Biti na pravi poti

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Z avtobusom se vozim po mestu in opazujem ljudi. Tiste, ki vstopajo in izstopajo skozi vrata. Skozi okno tiste, ki mimobežijo po ulicah, na kolesu ali peš. Vse tiste, ki se vozijo v avtomobilih in pogled upirajo navzgor, v nas. Vsi tujci. A si z vsemi delimo kratek trenutek svojega življenja. Nekateri hitijo po svojih, kdove kakšnih, opravkih, drugi postopajo, kot da imajo na voljo ves čas tega sveta. Enim lice krasi nasmeh, drugi se utapljajo v ošabnem, jeznem pogledu. Nekaterim je mogoče v očeh prebrati razočaranje, drugim se ustnice ukrivljajo navzgor ob podobah sreče, ki jih nosijo v srcu. Vsak v sebi nosi svoj namen. Vsak se od drugega razlikuje takorekoč v vseh postavkah. A vendar se zalotim pri vprašanju, zakaj živijo. Čemu? Kako? S kakšnim namenom?

Vodijo me opravki, ki jim ne morem ubežati. Množica ljudi, ki me obkroža, mi je odveč. Praznijo me brezbarvni obrazi, ne izdajajoč ničesar. So le kulise sveta, v katerega ni mogoče prodreti. Vprašanje, če sploh obstaja. S čim ti ljudje polnijo svoje dni? Kaj jih izpolnjuje? Ob čem jih vztrepeta srce?

Predstavljam si, da v svet vsi vstopimo z istim izhodiščem: dano nam je življenje. Ali si le-tega izberemo sami ali ne, je dilema za kdaj drugič. Dejstvo pa je, da se leta in leta, iz trenutka v trenutek, oblikujemo in kalimo. Skozi vzgojo staršev in družinskih članov, skozi formalno izobraževanje, ki nam prej kot doprinaša k bogatosti jemlje, skozi družbeno-socialne skupine in izkušnje, ki jih pridobivamo vsako sekundo. Nekateri na tej poti zacvetijo in razvijejo svoje veščine. Drugi postopajo in umrejo … a hkrati živijo naprej.

Ne razumem ljudi, ki ne zmorejo najti veselja v ničemer, kar nam ponujajo ljudje, ki so kdajkoli bili ali so, kjerkoli na svetu. Ne razumem ljudi, ki ne zmorejo najti radosti nikjer, kjer vlada čistost neokrnjene narave. Ne razumem ljudi, ki ne znajo biti posvečeni sebi. Ne razumem ljudi, ki skozi življenje le krmarijo preprosto zato, ker so tu. Brez da bi vlagali vase, v svoje fizične sposobnosti, v umske veščine in zdravega duha. Brez da bi zapolnili mnoge vrzeli v neštetih možnostih, ki so nam dane. Brez da bi rasli, napredovali, stremeli k boljšemu jutri in izpolnjenju. Brez da bi za seboj pustili kakršnokoli sled.

Si ne upajo? Ne znajo? Prej kot na vse drugo pomislim, da nikoli niso niti poskusili. Najti tisto, kar bi jih veselilo. Obdani s kokonom, ki jim nudi zadovoljstvo osnovnih potreb, svoj odsev bržkone gledajo v preprostosti staršev, ki se zadovoljijo s praznim ničem. Ne vedoč, da je življenje mogoče živeti tudi polno, se predajo stagnaciji in ob tem morda celo pomislijo, kako srečni so. Ne dojamejo pa, da bodo čez leta še vedno na istem mestu in da o svoji preteklosti ne bodo imeli povedati ničesar. So na pravi poti? Ali sem na pravi poti sama?

Vozim se z avtobusom in opazujem vse te mimoidoče. Le na redkih obrazih odkrijem sledi izpolnjenosti svojega namena. Poslanstva. Ugotovitev me hkrati tako skrbi kot žalosti. Vtem zaprem oči in se prepustim svetu v sebi. Svetu, ki premore vse kaj več od golega zadovoljstva …

Kako živeti?

fotografija: © Nina Novak Oiseau

V času, ko dnevi postajajo vse daljši in smo s sebe lahko odvrgli že več plasti oblačil, sem se v družbi kolega podala na Šmarno goro, kamor se odpravim vsako pomlad, da bi po zimskem udejstvovanju telesnih aktivnosti v zaprtem prostoru razgibala mišice, potrebne za podajanje v visokogorje in kolesarjenje. A že pri vznožju se je vame naselilo osrednje vprašanje francoskega renesančnega misleca Michela de Montaigna, ki se je vse življenje spraševal, kako živeti. Razlog temu nikakor ne gre iskati v dilemi, ali zmorem priti do vrha, niti ne misli, da bi bilo morda kljub vsemu bolje ostati doma. Ta tiči drugje in iskreno sem se povprašala, čemu nekateri ljudje teptajo zemljo, s kakšnim razlogom so tu, če njihovo srce ne bije, vsaj ne zares.

Osebno mi Šmarna gora ne predstavlja izziva in se je zaradi procesij "nedeljskih planincev" največkrat celo izogibam, a je temu navkljub potrebno priznati, da predstavlja dokaj dober kondicijski trening, ki je povrhu vsega še blizu, zaradi česar jo s pridom izkoristim v zgodnji pomladi in pred katerimi od načrtovanih večjih visokogorskih izzivov. Tako jo občasno vrinem v svoj dokaj poln urnik, ki me navdaja z veseljem, in skoraj dobesedno skočim do vrha. Povsem drugače je bilo tokrat, v družbi kolega, ki je že nekaj trenutkov po pričetku hoje zaostal za mano in nepričakovano umolknil. Mislila sem si pač, da uživa v naravi in se želi posvetiti povezanosti s svojo notranjostjo, kot to redno v gorah počnem sama. A žal temu ni bilo tako. Že kmalu zatem sem ugotovila, da ga bo potrebno počakati in ko sem nekje na četrtini poti ugotovila, da je postal povsem bled in da se trese ter je pričel še tožiti, da nima sape in da ne more dihati, ker dvigovanje nog čez korenine od njega terja preveč energije, sem se resno vprašala, ali ima smisel nadaljevati in vztrajati do vrha. Ustavila sva se in počivala dobrih petnajst minut, kar je pravzaprav več kot polovico časa, kot ga sicer sama potrebujem od vznožja do vrha. Počasi sva napredovala v tem ritmu. Sama sem naredila nekaj korakov, opazila, da je zaostal, še malce vztrajala in ga nato počakala, da sva po več minut počivala. In tako znova in znova, vse do vrha, kjer je bil pomemben le še jabolčni zavitek, ki je nadomestil njegove tako nezdravo zaužite kalorije preteklega dne. Nekje v tem času je znova prišel do sape, da sva se lahko naslednje pol ure prerekala o tem, zakaj in kako je mogoče, da zavitek na Šmarni gori jem prvič. Ker je njegovo mišljenje, da če se že gre na takšno pot, jasno, da se gre zaradi zavitka …

Situacija morda še ne bi bila tako tragična, če bi vedela, da gre za slučaj. A temu ni tako. Kaj drugega niti ne gre pričakovati od človeka, ki pride na tovrstno snidenje v obleki in obutvi, v najboljšem primeru primernima za sprehod skozi mesto. In brez vode. Tisto, kar me čudi, je, da ga dejstvo ob zavedanju, da ne zmore tega povsem običajnega, če že ne lahkega vzpona, ni streznilo in prebudilo iz iluzije ter da je vsak razlog boljši od tega, da pričneš zares živeti. V tem je vsekakor večja sramota, kot v opažanjih, da se mu od napora tresejo mišice ali da se zaradi utrujenosti seseda ob drevo, ki so v meni stopnjevale pomilovanje do tega mladega človeka brez trohice življenja v sebi.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Prigodilo se je, da sem kakšen teden zatem vzela v roke knjigo Še vedno živ Phila Southerlanda, kolesarja s sladkorno boleznijo tipa ena, ki mu je bila postavljena (napačna) diagnoza, da najverjetneje ne bo doživel petindvajsetega leta, in zmagovalca številnih tekem, ki je »imel drugačen pristop. Najbrž sem bil odločen: odločen dokazati vsem, ki mislijo obratno, da lahko počnem vse enako dobro ali celo bolje kot drugi otroci. Odločen, da sladkorna bolezen ne bo gospodarila z mojim življenjem /…/. Odločen blesteti, uspeti (čeprav še nisem vedel, v čem). Odločen, da živim naprej in počnem, kar je treba.« (str. 56) Če ne iščemo, ne moremo najti. In če ne vlagamo vase, smo le prazne lupine.

V zgodnjih tridesetih letih naj bi bile naše osebnosti izoblikovane in naše življenje bolj ali manj postavljeno. A če ne vemo, kaj nas v življenju sploh zanima in veseli, če nismo zmožni normalno aktivnega življenja, potemtakem živimo povsem v prazno. »Pride čas, ko se je treba opreti ob meje človekovih zmogljivosti, jih poriniti, razširiti in razmahniti. Drugače povedano, vsakdo mora kdaj pa kdaj predreti svoj mehurček in se razgledati naokrog. Prija našemu srcu, duši in umu. Boj za povratek z roba krepi,« je oseba z nadimkom Ponižni letopisec zapisala na spletni strani athenške Zimske kolesarske lige.

Slepiti se z izgovorom, da časa nimamo, medtem ko polovico dni prespimo in naslednjo polovico preživimo v trgovini ali za računalniškim ekranom, kjer igramo igrice, je drugo ime za brezbrižnost do sebe in svojega zdravja. Kajti prav »sprememba drže, miselnosti je tista, ki lahko spodbudi nekoga /…/, ki za nepravilno prehranjevanje ali premalo gibanja krivi svoje gene ali pomanjkanje časa ali denarja, da vzdigne zadnjo plat in gre na sprehod, da očisti kuhinjo nezdrave prehrane in prevzame odgovornost za svoja dejanja.« (str. 254) Za svoje življenje. Edinstveno in neponovljivo. »Vztrajnost ni dolga dirka, je sosledje številnih kratkih dirk,« je dejal Walter Elliott. Srečno!

Ljubezen se ne dokazuje, temveč živi

fotografija: © Nina Novak Oiseau

… te besede so se na strani 161 zapisane Aleksandri Hampamer v delu Pankrt in otrok, sagi o družinskem nasilju in spolnem zlorabljanju. »Če je v mojem življenju obstajal kdo, ki sem ga sovražila z dna duše, potem je bil to on. Pa vendar sem mu, ko so leta minevala, odpustila vse, kar nam je storil. Odpustila, ne pa tudi pozabila,« še piše (Hampamer, str. 27). Znani so slogani, da vsaka četrta ženska "pade po stopnicah", kar je ena najbolj znanih kampanij boja proti nasilju. Avtorica zapiše, da »podatki kažejo, da se ženske v zlorabljajoči odnos vrnejo v povprečju sedemkrat, preden sprejmejo odločitev, da bodo zapustile nasilnega partnerja.« (Hampamer, str. 6) Vprašanje, ki se mi ob tem poraja, je, kaj potemtakem sploh pomeni ljubiti. Omejevati drugega? Ga izničiti? Gilles Deleuze in Félix Guattari menita, da se »zapičimo vanj sredi množice, poteptamo ga iz neke, lahko tudi majhne skupine, ki ji pripada, čeprav ga nanjo veže zgolj družina ali kak drug dejavnik. Potem odkrivamo njegove preobrazbe, mnogoterosti, ki se skrivajo v njem in so morda nekaj povsem drugega.« Je mogoče, da nas te drugosti tako zmotijo, da se naša ljubezen pretvori v sovraštvo? In zakaj potem ne raje kar oditi ter se razbliniti sredi množice novih neznancev? Se umakniti?

Paolo Giordano v romanu Črnina in srebro (str. 83) piše, da »ljubezen pozna odgovore, ki človeka na neki točki nezadržno vlečejo v temno jedro.« Ljubezen nas razgalja. Slači vseh mask. Vendar bi nas morala spodbujati k temu, da postanemo boljši ljudje. Najboljše možne različice tega, kar smo. Deliti z nekom svoje strahove je odraz zaupanja, bližine in vere v človeka, ki mu pripovedujemo o svoji notranji temi. Takšni ljudje, ljudje, za katere verjamemo, da nas ne bodo zlorabili in da bodo vedno delovali v naše dobro, so naše »pribežališče v težkih trenutkih.« (Hampamer, 180) So redki in dragoceni, a nas naučijo, da je »lahko najhujša stvar, ki se zgodi v odnosu med nasilnežem in žrtvijo, strah. Strah je energija, s katero se nasilneži hranijo, od katere živijo in ki onemogoča kakršen koli napredek.« (Hampamer, str. 180)

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Ljudje imamo sicer manj izražen gon po preživetju, kot živali, kar dokazujejo tudi človeško-živalski hibridi, ustvarjeni v labaratorijih. Ko so znanstveniki križali človeške in mišje celice, so se človeške že po nekaj tednih transformirale v mišje. A vendar smo se tudi mi zmožni na vse pretege boriti za preživetje, to nam je v naravi. Kot vrsto nas bega naša šibkost, ki je ne priznavamo ali jo spreobračamo v nasilna dejanja, ki so odraz navidezne moči, čeprav je prav šibkost znak bližine in možnost za rast ter napredek. »Jasneje kot se zavedaš lastne šibkosti, bolj si človeški. A dandanes se ljudje lastne šibkosti ne zavedajo več, svojo šibkost so gladko pozabili. Uprli so se, ampak za to bodo plačali visoko ceno. Brez šibkosti je vsega konec,« je Arnon Grunberg zapisal v romanu Tirza (str. 122). Brez šibkosti se konča vera v življenje. »Kdor ne verjame v nič, je neranljiv. Nad vsemi drugimi ljudmi je, celo nad sabo. Ne pozna dvoma, ker se z vsem sprijazni. Kdor je ranjen, dvomi.« (Grunberg, str. 403)

Sodobni človek ne dvomi le v ljudi, ki ga obkrožajo, temveč tudi vase, saj je neprestano zatiran. »Vsaka bolečina in groza sta na mojem srcu pustili brazgotino, jaz pa sem zbral moči, da jim odpustim in svoje dni živim brez gneva. Moje srce je prepredeno z brazgotinami in je grdo kot jaz sam, vendar prekipeva od ljubezni do tistih, ki sem jih ljubil, od ljubezni, ki je našla moč, da odpusti zločincu in ne izgubi vere v življenje,« piše Hampamerjeva na strani 60. Kajti »v komer prekipeva življenje, v tem ni prostora za misel na smrt; to sem opazil pri njej in to vsak dan opažam pri Nori. Misel na smrt je za tiste, ki se ne zmorejo čvrsto držati, za tiste, ki so se vsaj kdaj že vdali: mogoče to niti ni misel, ampak prej spomin.« (Giordano, str. 133)

Vsi si želimo doseči le eno: srečo. Udarci, zatiranja, neprestani strah, nezaupanje, nezmožnost verjeti v boljše jutri, nas uničujejo in »šele mnogo leto pozneje je moje sovraštvo preraslo v ravnodušnost, nato v pomilovanje in šele na koncu v sočutje,« je iskrena Hampamerjeva (str. 137). Vprašanje ni, kako najti moč in prekiniti vez z nasilnežem, temveč, kako najti poti, ki nas bodo popeljale v lepše ter boljše življenje. V svet zaupanja, ljubezni in bližine. Kajti takšen svet obstaja. »Ljudje, kakršni sta bili moja pokojna sestra in Tara, najbrž vedno pridejo na ta svet, da bi med ljudi vnašali pozitivnost in optimizem. Da bi nam pokazali Pot, po kateri se redko hodi, ki pa se utrne prav s pozitivnimi mislimi, vedrino, smehom, humorjem, veseljem in ljubeznivostjo.« (Hampamer, str. 154)

Takšne poti obstajajo. Takšni ljudje so med nami. Le da se včasih pretirano oziramo čez ramo nazaj, zatirjajoč pogum, ki bi ga potrebovali za pogled naprej. Naše oči v teh trenutkih resda še ne segajo prav daleč in še do tja, kamor sežejo, je le praznina, vendar včasih pozabljamo, da je praznino mogoče zapolniti po svojih načelih ter željah. S tistimi ljudmi, ki nam bodo stali ob strani, nas sprejemali takšne, kakršni smo, in v nas prebujali najboljše. To pa se bo lahko zgodilo le s spoštovanjem in ljubeznijo. Ki se ne dokazuje, temveč živi. Iz leta v leto, dneva v dan, trenutka v trenutek. Vedno.