Izguba čutenja

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»V ljubezni je naš raj,edini raj moškega in ženske, kar jih je, a vanj ne znamo vstopiti, v njem prebivati, sami se iz njega izganjamo, ne znamo se posvetiti sočloveku. Najbolj bistveno je posvetiti se sočloveku. Če se človek sočloveku ne posveti – iz pametnih knjig in od pametnih ljudi ne bo izvedel in se ne bo naučil, kako se sočloveku posvečati dan in noč, vsak hip –, mu bo srce ostalo prazno, zapravil si bo življenje, doživel infarkt, se vrgel v alkohol, vse življenje bo ostal babjak ali spogledljivka, vse življenje se bo trpinčil ...« piše slovaški pisatelj Dominik Tatarka v enem svojih najbolj priznanih del, nastalim v tretjem obdobju njegovega ustvarjanja, ko se ni več pustil voditi režimu, v kratkem romanu Pleteni naslonjači (str. 7-8). Zapisanemu uvodu, ki se pojavi na samem začetku novele, gre samo potrditi, a moram priznati, da se dandanes pogosto sprašujem, če je mar to sploh še mogoče. Posvetiti se človeku, namreč.

V zadnjem času z vsemi prijatelji, znanci in kolegi, s katerimi preživim manj ali več časa, zelo hitro prispemo do ene in iste teme: pomanjkanje časa in naveličanost vsakdana, ki od nas terja osemurno (ali več) sedenje pred računalnikom. Kar bi niti ne bil problem, če bi se dejansko smeli posvetiti dejavnostim, zaradi katerih smo sploh poklicani na osemurno (ali več) sedenje pred to čudo tehnike in napredka.

Spomnim se svojega odraščanja … Takrat smo otroci popoldneve, po pouku, preživeli v vožnji s kolesom, igri na igrišču ali na obšolskih dejavnostih. Ker sem bila od nekdaj precej velik samotar, sem resda večino časa preživela na kolesu, ki me je popeljalo po okoliških cestah in gričih. Marsikdaj me ni bilo domov več ur in vožnja s kolesom mi je postala na nek način preizkušanje lastnih meja. V hitrosti. In, predvsem, v stopnji zahtevnosti izbrane poti. Pozimi ali ob deževnih dneh sem popoldneve preživljala doma, ob sestavljanju puzzlov, lego kock, vaji kitare, poslušanju glasbe, še prej pravljic, in – ja, že takrat – požiranju knjig ter pisarjenju. Nekje v šestem razredu mi je zmanjkalo gradiva na otroškem oddelku in sem presedlala h knjigam za odrasle. Tudi naši starši so dneve preživljali podobno. Pogostokrat, zagotovo večkrat tedensko, smo šli s pasjim prijateljem Arom v gozd. Po gobe. Po borovnice. Po jagode. Po maline. Po regrat. Z mami sva igrali mikado ali karte ali kaj tretjega. Vikende smo najpogosteje preživljali v hribih, da sem že v osnovni šoli prehodila praktično vso slovensko transverzalo in bila ob koncu celo izbrana za naj planinko leta, kar mi je takrat zelo veliko pomenilo. Danes nekaj manj. A če smo že ostali doma in je dan potekal kako drugače, smo pač kuhali marmelade, kompote in pripravljali ozimnico. Skratka, kakorkoli že, zavedali smo se ljudi, ki so nas obkrožali. In dejanj, v katerih smo vedno znova našli smiselnost.

Danes je drugače. Vsak je zaprt v svojo celico, v kateri mu družbo dela računalnik, ki naj bi lajšal naše delo, vendar ga v resnici otežuje. Ker zaradi elektronskih prijav skoraj vsega zamudimo na rok oddaje obrazcev. Le zato, ker sistem ne deluje. Ker čas mineva, medtem ko zapisujemo, kaj smo tega dne delali, namesto da bi dejansko delali. Ker je praktično vse naše (profesionalno) življenje globoko povezano z računalnikom in virtualnim svetom, da je delo malodane nemogoče opravljati brez njega.

Verjamem, da bi bilo življenje brez računalnika veliko preprostejše. Morda je takrat, v letih, ko so se računalniki šele pojavili, ta zares marsikaj olajšal. A čim so računalniki postali lastnina slehernega, okras vsake dnevne sobe, so delo postoterili. Kajti če bi ne bilo računalnika, bi mi ne bilo potrebno dve uri dnevno prebirati in odgovarjati na elektronska sporočila. Če bi ne bilo računalnika, bi mi ne bilo potrebno pol ure dnevno ali več urejati socialnih omrežij in spletne strani. Ne bilo bi mi potrebno zapisovati, kaj in kdaj počnem, ker bi se lahko ukvarjala s tistim, kar naj bi dejansko počela. Ne bi bila dolžna biti na voljo "vsem in vsakomur, tukaj in povsod". Bilo bi več časa za življenje samo. Žalostno, zares žalostno je, da zaradi tako napredne tehnologije smem svojemu delu posvetiti tako malo časa. Da tega, da za zelo veliko denarja še vedno delajo zelo slabe računalnike, namenjene izključno potrošništvu, ki se v enem letu pokvarijo, niti omenjam ne. Potrebuješ zmogljiv (drag) računalnik, da bi lahko delal, a nato ugotoviš, da delaš le zato, da odplačaš ta isti računalnik in ko se dolg naposled izravna, računalnik ne dela več. Začaran krog. Ki marsikoga posrka v svoje globine. Ljudje danes ne znajo več živeti brez naprav, ki so jim neprestano na dosegu roke. Ljudje, ki se znajdejo v moji družbi, a nenehno odgovarjajo na sporočila in objavljajo na socialnih omrežjih me vznemirjajo. Ničijo vse, kar bi lahko bilo. Resda sama nimam veliko časa, a sledim življenjskemu vodilu, da kadar delam resnično delam in kadar sem na oddihu, ne obstaja nič drugega. Želim samo začutiti, kar in kdor me obdaja. In tisto malo časa, ki ga nekomu namenim, sem resnično posvečena osebi, s katero se pogovarjam.

Želim si, da bi se svet spremenil. Da bi smela tu in tam prejeti pismo, ki bi mi sporočalo nekaj pomembnega. Brez elektronske pošte, socialnih omrežij, spletnih strani in drugega balasta, ki krade čas. Samo ljudi in pristnega stika z njimi si želim. Zavedam se, da »poslušati sočloveka pomeni, da mu ponujamo svobodo za zalet, pomeni, da se mu posvetimo, da si za vse večne čase v spomin vseh čutov vtisnemo dragega človeka, da bi si ga naši prsti, oči, ušesa, vse telo zapomnili do tolikšne mere, da nam ga v umu ne bo zasenčil, razkrojil že najbližji pripetljaj.« (str. 117) Vendar se bojim, da v svetu, v katerem nam računalniki otežujejo delo, niti nimam več pretirane zaloge energije za sočloveka.

»Kdor resnično misli na sočloveka, mu je dano izvedeti vse, vse vedeti in slutiti, si sluteno na vsakem koraku, z vsakim nasmehom in premikom obraza potrjevati.« (str. 117) Priznam. Če bom kdaj imela otroke, bi si zanje želela – poleg tistih klasičnih želja, da bi bili zdravi in da bi odrasli v srečne posameznike – le eno. Da bi spet znali živeti. Da bi ne bili vpeti v računalniško tehnologijo. Ker ne le, da ta krade naš čas. Temveč ubija. Ubija kreativnost. Ubija sočutnost. In, nikakor ne nazadnje, ubija našo človečnost.

Premišljanja o tistih, ki …

fotografija: © Nina Novak Oiseau

O tistih, ki so svoje življenje posvetili glasbi ter svojemu napredku. Na to me je napeljal fantastičen – po čudnem naključju ameriški – film Ritem norosti, ki sem si ga te dni ogledala že v drugo. Prvič sem ga namreč povsem po naključju izbrala v okviru programa lanskoletnega ljubljanskega filmskega festivala Liffe. Zdaj, ko je prišel na reden spored slovenskih kinematografov, sem se odločila za vnovičen ogled. Kajti ostalo je nekaj nedorečenega. Nekaj, kar je ves ta vmesni čas odzvanjalo v mojih mislih, a nikakor uspelo odzvoniti do konca.

Film je pravzaprav hvalnica jazzovskim velikanom in jazzovski glasbi. Hvalnica glasbi sami. In predvsem – glasbenikom. Zgodba se prične z novim šolskim letom, ki ga 19-letni bobnar Andrew Neiman začne na najboljši glasbeni šoli v ZDA, kamor je sprejet. Sanje so se mu uresničile, vendar se zaveda, da gre pri tem le za začetek. Nič več. Njegova pot se tu šele pričenja, prav tako njegovo (trdo) delo. Priti pod taktirko (ali mentorstvo) jazzovskega dirigenta Terenca Fletcherja so sanje vseh mladih študentov, kajti biti pod njegovim okriljem pomeni biti najboljši. Vendar stvari niso tako preproste. Fletcher ima namreč kontroverzne metode poučevanja, ki vodijo v psihična maltretiranja in celo fizične obračune s študenti, ki ne razumejo, da v resnici le preizkuša njihove meje, sposobnosti, zmožnosti, voljo, pripravljenost na žrtvovanje ... Vse le zato, da bi odkril novega Charlieja Parkerja. Kajti novi Charlie Parker ne bo – tako kot pravi Charlie Parker, ki je zaslovel, ker mu dejstvo, da mu je Jo Jones zaradi slabega nastopa vrgel v glavo činele, ni škodilo, temveč ga je popeljalo na večno izpopolnjevanje svojega talenta – ne bo nikoli obupal ali se predal. Vadil bo in vadil ter postal najboljši.

Biti najboljši in želja po napredku je kajkopak cilj vseh. Tudi Andrewa. Ki nima prijateljev. Ki se zbuja sredi noči, da lahko izkoristi dan za vajo. Ki pusti dekle, ker se zaveda, da se zveza dolgoročno ne bi obnesla, saj bi jo motilo, da nenehoma misli na glasbo. Ki življenja praktično nima. Kajti njegovo življenje je glasba. Edino glasba. Ki barva svet.

Film mi je všeč, ker na izredno neposreden, a hkrati prefinjen način navrže stališče mnogih, ki se z glasbo ne ukvarjajo profesionalno. Namreč … družina se zbere pri kosilu in Andrewa sprašujejo, kako mu gre v šoli, nakar se pohvali, da je uspel priti v Fletcherjev jazzovski orkester. Kar seveda pomeni, da je eden najboljših v državi in na svetu. Vendar se fant, ki mu sedi nasproti pohvali, da je dal nekaj golov v tretjeligaški ekipi. Vsi navdušeno ploskajo. Šport. Kjer se vrtijo visoke številke, bogata sponzorstva in ves preostali blišč, ki v okvirih glasbene umetnosti izostane, saj mnogi glasbeniki živijo na pragu revščine. Šport, ki ima nešteto navdušencev, a se ti ne zavedajo, da bi bil svet brez glasbe pust in prazen. In tisto, kar me osebno najbolj moti … šport prinaša zadovoljstvo le tistemu, ki se ukvarja z njim. Ta presega svoje meje in išče ekstreme, ki družbi ne dajo ničesar. Šport, ki je, če govorimo o ekipnih športih, prej kot veščina – naključje. Kajti vse, kar je mogoče natrenirati, je zmožnost reševanja različnih situacij. Skušati dobiti najboljše iz vsake od njih. In biti v najboljši fizični pripravljenosti. Glasba. Veščina, ki poleg talenta – dar višjih – zahteva ogromno vaje. A tudi fizične moči. Popolnost igranja v vsakem trenutku, kajti ena napaka lahko pogubi celoten nastop. Marsikdaj za sabo potegne še mnoge druge, vsaj kadar gre za orkester. Glasba, umetnost, ki postavlja ogledalo družbe, ji prinaša zabavo in zmore vsakega med nami spremeni do temeljev. V trenutku. Za vedno.

Pomislite na glasbo, ki ste jo poslušali v najstniških letih. Pomislite na plošče, zaradi katerih ponoči niste spali in so vam telo naseljevali mravljinci, podobni zaljubljenosti. Pomislite na vse pomembne trenutke vašega življenja in spomnili se boste glasbe, ki jih je spremljala. Pomislite na odločitve, ki ste jih sprejeli zaradi glasbe. Torej … glasba nam lahko spremeni življenje. Le kako bi nam ga lahko spremenil šport?!

A ljudje tega ne vedo. Ne želijo vedeti. Šport je v očeh mnogih ljudi pomembnejši od glasbe (ali drugih umetnosti) in zanj so pripravljeni odšteti nekaj denarja. Za glasbo ne. Pričakujejo, da bo brezplačno na voljo vsem in ob tem še menijo, da morajo biti umetniki hvaležni za priložnost (nastopanja). Zanje je greh pomisliti na honorar. Vendar se na blagajni in banki, kjer odidejo še zadnji bankovci za poravnavo najemnine in/ali položnic vse konča, medtem ko se športniki v svojem novem avtomobilu najnovejše znamke vozijo proti svoji veliki počitniški hiši … V tem je absurd. In v tem, da večina ljudi ne zna ločiti med požrtvovalnostjo vrhunskih glasbenikov, ki so življenje posvetili izpopolnjevanju svoje veščine, in tistimi, ki igrajo na terasi nekega tretjerazrednega hotela nekje na obali. Za večino ljudi so si vsi enaki. A je razlika ogromna.

Film Ritem norosti odpira še celo paleto drugih vprašanj, a o njih morda kdaj drugič in kje drugje. V prvi vrsti gre za to, da biti najboljši terja svoje žrtve. In biti najboljši ne pomeni uspeti. Temveč dobiti priznanje najboljšega. Tistega, ki ga ceniš. Biti najboljši pomeni, da bo vsak človek na tej zemeljski obli od tega trenutka do vekomaj vedel za tvoje ime. Kdo si in kaj si počel. A saj v literaturi ni kaj dosti drugače …

p.s. Damien Chazelle je režiser filma, za katerega menim, da bi si ga moral ogledati vsak. Glasbenik in tisti, ki glasbeno umetnost ne jemlje resno. Morda bodo ljudje po ogledu filma doumeli. Razumeli. Verjeli.

Tek za nedosegljivimi sanjami

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Jaz pa nisem tako korajžna kot ti,« je v soboto pred kinodvorano ena od ljubljanskih brezdomk dejala moji mami. Čemu naj bi ta komentar veljal sicer ne vem, a sem se o pogumu spraševala tudi sama. Vendar šele po ogledu filma Marina, biografske glasbene drame o otroštvu in odraščanju italijanskega popevkarja Rocca Granate, ki je leta 1959 osvojil svet z istoimensko pesmijo, pesmijo Marina. Je oditi na tuje odraz poguma ali strahopetnosti? Bežanje pred samim sabo in sprejetjem poraza ter pomirjenja z dejstvom, da bodo naše življenjske sanje ostale neuresničene?

Oče Salvatore je družino – Rocca, sestro Wando in ženo Ido – zapustil, ko je v upanju, da se bo izognil revščini, emigriral iz Kalabrije v Belgijo, koder je opravljal delo rudarja. Kmalu je poslal po družino, ki se mu je pridružila v delavskem naselju, kjer je dvorišče "krasilo" blato in so se prej sobice kot stanovanja stikale ena druge, da so sosedje mogli slišati vsak posamezen zalogaj hrane, ki ga je družina razrezala na krožnikih ter si ga nesla v usta. Mati Ida. Nenehoma zaprta znotraj štirih zidov. Življenje si je poleg s skrbjo za družino prepredenega vsakdana osmislila s pranjem in likanjem perila za samske rudarje. Tako je zaslužila dodaten denar, česar njen mož ne bi odobraval, zato je družina pred njim molčala. Življenje Wande je v filmu ostajalo na obrobju. Oče Salvatore vse bolj krhkega zdravja prihaja in odhaja. Na delo. V rudnik. Pogosto dela v več izmenah, da bi se izognil soočenju z najbližjimi, s katerimi se vse pogosteje prepira. Sanje o uspehu je že davno tega pokopal in se vdal rudarjenju, za katerega po desetletju še vedno verjame, da ga bo pripeljalo do uspeha. Do spoštovanja, ugleda, statusnega položaja. Želja po tem se odraža tudi v nenehnem nošenju obleke in kravate. Trda vzgoja, s katerima obdaja otroka, družini prej kot ponuja upanje in nudi varni pristan ubija sanje. A ne Roccove, za katerega se zdi, da je edini, ki je v novi domovini še ohranil življenje in ga celo nadgradil. Ljubi glasbo, harmoniko in Heleno. A ne enega ne drugega ne tretjega ne sme imeti.

Zakaj? Ker je Italijan. Tujec. Zaradi tega dejstva ga v družbo ne sprejmejo, temveč ga zaničujejo in ga obravnavajo kot zločinca, medtem ko ostaja povsem neviden. Od njega se pričakuje, celo zahteva, da sledi očetovim stopinjam in postane rudar. Oče nasprotuje glasbi. Ker v njegovih očeh glasba ne obeta resnosti. Ne daje kruha. Ker glasba ne nudi ugleda in spoštovanja, kakršnega si želi sam. Zdi se, da zanj šteje edino vihtenje krampa. Trdo fizično delo. Navkljub temu, da nenehoma trdi, da vse dela v veri, da bi bilo otrokoma bolje, zatira vsako pot, ki je drugačna od njegove. Pot, ki prinaša srečo, zadovoljstvo in zadoščenje.

Naj se vrnem na začetek tega zapisa: je odhod na tuje odraz poguma ali strahopetnosti? Od kje vsem, ki odhajajo – najsibo takrat najsibo zdaj, v teh časih –, prepričanje, da se na tujem cedita med in mleko? Od kje miselnost, da bodo tam vsi srečni? In bogati. Da bodo želi spoštovanje. Si ga zaslužijo? Tega vprašanja si skorajda nihče ne zastavi. Kot ljudje nedvomno, kot tujci, ki se vključujejo v družbo, marsikdaj ne. Kajti mnogi ne naredijo ničesar za to, da bi znali (in razumeli) jezik dežele, v kateri bivajo (deset)let(j)a. Salvatore po desetih letih belgijskega življenja takorekoč ne razume niti besede. Najbrž nikoli niti ni imel namena postati del skupnosti, kajti Belgijo je jemal le kot sredstvo, ki ga bo pripeljala do cilja – zaslužiti denar. Denar, ki bi mu prinesel spoštovanje in ugled. Nakar bi se vrnil v domovino in vzbujal občudovanje sorodnikov, znancev in sovaščanov. To je pravo vprašanje ... in neznanska zmota. Napaka.

Rocco in Wanda sta se uspešno vključila v novo skupnost, v kar sta bila primorana že z obiskovanjem šole in tudi Ida se je trudila na svoj način. Naučila se je osnovnih besed in družino skušala seznaniti z belgijsko hrano. Salvatore ne. Mrkega obraza je odhajal iz hiše in se vanjo vračal ter ob tem nasprotoval vsem, ki so razmišljali drugače in od življenja želeli (še) nekaj drugega. Kakšna sebičnost!

Marsikdo zapusti domovino, da bi se izognil ponižanju, ki ga s sabo pripelje brezdomstvo, a še več jih odide v želji po boljšem. Vendar je izredno malo tistih, ki prav res odhajajo na boljše. Ki dobijo priložnost, kakršno zaslužijo. Ljudje preprosto odhajajo. Sanjavi. Ne vedoč, da tujci povsod opravljajo dela, ki bi jih v domovini nikdar ne bili pripravljeni opravljati. Dela, ki so domačinom takorekoč izpod časti. In tako je, priznamo ali ne, v Sloveniji, kjer ponižujemo priseljence iz južnih držav. Tako je v Avstriji, kjer smo ti južnjaki sami. Tako je bilo, je in najbrž bo povsod. Le da radi prirejamo zgodbo življenja, kakor nam pač ustreza v danem trenutku in si zatiskamo oči pred resnico.

Odhajajoči sebično sledijo nečemu, kar jim bo na tujem še manj dosegljivo. Iz znanega iztrgajo ne le sebe, marveč tudi bližnje. Celo življenje garajo in grabijo tisto, kar se jim iz leta v leto bolj izmika. Vse dokler se ne poškodujejo (kot v Salvatorovem primeru) ali se upokojijo. Tedaj bi se nemudoma vrnili v domovino. Vendar se je Wanda uprla: »Nočem nazaj. Tu sem preživela več let kakor tam. Tudi tam bom tujka.« Resnica. In v tem je največja ironija – ne biti več ne tu ne tam. In takrat šele pravzaprav postaneš nihče.

A Roccova zgodba se je s pomočjo njegove vztrajnosti in uporništva proti očetu končala srečno. Zaslovel je s pesmijo Marina, katere predhodnica je bila Manuela, in v glasbi našel dom. Ponujala mu je marino, ki mu je nenehno nudila varni pristan, kamor je mogel vedno znova zasidrati svoje srce.

Včasih nam je do tega, da se uležemo na tla in jih prepojimo s solzami

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Živiš samo enkrat, zakaj tolikokrat umreš?« (str. 149) so besede, ki so ostale za Oharo Tetsujem, salarymanom (1), ki po izgubi službe odhaja posedati na klop v park, kjer sreča mladega Taguchija Hiroma, hikiromorija (2). Oba sta izobčenca v družbi, ki na posameznika pritistka s storilnostjo in temu se upirata z umikom vase. Vendar sčasoma, vsak na svoj način, premagata meje, ki ju ločujejo od tega, da bi živela, k čemer zagotovo pripomore prijateljstvo, ki se stke na začudenje obeh. Iz dneva v dan skozi zaupen pogovor drug drugemu razkrivata drobce, ki so ju pripeljali do brezupa.

»Deklica se kar naprej smeji. Velikokrat se sprašujem, zakaj to ni več mogoče, biti brezpogojno srečen. Zakaj ždiš, ko odrasteš, kjer koli že si, v ozkih in nizkih prostorih in kvečjemu hodiš iz enega v drugega, ko pa si se kot otrok nahajal v prostoru brez sten.« (str. 66) Kaj se zgodi z delom obsedenim človekom, da v trenutku, ko je odpuščen, z njega pade »breme. Ja, sram me je bilo priznati, da za zlata vreden trenutek nisem čutil ničesar drugega kot olajšanje. Niso me potrebovali. Nič mi ni bilo več treba dokazati.« (str. 61) Vse, česar si še želi, je le to, da »bi recimo človek lahko še delal, pa ne zavoljo rezultatov, temveč delal iz predanosti, brez naprezanja.« (str. 67)

»Vtem ko sem manjkal, sem kršil zakon, ki zapoveduje, da moraš biti prisoten, in če si, moraš nekaj početi, nekaj doseči.« (str. 53) Družba, v kateri živimo, je kapitalistično naravnana. Posamezniku, čigar potrebe povsem razvrednoti, narekuje delo, dosežke, zaslužek in materialne dobrine, ki izdajajo družbeni status. Le tako nekaj velja, kajti zdi se, da življenje samo v dobi kapitala ne šteje ničesar več. Oseba, željna dela, a tudi življenja, kmalu zapade v rutino, ki jo presekajo le še odhodi in prihodi na delo in domov. Pričakovanja, da bi zadostili upom bližnjih in okolici, ki bi nas zaradi tega sprejela medse, so vse prej kot želja nas samih. Tovrstni pritiski slej ali prej privedejo do vprašanja: »Misliš, da naju potrebuje? Mislim, ljudi kot sva midva, ki sva skrenila s poti, se izmaknila. Ki nimajo diplome, izobrazbe, dela, ki nimajo česa pokazati, ki se niso ničesar naučili razen tega: da se splača živeti. Strah me je te misli, da bi lahko zdaj, ko sva se tega naučila, spoznala, da naju ne potrebujejo. Kljub vsemu sva zaznamovana. Imava hibo. Kaj, če nama tega ne oprostijo?« (str. 157-158)

Tretji roman avstrijsko-japonske pisateljice Milene Michiko Flašar Klical sem ga Kravata izvrstno postavlja ogledalo kapitalizmu in na neposreden, a hkrati nadvse nevsiljiv, način pokaže, kakšne so posledice izničenja življenja vsakega posameznika. Kakšno vrednost imajo iskre v očeh slehernega med nami. Zgodba je umeščena na Japonsko, kjer je pritisk na uspešnost in storilnost najbrž največji na vsej zemeljski obli. A dejstvo je, da je bil delovni ritem tudi pri nas pred desetletjem ali dvemi povsem drugačen. Zdi se, da dandanes vsi plujemo proti brezizhodnosti, kakršno sta občutila Ohara in Taguchi. Pritisk, ki zapoveduje nadčloveško storilnost in uspešnost – nadtalentiranost, če se tako izrazim – posameznika izniči na vlogo stroja. Zato se ne gre čuditi, da imamo vse pogosteje potrebo tla prepojiti s solzami. Kajti »oči so okna, skozi katera gleda duša.« (str. 75)

Morda šele z umitimi očmi zmoremo ponovno ugledati svoje bistvo. Edino življenje, ki nam je dano, a ga zapravljamo v pehanju za nepomembnim priznanjem veljakov, ki se počutijo živo le kadar posedujejo moč. Ugledati svet, ki nas obdaja. Svet, ki bi mu bilo marsikdaj bolje ubežati.

Verjamem, da nam je tostranska izkušnja dana zato, da si naberemo čim več izkustev, znanj, spoznanj. Verjamem, da živimo zato, da nekaj dosežemo. Vendar prav tako verjamem, da so dosežki pogojeni z občutenjem življenja. "Laboratorijski ljudje", neprenehoma zaprti med štirimi stenami svojih pisarn, ki se ženejo za uspehom, da bi v očeh družbe opravičili svojo "normalnost", v sebi umirajo še preden pričnejo živeti. Avtorica romana odstira prav smrt – fizično in še posebno duševno –, ki je posledica ne-živetja. Krutost kapitalistične družbe, ki od nas pričakuje popolnost, številne ljudi peha v smrt, najsi bo v umik vase ali v samomorilna dejanja.

Koliko življenj je ugasnilo, ker ljudem ni dano prav tisto edino, kar želijo, morajo, smejo, kar jim pripada? Živeti. Čas danes izničuje človeško naravnost. In verjamem, da rezultati prav zato pogosto umanjkajo. Ker ni več volje in veselja, le še nuja. Prisila. Je vredno? Za čim se v resnici ženemo? Za nekaj gigabajtov računalniškega prostora več? Za prekritost celotnega sveta s telekomunikacijskimi omrežji? Za nekaj prodanih reklamnih kemičnih svinčnikov več? Komu neki to koristi?!

»Če se lahko česar koli naučiš, potem samo tega, da se ne smeš sramovati. Naj te ne bo sram, da si človek s čustvi. Vseeno kaj, čuti iskreno in globoko. Čuti še za kanček bolj iskreno, čuti še za kanček bolj globoko. Čuti zase. Čuti za drugega.« (str. 110-111)

Smisel življenja ni garanje od jutra do jutra in pehanje za niti omembe vrednimi dosežki. Smisel življenja tudi ni ždenje znotraj štirih sten in rutiniranost dnevov. Niti nista smisel življenja posedanje doma in brezdelnost. Življenje je v resnici nadvse preprosto. Resnica je preprosta, a vendar mnogi raje živijo v laži. Vse, kar življenje terja od nas, je ravnovesje vsega, kar ponuja. Kajti nezmožni smo nekaj doseči, če si ne znamo vzeti čas zase in zaslišati svojo bit. Življenje je neujetost in svobodnost. Je izkustvo. Je čutenje. Nas samih in nam dragih. Kajti »mar nismo tukaj zato, da bi se drug drugega dotaknili?« (str. 106)

(1) moški uslužbenec v podjetju

(2) človek, ki se zapre v hišo in omeji stik z družino, čas izolacije lahko traja tudi 15 let ali dlje