 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
… te besede so se na strani 161
zapisane Aleksandri Hampamer v delu Pankrt in otrok, sagi o družinskem nasilju
in spolnem zlorabljanju. »Če je v mojem
življenju obstajal kdo, ki sem ga sovražila z dna duše, potem je bil to on. Pa
vendar sem mu, ko so leta minevala, odpustila vse, kar nam je storil.
Odpustila, ne pa tudi pozabila,« še piše (Hampamer, str. 27). Znani so
slogani, da vsaka četrta ženska "pade
po stopnicah",
kar je ena najbolj znanih kampanij boja proti nasilju. Avtorica zapiše, da »podatki kažejo, da se ženske v zlorabljajoči
odnos vrnejo v povprečju sedemkrat, preden sprejmejo odločitev, da bodo
zapustile nasilnega partnerja.« (Hampamer, str. 6) Vprašanje, ki se mi ob
tem poraja, je, kaj potemtakem sploh pomeni ljubiti. Omejevati drugega? Ga izničiti?
Gilles Deleuze in Félix
Guattari menita, da se »zapičimo vanj
sredi množice, poteptamo ga iz neke, lahko tudi majhne skupine, ki ji pripada,
čeprav ga nanjo veže zgolj družina ali kak drug dejavnik. Potem odkrivamo
njegove preobrazbe, mnogoterosti, ki se skrivajo v njem in so morda nekaj
povsem drugega.« Je mogoče, da nas te drugosti tako zmotijo, da se naša
ljubezen pretvori v sovraštvo? In zakaj potem ne raje kar oditi ter se
razbliniti sredi množice novih neznancev? Se umakniti?
Paolo Giordano v romanu Črnina in
srebro (str. 83) piše, da »ljubezen pozna
odgovore, ki človeka na neki točki nezadržno vlečejo v temno jedro.« Ljubezen
nas razgalja. Slači vseh mask. Vendar bi nas morala spodbujati k temu, da
postanemo boljši ljudje. Najboljše možne različice tega, kar smo. Deliti z
nekom svoje strahove je odraz zaupanja, bližine in vere v človeka, ki mu
pripovedujemo o svoji notranji temi. Takšni ljudje, ljudje, za katere verjamemo,
da nas ne bodo zlorabili in da bodo vedno delovali v naše dobro, so naše »pribežališče v težkih trenutkih.«
(Hampamer, 180) So redki in dragoceni, a nas naučijo, da je »lahko najhujša stvar, ki se zgodi v odnosu
med nasilnežem in žrtvijo, strah. Strah je energija, s katero se nasilneži
hranijo, od katere živijo in ki onemogoča kakršen koli napredek.« (Hampamer,
str. 180)
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Ljudje imamo sicer manj izražen
gon po preživetju, kot živali, kar dokazujejo tudi človeško-živalski hibridi,
ustvarjeni v labaratorijih. Ko so znanstveniki križali človeške in mišje
celice, so se človeške že po nekaj tednih transformirale v mišje. A vendar smo
se tudi mi zmožni na vse pretege boriti za preživetje, to nam je v naravi. Kot
vrsto nas bega naša šibkost, ki je ne priznavamo ali jo spreobračamo v nasilna
dejanja, ki so odraz navidezne moči, čeprav je prav šibkost znak bližine in
možnost za rast ter napredek. »Jasneje
kot se zavedaš lastne šibkosti, bolj si človeški. A dandanes se ljudje lastne
šibkosti ne zavedajo več, svojo šibkost so gladko pozabili. Uprli so se, ampak
za to bodo plačali visoko ceno. Brez šibkosti je vsega konec,« je Arnon
Grunberg zapisal v romanu Tirza (str. 122). Brez šibkosti se konča vera v
življenje. »Kdor ne verjame v nič, je
neranljiv. Nad vsemi drugimi ljudmi je, celo nad sabo. Ne pozna dvoma, ker se z
vsem sprijazni. Kdor je ranjen, dvomi.« (Grunberg, str. 403)
Sodobni človek ne dvomi le v
ljudi, ki ga obkrožajo, temveč tudi vase, saj je neprestano zatiran. »Vsaka bolečina in groza sta na mojem srcu
pustili brazgotino, jaz pa sem zbral moči, da jim odpustim in svoje dni živim
brez gneva. Moje srce je prepredeno z brazgotinami in je grdo kot jaz sam,
vendar prekipeva od ljubezni do tistih, ki sem jih ljubil, od ljubezni, ki je
našla moč, da odpusti zločincu in ne izgubi vere v življenje,« piše
Hampamerjeva na strani 60. Kajti »v komer
prekipeva življenje, v tem ni prostora za misel na smrt; to sem opazil pri njej
in to vsak dan opažam pri Nori. Misel na smrt je za tiste, ki se ne zmorejo
čvrsto držati, za tiste, ki so se vsaj kdaj že vdali: mogoče to niti ni misel,
ampak prej spomin.« (Giordano, str. 133)
Vsi si želimo doseči le eno:
srečo. Udarci, zatiranja, neprestani strah, nezaupanje, nezmožnost verjeti v
boljše jutri, nas uničujejo in »šele
mnogo leto pozneje je moje sovraštvo preraslo v ravnodušnost, nato v
pomilovanje in šele na koncu v sočutje,« je iskrena Hampamerjeva (str.
137). Vprašanje ni, kako najti moč in prekiniti vez z nasilnežem, temveč, kako
najti poti, ki nas bodo popeljale v lepše ter boljše življenje. V svet
zaupanja, ljubezni in bližine. Kajti takšen svet obstaja. »Ljudje, kakršni sta bili moja pokojna sestra in Tara, najbrž vedno
pridejo na ta svet, da bi med ljudi vnašali pozitivnost in optimizem. Da bi nam
pokazali Pot, po kateri se redko hodi, ki pa se utrne prav s pozitivnimi
mislimi, vedrino, smehom, humorjem, veseljem in ljubeznivostjo.« (Hampamer,
str. 154)
Takšne poti obstajajo. Takšni
ljudje so med nami. Le da se včasih pretirano oziramo čez ramo nazaj, zatirjajoč
pogum, ki bi ga potrebovali za pogled naprej. Naše oči v teh trenutkih resda še
ne segajo prav daleč in še do tja, kamor sežejo, je le praznina, vendar včasih
pozabljamo, da je praznino mogoče zapolniti po svojih načelih ter željah. S
tistimi ljudmi, ki nam bodo stali ob strani, nas sprejemali takšne, kakršni
smo, in v nas prebujali najboljše. To pa se bo lahko zgodilo le s spoštovanjem
in ljubeznijo. Ki se ne dokazuje, temveč živi. Iz leta v leto, dneva v dan,
trenutka v trenutek. Vedno.
