 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Živiš
samo enkrat, zakaj tolikokrat umreš?«
(str. 149) so besede, ki so ostale za Oharo Tetsujem, salarymanom
(1), ki po izgubi službe odhaja posedati na klop v park, kjer sreča
mladega Taguchija Hiroma, hikiromorija (2). Oba sta izobčenca v
družbi, ki na posameznika pritistka s storilnostjo in temu se
upirata z umikom vase. Vendar sčasoma, vsak na svoj način,
premagata meje, ki ju ločujejo od tega, da bi živela, k čemer
zagotovo pripomore prijateljstvo, ki se stke na začudenje obeh. Iz
dneva v dan skozi zaupen pogovor drug drugemu razkrivata drobce, ki
so ju pripeljali do brezupa.
»Deklica
se kar naprej smeji. Velikokrat se sprašujem, zakaj to ni več
mogoče, biti brezpogojno srečen. Zakaj ždiš, ko odrasteš, kjer
koli že si, v ozkih in nizkih prostorih in kvečjemu hodiš iz enega
v drugega, ko pa si se kot otrok nahajal v prostoru brez sten.«
(str. 66) Kaj se zgodi z delom obsedenim človekom, da v trenutku, ko
je odpuščen, z njega pade »breme.
Ja, sram me je bilo priznati, da za zlata vreden trenutek nisem čutil
ničesar drugega kot olajšanje. Niso me potrebovali. Nič mi ni bilo
več treba dokazati.«
(str. 61) Vse, česar si še želi, je le to, da »bi
recimo človek lahko še delal, pa ne zavoljo rezultatov, temveč
delal iz predanosti, brez naprezanja.«
(str. 67)
»Vtem
ko sem manjkal, sem kršil zakon, ki zapoveduje, da moraš biti
prisoten, in če si, moraš nekaj početi, nekaj doseči.«
(str. 53) Družba, v kateri živimo, je kapitalistično naravnana.
Posamezniku, čigar potrebe povsem razvrednoti, narekuje delo,
dosežke, zaslužek in materialne dobrine, ki izdajajo družbeni
status. Le tako nekaj velja, kajti zdi se, da življenje samo v dobi
kapitala ne šteje ničesar več. Oseba, željna dela, a tudi
življenja, kmalu zapade v rutino, ki jo presekajo le še odhodi in
prihodi na delo in domov. Pričakovanja, da bi zadostili upom
bližnjih in okolici, ki bi nas zaradi tega sprejela medse, so vse
prej kot želja nas samih. Tovrstni pritiski slej ali prej privedejo
do vprašanja: »Misliš,
da naju potrebuje? Mislim, ljudi kot sva midva, ki sva skrenila s
poti, se izmaknila. Ki nimajo diplome, izobrazbe, dela, ki nimajo
česa pokazati, ki se niso ničesar naučili razen tega: da se splača
živeti. Strah me je te misli, da bi lahko zdaj, ko sva se tega
naučila, spoznala, da naju ne potrebujejo. Kljub vsemu sva
zaznamovana. Imava hibo. Kaj, če nama tega ne oprostijo?«
(str. 157-158)
Tretji
roman avstrijsko-japonske pisateljice Milene
Michiko Flašar Klical sem ga Kravata
izvrstno postavlja ogledalo kapitalizmu in na neposreden, a hkrati
nadvse nevsiljiv, način pokaže, kakšne so posledice izničenja
življenja vsakega posameznika. Kakšno vrednost imajo iskre v očeh
slehernega med nami. Zgodba je umeščena na Japonsko, kjer je
pritisk na uspešnost in storilnost najbrž največji na vsej
zemeljski obli. A dejstvo je, da je bil delovni ritem tudi pri nas
pred desetletjem ali dvemi povsem drugačen. Zdi se, da dandanes vsi
plujemo proti brezizhodnosti, kakršno sta občutila Ohara in
Taguchi. Pritisk, ki zapoveduje nadčloveško storilnost in uspešnost
– nadtalentiranost, če se tako izrazim – posameznika izniči na
vlogo stroja. Zato se ne gre čuditi, da imamo vse pogosteje potrebo
tla prepojiti s solzami. Kajti »oči
so okna, skozi katera gleda duša.«
(str. 75)
Morda
šele z umitimi očmi zmoremo ponovno ugledati svoje bistvo. Edino
življenje, ki nam je dano, a ga zapravljamo v pehanju za nepomembnim
priznanjem veljakov, ki se počutijo živo le kadar posedujejo moč.
Ugledati svet, ki nas obdaja. Svet, ki bi mu bilo marsikdaj bolje
ubežati.
Verjamem,
da nam je tostranska izkušnja dana zato, da si naberemo čim več
izkustev, znanj, spoznanj. Verjamem, da živimo zato, da nekaj
dosežemo. Vendar prav tako verjamem, da so dosežki pogojeni z
občutenjem življenja. "Laboratorijski ljudje",
neprenehoma zaprti med štirimi stenami svojih pisarn, ki se ženejo
za uspehom, da bi v očeh družbe opravičili svojo "normalnost",
v sebi umirajo še preden pričnejo živeti. Avtorica romana odstira
prav smrt – fizično in še posebno duševno –, ki je posledica
ne-živetja. Krutost kapitalistične družbe, ki od nas pričakuje
popolnost, številne ljudi peha v smrt, najsi bo v umik vase ali v
samomorilna dejanja.
Koliko
življenj je ugasnilo, ker ljudem ni dano prav tisto edino, kar
želijo, morajo, smejo, kar jim pripada? Živeti. Čas danes izničuje
človeško naravnost. In verjamem, da rezultati prav zato pogosto umanjkajo. Ker ni več volje in veselja, le še nuja. Prisila. Je vredno? Za čim se v resnici ženemo? Za
nekaj gigabajtov računalniškega prostora več? Za prekritost
celotnega sveta s telekomunikacijskimi omrežji? Za nekaj prodanih
reklamnih kemičnih svinčnikov več? Komu neki to koristi?!
»Če
se lahko česar koli naučiš, potem samo tega, da se ne smeš
sramovati. Naj te ne bo sram, da si človek s čustvi. Vseeno kaj,
čuti iskreno in globoko. Čuti še za kanček bolj iskreno, čuti še
za kanček bolj globoko. Čuti zase. Čuti za drugega.«
(str. 110-111)
Smisel
življenja ni garanje od jutra do jutra in pehanje za niti omembe vrednimi dosežki. Smisel življenja tudi ni ždenje znotraj štirih
sten in rutiniranost dnevov. Niti nista smisel življenja posedanje
doma in brezdelnost. Življenje je v resnici nadvse preprosto.
Resnica je preprosta, a vendar mnogi raje živijo v laži. Vse, kar
življenje terja od nas, je ravnovesje vsega, kar ponuja. Kajti
nezmožni smo nekaj doseči, če si ne znamo vzeti čas zase in
zaslišati svojo bit. Življenje je neujetost in svobodnost. Je
izkustvo. Je čutenje. Nas samih in nam dragih. Kajti »mar
nismo tukaj zato, da bi se drug drugega dotaknili?«
(str. 106)
(1)
moški uslužbenec v podjetju
(2)
človek, ki se zapre v hišo in omeji stik z družino, čas izolacije
lahko traja tudi 15 let ali dlje
