najboljši.
Tovrstna tekmovanja mi vsiljujejo še močnejši občutek, da nekaj ni v
redu. Predstavljam si življenje in sanjam o dneh, ki … morje, kamen, zemlja,
sonce. Delo mojih rok. Majhna kamnita hišica. Nekaj sadnih dreves. Velik vrt.
Ovca ali dve. Lahko brez elektrike. S pisalnim strojem. Kovčkom ali dvema
knjig. S kitaro. Časom, ki ga nameniš občutenju vsakega trenutka, stiku z
zemljo in premisleku. Imeti malo, a imeti tisto, kar polni. Tisto, kar zares
potrebujem. Imeti veliko, a tega v pomanjkanju časa nikdar ne uporabiti ali ne
dojeti, nima smisla ... zares ne. Ne več.
Vsak dan se vame vse grozovitejše sili vprašanje, o čem vendar še
pisati, ko v sebi ne premorem nobene zgodbe več, ker moja energija odteka
drugam. Se predati molku? Težko, saj je moje poslanstvo beleženje in
premišljevanje. Pisanje. »Čudeži so nekaj
najbolj naravnega, in če se ne dogajajo, se je treba vznemiriti,« je zapisala
Marianne Costa v svojem romanu No Woman's Land (str. 221). Počutim se
vznemirjeno. Čas je za kakšen čudež, ki bo življenje umiril. Mu povrnil
dostojanstvo, ki si ga zasluži.
Včasih se mi zdi, da so nekatere resnice že od vekomaj zapisane v zemljo.
Le da se od njih vse bolj oddaljujemo in včasih potrebujemo (pre)dolgo časa, da
se vrnemo na pravo pot. Mnogi pravijo: »Mimo
gredo, mimo so šli. In še veš ne, da so to tvoji bodoči učenci.« (str. 218)
Tako preprosto, z le nekaj skopimi besedami, je opisati način življenja danes. V
vsem tem pehanju za priznanjem se nam dogaja prav to. Mimo gremo, a še opazimo
ne, da so naši učenci. Ali naši učitelji. Po svetu korakamo zaprtih oči in
ostalih čutil, ne da bi prisluhnili glasu srca, ki kliče. Včasih nas njegova
pesem straši, vendar je potrebno zavedanje, da drevo raste le v prepletu vej,
ki dajejo in jemljejo hkrati. Postojanko in zavetje pticam, ki pojejo. Pesmi
ali zgodbe.
Ali bom šla sama samo mimo ali bom prisluhnila pesmi, v tem trenutku
še ne vem. Pustimo času čas. Mi je pa nadvse drago, da sem pred natanko letom
dni spoznala, kako je včasih potrebno premagati strah in samo slediti pesmi, ki
jo nosi veter le za nas. A skoraj mimo sem šla in še vedela nisem, da bom
postala tvoja učenka in učiteljica hkrati. V resnici je ta zapis posvečen samo
in edino Tebi … Hvala, da si.