 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
V času, ko dnevi postajajo vse
daljši in smo s sebe lahko odvrgli že več plasti oblačil, sem se v družbi
kolega podala na Šmarno goro, kamor se odpravim vsako pomlad, da bi po zimskem
udejstvovanju telesnih aktivnosti v zaprtem prostoru razgibala mišice, potrebne
za podajanje v visokogorje in kolesarjenje. A že pri vznožju se je vame
naselilo osrednje vprašanje francoskega renesančnega misleca Michela de
Montaigna, ki se je vse življenje spraševal, kako živeti. Razlog temu nikakor
ne gre iskati v dilemi, ali zmorem priti do vrha, niti ne misli, da bi bilo
morda kljub vsemu bolje ostati doma. Ta tiči drugje in iskreno sem se
povprašala, čemu nekateri ljudje teptajo zemljo, s kakšnim razlogom so tu, če
njihovo srce ne bije, vsaj ne zares.
Osebno mi Šmarna gora ne
predstavlja izziva in se je zaradi procesij "nedeljskih
planincev"
največkrat celo izogibam, a je temu navkljub potrebno priznati, da predstavlja
dokaj dober kondicijski trening, ki je povrhu vsega še blizu, zaradi česar jo s
pridom izkoristim v zgodnji pomladi in pred katerimi od načrtovanih večjih
visokogorskih izzivov. Tako jo občasno vrinem v svoj dokaj poln urnik, ki me
navdaja z veseljem, in skoraj dobesedno skočim do vrha. Povsem drugače je bilo
tokrat, v družbi kolega, ki je že nekaj trenutkov po pričetku hoje zaostal za
mano in nepričakovano umolknil. Mislila sem si pač, da uživa v naravi in se
želi posvetiti povezanosti s svojo notranjostjo, kot to redno v gorah počnem
sama. A žal temu ni bilo tako. Že kmalu zatem sem ugotovila, da ga bo potrebno
počakati in ko sem nekje na četrtini poti ugotovila, da je postal povsem bled in
da se trese ter je pričel še tožiti, da nima sape in da ne more dihati, ker
dvigovanje nog čez korenine od njega terja preveč energije, sem se resno
vprašala, ali ima smisel nadaljevati in vztrajati do vrha. Ustavila sva se in
počivala dobrih petnajst minut, kar je pravzaprav več kot polovico časa, kot ga
sicer sama potrebujem od vznožja do vrha. Počasi sva napredovala v tem ritmu.
Sama sem naredila nekaj korakov, opazila, da je zaostal, še malce vztrajala in
ga nato počakala, da sva po več minut počivala. In tako znova in znova, vse do
vrha, kjer je bil pomemben le še jabolčni zavitek, ki je nadomestil njegove
tako nezdravo zaužite kalorije preteklega dne. Nekje v tem času je znova prišel
do sape, da sva se lahko naslednje pol ure prerekala o tem, zakaj in kako je
mogoče, da zavitek na Šmarni gori jem prvič. Ker je njegovo mišljenje, da če se
že gre na takšno pot, jasno, da se gre zaradi zavitka …
Situacija morda še ne bi bila
tako tragična, če bi vedela, da gre za slučaj. A temu ni tako. Kaj drugega niti
ne gre pričakovati od človeka, ki pride na tovrstno snidenje v obleki in
obutvi, v najboljšem primeru primernima za sprehod skozi mesto. In brez vode. Tisto,
kar me čudi, je, da ga dejstvo ob zavedanju, da ne zmore tega povsem
običajnega, če že ne lahkega vzpona, ni streznilo in prebudilo iz iluzije ter
da je vsak razlog boljši od tega, da pričneš zares živeti. V tem je vsekakor
večja sramota, kot v opažanjih, da se mu od napora tresejo mišice ali da se
zaradi utrujenosti seseda ob drevo, ki so v meni stopnjevale pomilovanje do
tega mladega človeka brez trohice življenja v sebi.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Prigodilo se je, da sem kakšen
teden zatem vzela v roke knjigo Še vedno živ Phila Southerlanda, kolesarja s
sladkorno boleznijo tipa ena, ki mu je bila postavljena (napačna) diagnoza, da
najverjetneje ne bo doživel petindvajsetega leta, in zmagovalca številnih tekem,
ki je »imel drugačen pristop. Najbrž sem
bil odločen: odločen dokazati vsem, ki mislijo obratno, da lahko počnem vse
enako dobro ali celo bolje kot drugi otroci. Odločen, da sladkorna bolezen ne
bo gospodarila z mojim življenjem /…/. Odločen blesteti, uspeti (čeprav še
nisem vedel, v čem). Odločen, da živim naprej in počnem, kar je treba.«
(str. 56) Če ne iščemo, ne moremo najti. In če ne vlagamo vase, smo le prazne
lupine.
V zgodnjih tridesetih letih naj
bi bile naše osebnosti izoblikovane in naše življenje bolj ali manj
postavljeno. A če ne vemo, kaj nas v življenju sploh zanima in veseli, če nismo
zmožni normalno aktivnega življenja, potemtakem živimo povsem v prazno. »Pride čas, ko se je treba opreti ob meje
človekovih zmogljivosti, jih poriniti, razširiti in razmahniti. Drugače
povedano, vsakdo mora kdaj pa kdaj predreti svoj mehurček in se razgledati
naokrog. Prija našemu srcu, duši in umu. Boj za povratek z roba krepi,« je
oseba z nadimkom Ponižni letopisec zapisala na spletni strani athenške Zimske
kolesarske lige.
Slepiti se z izgovorom, da časa nimamo,
medtem ko polovico dni prespimo in naslednjo polovico preživimo v trgovini ali
za računalniškim ekranom, kjer igramo igrice, je drugo ime za brezbrižnost do
sebe in svojega zdravja. Kajti prav »sprememba
drže, miselnosti je tista, ki lahko spodbudi nekoga /…/, ki za nepravilno
prehranjevanje ali premalo gibanja krivi svoje gene ali pomanjkanje časa ali
denarja, da vzdigne zadnjo plat in gre na sprehod, da očisti kuhinjo nezdrave
prehrane in prevzame odgovornost za svoja dejanja.« (str. 254) Za svoje
življenje. Edinstveno in neponovljivo. »Vztrajnost
ni dolga dirka, je sosledje številnih kratkih dirk,« je dejal Walter
Elliott. Srečno!
