 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Jaz
pa nisem tako korajžna kot ti,«
je v soboto pred kinodvorano ena od ljubljanskih brezdomk dejala moji
mami. Čemu naj bi ta komentar veljal sicer ne vem, a sem se o pogumu
spraševala tudi sama. Vendar šele po ogledu filma Marina,
biografske glasbene drame o otroštvu in odraščanju italijanskega
popevkarja Rocca Granate, ki je leta 1959 osvojil svet z istoimensko
pesmijo, pesmijo Marina. Je oditi na tuje odraz poguma ali
strahopetnosti? Bežanje pred samim sabo in sprejetjem poraza ter
pomirjenja z dejstvom, da bodo naše življenjske sanje ostale
neuresničene?
Oče
Salvatore je družino – Rocca, sestro Wando in ženo Ido –
zapustil, ko je v upanju, da se bo izognil revščini, emigriral iz
Kalabrije v Belgijo, koder je opravljal delo rudarja. Kmalu je poslal
po družino, ki se mu je pridružila v delavskem naselju, kjer je
dvorišče "krasilo" blato in so se prej sobice kot
stanovanja stikale ena druge, da so sosedje mogli slišati vsak
posamezen zalogaj hrane, ki ga je družina razrezala na krožnikih
ter si ga nesla v usta. Mati Ida. Nenehoma zaprta znotraj štirih
zidov. Življenje si je poleg s skrbjo za družino prepredenega
vsakdana osmislila s pranjem in likanjem perila za samske rudarje.
Tako je zaslužila dodaten denar, česar njen mož ne bi odobraval,
zato je družina pred njim molčala. Življenje Wande je v filmu
ostajalo na obrobju. Oče Salvatore vse bolj krhkega zdravja prihaja
in odhaja. Na delo. V rudnik. Pogosto dela v več izmenah, da bi se
izognil soočenju z najbližjimi, s katerimi se vse pogosteje
prepira. Sanje o uspehu je že davno tega pokopal in se vdal
rudarjenju, za katerega po desetletju še vedno verjame, da ga bo
pripeljalo do uspeha. Do spoštovanja, ugleda, statusnega položaja.
Želja po tem se odraža tudi v nenehnem nošenju obleke in kravate.
Trda vzgoja, s katerima obdaja otroka, družini prej kot ponuja
upanje in nudi varni pristan ubija sanje. A ne Roccove, za katerega
se zdi, da je edini, ki je v novi domovini še ohranil življenje in
ga celo nadgradil. Ljubi glasbo, harmoniko in Heleno. A ne enega ne
drugega ne tretjega ne sme imeti.
Zakaj?
Ker je Italijan. Tujec. Zaradi tega dejstva ga v družbo ne
sprejmejo, temveč ga zaničujejo in ga obravnavajo kot zločinca,
medtem ko ostaja povsem neviden. Od njega se pričakuje, celo
zahteva, da sledi očetovim stopinjam in postane rudar. Oče
nasprotuje glasbi. Ker v njegovih očeh glasba ne obeta resnosti. Ne
daje kruha. Ker glasba ne nudi ugleda in spoštovanja, kakršnega si
želi sam. Zdi se, da zanj šteje edino vihtenje krampa. Trdo fizično
delo. Navkljub temu, da nenehoma trdi, da vse dela v veri, da bi bilo
otrokoma bolje, zatira vsako pot, ki je drugačna od njegove. Pot, ki
prinaša srečo, zadovoljstvo in zadoščenje.
Naj
se vrnem na začetek tega zapisa: je odhod na tuje odraz poguma ali
strahopetnosti? Od kje vsem, ki odhajajo – najsibo takrat najsibo
zdaj, v teh časih –, prepričanje, da se na tujem cedita med in
mleko? Od kje miselnost, da bodo tam vsi srečni? In bogati. Da bodo
želi spoštovanje. Si ga zaslužijo? Tega vprašanja si skorajda
nihče ne zastavi. Kot ljudje nedvomno, kot tujci, ki se vključujejo
v družbo, marsikdaj ne. Kajti mnogi ne naredijo ničesar za to, da
bi znali (in razumeli) jezik dežele, v kateri bivajo (deset)let(j)a.
Salvatore po desetih letih belgijskega življenja takorekoč ne
razume niti besede. Najbrž nikoli niti ni imel namena postati del
skupnosti, kajti Belgijo je jemal le kot sredstvo, ki ga bo
pripeljala do cilja – zaslužiti denar. Denar, ki bi mu prinesel
spoštovanje in ugled. Nakar bi se vrnil v domovino in vzbujal
občudovanje sorodnikov, znancev in sovaščanov. To je pravo
vprašanje ... in neznanska zmota. Napaka.
Rocco
in Wanda sta se uspešno vključila v novo skupnost, v kar sta bila
primorana že z obiskovanjem šole in tudi Ida se je trudila na svoj
način. Naučila se je osnovnih besed in družino skušala seznaniti z belgijsko hrano. Salvatore ne. Mrkega obraza je odhajal iz
hiše in se vanjo vračal ter ob tem nasprotoval vsem, ki so
razmišljali drugače in od življenja želeli (še) nekaj drugega.
Kakšna sebičnost!
Marsikdo
zapusti domovino, da bi se izognil ponižanju, ki ga s sabo pripelje
brezdomstvo, a še več jih odide v želji po boljšem. Vendar je
izredno malo tistih, ki prav res odhajajo na boljše. Ki dobijo
priložnost, kakršno zaslužijo. Ljudje preprosto odhajajo. Sanjavi.
Ne vedoč, da tujci povsod opravljajo dela, ki bi jih v domovini
nikdar ne bili pripravljeni opravljati. Dela, ki so domačinom
takorekoč izpod časti. In tako je, priznamo ali ne, v Sloveniji,
kjer ponižujemo priseljence iz južnih držav. Tako je v Avstriji,
kjer smo ti južnjaki sami. Tako je bilo, je in najbrž bo povsod. Le
da radi prirejamo zgodbo življenja, kakor nam pač ustreza v danem
trenutku in si zatiskamo oči pred resnico.
Odhajajoči
sebično sledijo nečemu, kar jim bo na tujem še manj dosegljivo. Iz
znanega iztrgajo ne le sebe, marveč tudi bližnje. Celo življenje
garajo in grabijo tisto, kar se jim iz leta v leto bolj izmika. Vse
dokler se ne poškodujejo (kot v Salvatorovem primeru) ali se
upokojijo. Tedaj bi se nemudoma vrnili v domovino. Vendar se je Wanda
uprla: »Nočem nazaj. Tu
sem preživela več let kakor tam. Tudi tam bom tujka.«
Resnica. In v tem je največja ironija – ne biti več ne tu ne tam.
In takrat šele pravzaprav postaneš nihče.
A
Roccova zgodba se je s pomočjo njegove vztrajnosti in uporništva
proti očetu končala srečno. Zaslovel je s pesmijo Marina, katere
predhodnica je bila Manuela, in v glasbi našel dom. Ponujala mu je
marino, ki mu je nenehno nudila varni pristan, kamor je mogel vedno
znova zasidrati svoje srce.
