 |
| vizualna upodobitev: © Neža Trobec |
Skoraj leto in pol je že minilo od izida pesniške zbirke Balada
za lastovke; knjige, ki je v moje življenje pripeljala nešteto
nepozabnih trenutkov, srečanj z ljudmi, ki bodo ostali, in novih poti. V času
snovanja knjižice, ki jo lahko neprestano nosimo s seboj, nemara v torbi nemara
v žepu, niti pomislila nisem, da bo predstavljala prelomnico na moji
ustvarjalni poti. Prelomnico v smislu beline, katera prevlada, a ne beline kot
praznine, kajti belina, zajeta v "baladi" je pripovednejša od vsake
palete barv. Zasluge za to lahko v največji meri pripišem Neži Trobec, ki me je v oblikovalsko-ustvarjalnem smislu popolnoma
prepričala. Zategadelj sem toliko bolj vesela, da zgodbo, ki sva jo pričeli
pisati z "lastovkami", razvijava in nadgrajujeva tudi v snovanju novega
projekta.
Projekta, ki bo tako vizualno kot prezentativno sledil pričetemu
iskanju (prave umetniške) poti. Projekta, za katerega verjamem, da bo našel pot
do src bralcev. Ali poslušalcev. Težko je namreč določiti, kje se beseda in
zvok končata (ali pričneta) ter kje se pustita zapeljevati drug drugemu, da bi
se prepletala v svoji srčiki. A vendar je beseda tista, ki jo postavljam v
ospredje, četudi venomer v povezavi z glasbo. Ta besedam, mislim, izpovedim in
sporočilom daje marsikdaj povsem drugačen kontekst, če že ne ponudi povsem nove
interpretacije.
Vesela sem, da sem imela pesniško zbirko Balada za lastovke možnost
predstaviti na mnogih literarno-glasbenih večerih (in v medijih), ki so mojo
ustvarjalno pot prekrižali s potmi mnogih ljubiteljev življenja in čutenja. Le
s pomočjo odprtih src beseda zmore prodreti naprej in/ali globlje. Se usidrati
in postati del lastnine vsakega posameznika. Kar se je z marsikatero pesmijo iz
"balade" vsekakor zgodilo. Ali, kot je zapisala Carmen L. Oven v spremni besedi: »Kdaj najmočneje trčimo vase? Ko bi radi poleteli, pa smo pozabili na
krila. Kdaj pozabimo na krila? Ko dovolimo, da nam jih vzamejo, ne da bi
vedeli, kdaj se je to zgodilo. In kdaj letimo? Kadar smo! Ko resnično in zares
živimo, dihamo najgloblje in najbolj zares.«
Prav zato po letu dni odrskega premora moje srce že pošteno trepeta. A
v šepetu. Kajti V šepetu trepet je
naslov vizualizirane zbirke poetičnih utrinkov, ki bo ugledala luč v kratkem.
Tokrat besede sovpadajo z vizualnimi podobami, upodobljenimi s strani Neže
Trobec, zato bi težko govorili o čemerkoli drugem kot o nadgradnji pesniške
zbirke Balada za lastovke. Število zapisanih besed se z leti krči, vendar
sporočila zaradi tega niso milejša. Morda celo nasprotno. Za kratkimi utrinki,
zapisanimi v trenutkih opažanja in ozaveščanja majhnosti iz narave in zavedanja
delov sveta – v šepetu – se skrivajo univerzalne življenjske modrosti, ki v
bralcu ali poslušalcu vzbudijo trepet. In ker bodo v živih izvedbah besede
nadgrajene z decentno animacijo Neže Trobec in meditativno skladbo Aleša Rendle, medtem ko Lado Jakša v spremni besedi knjige piše
o prisluškovanju samemu sebi in prisotnih dialogih »oblik in besed, likovnih sfer in vsebinskih pomenov«, saj »poezijo Nine Novak Oiseau že od samih
začetkov do te knjige ves čas prevevajo razmišljanja o človeški eksistenci, o
naši nezmožnosti, da se poslušamo, se zaslišimo in slišimo, se objamemo ter
zahvalimo, da bi s temi spoznanji lahko namesto neznanci in nasprotniki končno
postali sopotniki«, ne dvomim, da bodo naša srca pogosto trepetala v
šepetu. Veselim se vnovičnih srečanj tako z zvestimi kot z novimi bralci in
poslušalci ter čutim globoko hvaležnost do vsakogar, ki si svoj let deli z
menoj …
