 |
| foto: © Nina Novak Oiseau |
Zima se trudi zavladati, a je
navsezadnje primorana priznati zmago pomladi, ki prinaša s seboj cvetje in
radost.
Poletje bi rado raztegnilo tople
dneve tja v neskončnost, saj je prepričano, da toplina zemlji koristi. A tudi
ono sprejme prihod jeseni, ko si lahko zemlja končno odpočije.« Tako piše Paulo Coelho v delu Rokopis
iz Akre (str. 24), ki me je v času, ko se narava prebuja, napeljalo k
premisleku, kako veličasten je pravzaprav svet. Narava, še vedno slečena pod
težo zime, ki nam postopoma obrača hrbet, zaradi svoje golote vendar ni pusta.
Prej nasprotno. Sonce pridobiva na moči in medtem ko strmim v pokrajino, ovito
v zelenilo pomladi, me preveva spokoj. Nikjer nobene odvečne teže, celo v meni
sami ne. Šele pogled na posamezne dele obdajajočega sveta, me spomni, da
obstaja življenje. Tisto, ki se pravkar prebuja in išče svoj prostor pod
soncem.
Živa bitja so spet željna priti na plan; rasti in zoreti, se učiti, da
bi na koncu vendar potonila v pozabo; z jesenjo spet odpadla in umrla ali se
umaknila. Tudi sama zopet iščem poti, ki bi me pripeljale med ljudi, čeprav
vem, da bo spet prišel čas, ko se bom želela umakniti. Vase.
So ljudje, ki se čudijo moji potrebi po sobivanju in uglašenosti s
samo seboj. Vendar dvomim, da lahko deluješ iskreno, če se neprestano razdajaš
drugim.
»Ljubezen vas ne bo dolgo
spremljala brez samote.
Kajti tudi ljubezen si mora
odpočiti, da bi lahko zaplesala po nebu in se pokazala v drugih oblikah.
Brez samote ne preživi nobena
rastlina in nobena žival, ne ostane dolgo plodna nobena zemlje, se o življenju
ne more poučiti noben otrok, ne more ustvarjati noben umetnik ter se ne more
razvijati in spreminjati nobeno delo.
Samota ni odsotnost ljubezni. Je
njena spremljevalka.« (str. 37)
Ljudje smo kakor kapljice vode, ki imamo moč le kadar delujemo skupaj.
Se povezujemo in združujemo. Vendar sčasoma v povezavah izgubimo lastno
identiteto, zato si moramo omogočiti postanek nekje na samem. Ogledalo, v
katerem se ugledamo, smo mi sami, in v njem uziramo lastno podobo ter si
zastavimo nove poti, posajene z semeni ljubezni, ki jih marsikdaj izgubimo.
Šele takrat bomo pripravljeni ponovno oditi na pot in si deliti korak z
drugimi, da bi nabirali izkušnje. Potrebno se je namreč zavedati, da »uspeh ni odvisen od potrditve drugih, temveč
je sad tistega, kar ste zasadili z ljubeznijo.« (str. 123)
Pot ali cilj, se marsikdaj sprašujem in pogosto ne znam ponuditi
odgovora. Glede na storilnost časa, v katerem živimo, imam pogosto občutek, da
ne eno ne drugo. Vsak dan nam narekujejo več, dlje, višje in zdi se, da je
pomembno le še čim prej poskusiti čim več, da bi se zgodilo kar se mora in
hkrati sejalo slabo voljo nad neuspehi. Kajti brez posvečenosti in povezanosti
z ljubeznijo do tega, kar počnemo, uspehi umanjkajo.
Kot življenjsko vodilo se mi vsekakor zdi bistvena pot, saj je cilj
vseh nas enak in se konča v temi ter molku. Vendar je znotraj zastavljenih
dosežkov na področju dela zagotovo pomembnejši cilj, ki terja ogromno časa,
vendar le ena sama knjiga, ustrezna vsem merilom, šteje več kot deset
polizdelkov. Medtem pa čas mineva in z leti vse bolj opažam, da v resnici šteje
le: čustvo. A se le-to zmore porajati le ob osebnem pristopu do vsakogar in
vsega, kar v tem svetu pogosto pogrešam. Šele ob prisotnosti občutja in
ljubezni ne bo umanjkala niti radost ne na poti ne na cilju. In temu bi lahko
dejali umetnost preprostosti. Umetnost življenja.
»Sneg je lep, ker je ene barve.
Morje je lepo, ker se zdi kot
ena sama ravna površina.Puščava je lepa, ker spominja na polje peska in skalovja.
A ko se približamo vsakemu od njih, vidimo, kako globoki in celoviti so.« (str. 110)
