Rasti z zaupanjem v očeh

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Že Herbert George Wells, vsestranski angleški pisatelj, je dejal, da je »civilizacija tekma med izobraževanjem in katastrofo.« Nikakor se ne morem znebiti občutka, da so prav izobraževalni sistemi tisti, ki nas vodijo v pogubo, pri čemer se mi v spomin nemudoma prikradejo srednješolska leta, zapravljena ob učenju matematike, ki ne le, da je od mature dalje zame povsem neuporabna, temveč o njej preprosto ne (z)morem razmišljati. Večkrat se zalotim pri vprašanju, kaj vse bi lahko v tistih štirih letih ustvarila in dosegla, če se moje življenje ne bi vrtelo okrog številk. In vrsto poniževanj s strani profesorja, ki so bila redno spremstvo njegovih ur. Medtem ko sem prebirala odlično študijo Kreativne šole Kena Robinsona in Louja Aronice, ki menita, da »vsakega lahko pripraviš do tega, da ti naredi uslugo. Ne moreš pa pripraviti skupine, da bi sledila ukazu,« sem si zamišljala, kako bi bilo, če bi ta isti profesor matematike prišel na moj nastop v glasbeni šoli ter me spodbujal pri tem, kar sem imela rada. Nemogoče. Zanj smo bili pač vsi butci, iz katerih ne bo nič. Rezultat tega je, da ne maram matematike, ker preprosto nisem rojena zanjo, medtem ko je iz mene, sem prepričana, vendar nekaj nastalo. A morda bi še več, če ne bi …

Kakorkoli, avtorja omenjene knjige zagovarjata drugačne pristope k poučevanju in izobraževanju. Sta velika nasprotnika standardizacijskih testov, ki so namenjeni sami sebi, kajti ne smemo pozabiti, da so njihovi rezultati pogosto dobri na račun slabega splošnega znanja istih otrok, ki teste pišejo in se mesece intenzivno pripravljajo nanje, medtem ko izkustveno znanje zanemarjajo, le zato, da bi se politični veljaki lahko bahali z rezultati in vzklikali, češ da so svetovna velesila. Če bi kdorkoli pričakoval, da Amerika v testih prednjači, se moti. Kajti najvišja mesta dosegajo azijske države, še posebno Kitajska in Šanghaj, a ne ena ne drugi ne potrebujeta »tako imenovanih prvovrstnih šol. Potrebuje šole, ki delujejo po razumnih izobraževalnih načelih, spoštujejo načela telesnega in psihološkega razvoja učencev in postavljajo trdne temelje za njihov vseživljenjski razvoj.« (str. 21) Kar je pomembno namreč »ni vselej merljivo, in kar je merljivo, ni vselej pomembno,« je dejal vzgojitelj Elliot Eisner. Pa še kako prav ima!

Pomislim na afriške otroke, vedno nasmejane, čeprav so morda v procesu izobraževanja za zunanje opazovalce nekoliko "razpuščeni". Na drugi strani so nadvse vestni otroci iz držav, kjer vse temelji na ekonomski in statusno-simbolni rasti (Južna Koreja, Japonska, Kitajska, Šanghaj idr.) ter spodbujanju tekmovalnosti. Da, treba je priznati, da so to države, katerih rast je neizpodbitna. Na mednarodnih testih njihovi otroci, bodoči intelektualci, dosegajo najboljše rezultate. Vendar ne smemo pozabiti, da so to tudi države, v katerih je stopnja samomorilnosti med mladimi izjemno visoka. Uspeh? Najbrž ne.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Mar ni bistvo naših življenj najti srečo in zadovoljstvo v dneh, ki so nam dani? A kako jo najti v letih, ko se dan za dnem selimo iz učilnice v učilnico in vsakih 45 minut prekinemo svoje delo, kar nam preprečuje poglobiti se v določeno temo. Avtorja menita, da bi takšen način poslovanja vsako podjetje kmalu pripeljalo do bankrota. Zakaj torej to isto zahtevamo od otrok?

»Vsi živimo v dveh svetovih. Je svet, ki obstaja, ne glede na to, ali obstajate vi. Obstajal je, preden ste se rodili, in obstajal bo, ko vas ne bo več. To je svet predmetov, dogodkov in drugih ljudi, svet, ki vas obdaja. Drugi svet obstaja le zato, ker obstajate vi; zasebni svet vaših misli, občutkov in zaznav, svet znotraj vas. Porodil se je z vašim rojstvom, in ko boste umrli, ga ne bo več. Svet okoli sebe poznamo le skozi svet znotraj sebe, po čutih, s katerimi ga zaznavamo, in zamislih, po katerih ga osmišljamo.« (str. 51) Ne smemo pozabiti, da sveta ne vidimo, »kakršen je, vidim ga, kakršna sem,« je dejala pisateljica Anaïs Nin. V kateri svet je torej smiselno vlagati? Odgovori bodo raznoliki, glede na našo osebnost in kulturo, iz katere prihajamo. Zagotovo si zgoraj omenjeni "junaki" želijo priznanja s strani drugih. A moralo bi biti ravno obratno. Vlagati je potrebno v notranji svet, in tega bogatimo le tako, da v sočloveku vidimo človeškost. Osebnost.

Kultura šol naj bi po mnenju Kena Robinsona izpolnjevala štiri osnovne izobraževalne cilje: ekonomskega, kulturnega, družbenega in osebnega. Vsaka od šol, ki jih obiskujemo, bi naj razvijala radovednost (sposobnost za postavljanje vprašanj in raziskovanje, kako deluje svet), ustvarjalnost (sposobnost za porajanje novih zamisli in njihovo uporabo v praksi), kritičnost (sposobnost za razčlenjevanje podatkov in zamisli ter oblikovanje razumnih argumentov in sodb), komunikacijo (sposobnost za konstruktivno delo z drugimi), sočutje (sposobnost vživljanja v druge), obvladanost (sposobnost za razvijanje občutka osebne harmonije in ravnovesja) in državljanstvo (sposobnost za ustvarjalno angažiranost v družbi in udeleževanje v procesih, ki jo podpirajo). Sliši se smiselno, vendar dvomim, da kateri od šol uspe spodbuditi vsaj eno od naštetih lastnosti. Tiste, ki sem jih obiskovala sama, zagotovo niso našega znanja gradile na osebnem nivoju, saj smo bili le gruča nerazumljenih mladih, s katerimi se nihče ni ukvarjal. Ne zares. Pa se zato najbrž nismo ukvarjali niti drug z drugim. A vendar vsi potrebujemo »učitelje, ki navežejo stik z njimi. Predvsem pa potrebujejo učitelje, ki verjamejo vanje.« (str. 104)

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Osebno prilagojen pristop pomeni, da učitelji upoštevajo razlike pri poučevanju različnih učencev. Pomeni tudi, da dopuščajo prožnost znotraj učnega načrta, tako da imajo vsi učenci – poleg tistega, kar se morajo naučiti skupaj – možnost, da sledijo tudi lastnim zanimanjem in odlikam.« (str. 85) Zelo težko, če se moramo ves čas guliti matematiko (ali nemara kaj drugega, tretjega), ki ne le, da je ne razumemo, temveč nam preprosto ne leži in smo globoko v sebi povsem prepričani, da je po zaključenem šolanju ne bomo potrebovali nikdar več. Vsak med nami ima svoj medij izražanja in dojemanja sveta. Moj so besede. Kot posamezniki zaradi tega ne bi smeli biti vredni nič manj od navdušencev nad geometrijo ali ulomki. Sprašujem se, kako bi bilo, če bi namesto štiriletnega poslušanja, da iz mene nič ne bo, bila deležna spodbude in bi šola kot taka »nagovorila inteligentnost otrok, namesto da jo obravnavamo zviška? Kaj ko bi učni načrt oblikovali iz njihovih vprašanj in zanimanj o svetu, iz naše človeške naravne želje po ustvarjanju in delovanju? Kaj ko bi razvili izobraževalne prakse, ki spodbujajo – namesto da bi omejevale – ustvarjalnost in inovativnost? Kaj ko bi šole, osvobojene utečenosti, ki zadržuje nekatere šole, in standardiziranega preverjanja, ki hromi razgovor in prakso našega naroda, lansirale izumitelje, umetnike in pobudnike sprememb, ki bi drzno in pogumno delovali v našem spreminjajočem se svetu? Kaj ko bi povezali učenje v šoli z življenjem, kakršnega bodo zelo verjetno živeli po njej? Z življenjem, kakršnega upamo, da bodo imeli?« (str. 201)

Občasno se spogledujem z mislijo, kako bi bilo, če bi se v šoli naučili osnov in hkrati odkrili svoje poslanstvo ter ga razvijali. Bi bil naš notranji svet bogatejši? Bi bili srečnejši? Verjamem da. Kajti »sistem množičnega izobraževanja je bil zasnovan tako, da se učenci prilagajajo določenim zahtevam.« (str. 35) Zaradi tega velik del nas kot osebnosti trpi. Resda na zunaj delujemo usposobljeni in trdni, vendar dvomim, da nekoliko višji znesek zaslužka lahko nadomesti notranje zadovoljstvo, ki je vedno odraz skromnosti. Z ozirom na planet, ki nas hrani, in v upanju na boljše življenje nas samih ter naših potomcev, bi morali stremeti prav k njej. K skromnosti. Kajti dejstvo je, »da bi Zemlja lahko preživljala največ petnajst milijard ljudi, če bi vsak človek na njej porabil toliko, kolikor porabi povprečen Indijec. Torej smo že napol tam. Težava je v tem, da ne porabimo toliko kot povprečen Indijec. Če bi vsak človek porabil toliko, kolikor porabi povprečen človek v Severni Ameriki, je bilo rečeno, bi planet lahko preživljal največ 1,5 milijarde ljudi. Torej smo že petkrat čez.« (str. XX)

Namen izobraževalnih ustanov ni in ne bi smel biti polnjenje možganov naših otrok s še več podatki, ki jih bodo znali ponoviti ali uporabiti ob vsaki priložnosti, kot se zdi, da počnemo. Ta pot je žal napačna. Več nas ne bo pripeljalo k boljšemu. Več nas bo izničilo. Prava pot bi bila spodbuditi vsakega posameznika, da v sebi odkrije tisto, kar ga veseli, mu pomagati poglobiti znanje in ga vzgojiti v razmišljujoče, kritično, ljubeče, srečno, zadovoljno, čuteče, samozavestno, a tudi ponižno bitje.

Upati, iskati, se dati

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Ne hodim k zdravniku, kakor bi mislila, da hrani moje telo skrivnosti, za katere je najbolje, da jih pustimo pri miru: kdo ve kakšne pošasti počivajo v moji notranjščini, ki se bodo prebudile, če bomo brskali za njimi, in me pokončale kljub zdravilom, ki mi jih bodo predpisali naši moderni čarodeji, ali morda prav zaradi njih,« piše uvodoma Mira Mihelič v delu Ure mojih dni (str. 5) in nadaljuje: »Podobno je, se mi zdi, s spomini. V meni počivajo, nekateri docela mrtvi, drugi le spijo, toda prebuditi jih – ali ne bi to pomenilo prebuditi tudi pošasti, za katere želim, da mirujejo, se pravi, da jih hočem pozabiti? Ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni mali deklici, potem dekletu, mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu odkrila svoj pravi poklic? Ali si upam povedati vse o sebi, torej tudi o svojih najbližjih, ali sem si to kdaj resnično upala? Včasih že, v literaturi, ko so se na trenutke odprla vrata v skrivno podzemlje, kjer čakajo moji temni spremljevalci.« Ista vprašanja si zastavljam tudi sama, saj že leta dopuščam, da nekateri spomini spijo v podzemlju moje zavesti in jim dopuščam na plan le občasno. Ne zato, ker bi v meni tlela iskra kakršnekoli zamere, temveč zato, ker sem svoja zgodnja leta preživela v nenehnem upanju, da bo kdaj drugače, in želji po tem, da odidem. Daleč stran, v druge kraje in med druge ljudi. Margaret Mazzantini v romanu Novorojen (str. 48) piše, da »nihče ne more reči, kaj natanko je to. Kot da je okrog nas nekaj, v kar smo ves čas vpeti. Daleč od nas potuje neko življenje in se nam počasi bliža, čutimo njegove viharje in zavonjamo zatišja. Njegovi napori in znoj so del nas, naša muka. In ustavljamo se kot žuželke, da prisluhnemo temu hkratnemu utripu.«

Kakorkoli obrnem, »nekaj je manjkalo, in to čedalje bolj; morala sem tisto iskati, ne le v sebi, temveč tudi zunaj sebe, in nepotešenost je dolgo zbujala v meni nemir.« (Mihelič, str. 44) Nekako verjamem, da večina ljudi iskano najde, saj se ne nazadnje s tem, kar nam je dano, ne zadovoljijo le ljudje nemirnega in raziskovalnega duha. A kje iskati? Iskati tisti mali prostor pod soncem, kjer se bomo počutili doma in kjer se bomo lahko predali življenju, živosti, ljubezni. Ne več grenkobi. Napačno bi bilo odreči se »najboljšim ljudem in jih zamenjamo za tiste, do katerih smo ravnodušni in nam ne prinesejo nič drugega? Kako lahko dopustimo ljudem, na katere naletimo po naključju, da nas uničujejo s svojo dvoličnostjo in naučijo bojazljivosti?« (Mazzantini, str. 11)

Zgodnja leta otroštva. Skupno guljenje šolskih klopi z ljudmi, ob katerih se ne počutim dobro. Še manj se v njihovi družbi počutim kot jaz. Dušijo me. Okolje, v katerem živim, mi ne omogoča leteti po poteh, ki me vabijo v svoja nedra. A vendar ne bi mogla reči, da »v moji hiši straši, vendar usode njenih prebivalcev niso šle mimo njenih sten, ne da bi tam pustile sledove, kot so jih pustile v meni. Pokrivala nas je s svojo streho, ki mi nenehoma povzroča skrbi, ker zdaj ni dobiti opek in zdaj ne krovca, da bi zakrpal njene rane, ki nastanejo po vsaki zimi. Smrti, rojstva, žalost, veselje, uspehi in neuspehi, vse se je nakopičilo v nji, ki je to dostikrat prenašala mirno, včasih pa z odporom.« (Mihelič, str. 6-7) Samo je. Tisti občutek utesnjenosti in nekje daleč vrata, skozi katera vidim v svet. V svet, ki kliče in me je nazadnje tudi sprejel.

Ne vem, kje so obrazi tistih dni. In priznam, da me to niti ne zanima, saj nisem prepričana, da bi se jih – s kakšno izjemo – sploh spomnila.  V meni ostaja le še nekaj usedlin. O njih, s katerimi nikdar nismo imeli nič skupnega. S katerimi me tudi danes nič ne veže. Po vseh teh letih še mnogo manj, saj se zavedam, da obstajajo ljudje, ob katerih sem doma. Ki so eni »tistih dobrodejnih ljudi, ki ti naključno pridejo na pot in bi jih najraje objel, ker se ti znajo nasmehniti iz globine svojega človeškega spoznanja in ti v trenutku odtehtajo drugo polovico človeštva, ljudi, ki se zapirajo v svoje temno brezno in kradejo moč.« (Mazzantini, str. 31-32) Ljudi, ob katerih smeš biti, kar si, in v čigar družbi širiš krila, da bi odletel v nebo, rastel proti soncu in preprosto bil srečen.

A zadnje dni me spomini »napadajo, pa ne po časovnem redu, temveč tako, kakor se prikazujejo slike, ki jih je v galeriji bolj po svojem okusu kakor po njihovi pomembnosti obesil neznan urejevalec« (Mazzantini, str. 39) ali tisti, ki upravlja z delom naših življenj in mi pred oči postavlja grozljivo resnico: tudi naša generacija odhaja. Zato pa »so stvari. Drobne stvari, ki jih ne bom pozabila, ki so povsem nepomembne, pa sem si jih zapomnila bolj kot vse drugo.« (Mazzantini, str. 156)

Sam odločaš, kdaj boli

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Hočem si vzeti čas, ki je potreben,« piše v odličnem romanu Konje krast norveški pisatelj Per Petterson z izredno pretanjenim občutkom za vse odtenke samote in tišine, ter nadaljuje: »Zdaj je čas zame pomemben, si predstavljam. Ne da bi moral minevati hitro ali počasi, samo kot čas, nekaj, v čemer živim in kar polnim z dejanskimi stvarmi in dejavnostmi, ki ga lahko razdelim, tako da ga dobro vidim, in ga ne zmanjka, ne da bi jaz to opazil.« (str. 9) Hočem si vzeti čas. Čas, ki je potreben. Potreben, da bi lahko občutila in doživela vsak trenutek in vsako malost, ki me obdaja. Kajti takšne majhnosti v sebi nosijo strast, ki nas poganja naprej.

A so se ljudje od njih odmaknili. Odmaknili so se od časa, ki je postal sopomenka za »nimam«, kljub temu da vmes nam teče povsem enako. Zakaj torej izgubljamo možnosti, ki so nam dane? Zaradi želje po napredku, ki je povsem brezpotreben, saj naš um kot tudi naše telo nista več zmožna dojeti več, hitreje, globlje … Smo, kar smo. In s tem bi se morali sprijazniti.

Nismo skupek skupaj povezanih žic in čipov, nismo naprava, temveč živa bitja. Človeška bitja. Ki so del narave, le da smo na to dejstvo nekako pozabili, medtem ko bolečine kljub prizadevanju, da ne bi ničesar več občutili, nismo zmožni odmisliti. Zavračamo svojo naravnost in je ne negujemo. Ne poslušamo več ritma življenja, ki je v nas, in se bojimo teme. Bojimo se tudi sonca, bojimo se travnikov, morja in rek. Bližine. Bojimo se pristnosti. Vendar sem se navadil »na temo. Ne spomnim se, da bi se je kdaj bal, a gotovo sem se je, zdaj pa se mi zdi naravna in varna in predvsem pregledna, ne glede na to, kaj vse se dejansko skriva v njej. To ne pomeni nič. Nič se ne more meriti s svobodo in prostostjo telesa, brez določene višine, brez dokončne razdalje, kajti tega v temi ni. Samo velik prostor, v katerem se lahko premikaš.« (str. 11)

Ironija … človek današnjega časa najbolj hrepeni prav po svobodi, ki se je istočasno neizmerno boji, zato ji s svojimi dejanji skuša ubežati. Zadovoljen pa bo šele takrat, ko se bo odmaknil od vsega, kar ga obdaja in za kar meni, da potrebuje, čeprav to spoznanje še ni prišlo v njegovo zavest. Takrat bo znova zaslišal, »kako so mravlje tekale po resju in kako se je steza, po kateri sva hodila, dvigala s hribom, globoko sem vzdihnil skozi nos in pomislil, da bom, ne glede na to, kakšno bo moje življenje nekoč in kako daleč bom odpotoval, vedno pomnil ta kraj, kakršen je prav zdaj, in da ga bom pogrešal.« (str. 28) Nenehno nekaj pogrešamo. Več prostega časa, več sonca, več prijateljev, več ljubezni, več … a v resnici pogrešamo le sebe.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne poznajo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji, in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. Nihče se te ne more dotakniti, če tega sam nočeš. Samo vljuden moraš biti in se smehljati in se izogibati preganjavicam, saj o tebi govorijo, ne glede na to, kaj uganjaš, temu se ni mogoče izogniti, tudi sam bi ravnal enako.« (str. 60)

Svoboda se že davno ne skriva več v priznavanju drugih. Še manj v novem avtomobilu, dražjih oblačilih, večjih kosih nakita. Svoboda se skriva v občutku, da smem biti, kar sem. V občutku, da me ljudje, ki jih spoštujem, cenim in imam rada, sprejemajo takšno, kot sem. »Biti ponoči zunaj sam je bil nenavaden občutek, skoraj kakor svetloba ali zvok skozi telo, kot mehka mesečina ali zvonjenje, voda, ki mi je drla okoli škornjev, in vse naokrog je bilo tako veliko in mirno, a nisem bil izgubljen, počutil sem se izbranega. Zdaj sem bil čisto miren, bil sem središče,« (str. 87) kajti mi kot osebe z vsemi potenciali tudi smo središče. Svojega sveta, ki ga lahko kreiramo po lastnih merilih. A seveda ob zavedanju, da smo le majhne karikature v veliko večjem stvarstvu. »Ampak takšno je življenje. Tako se učiš – kadar se kaj zgodi. Posebej v tvoji starosti. Samo sprejeti moraš stvari takšne, kot so, in pozneje razmisliti o njih in jih ne pozabiti in nikoli ne smeš biti zagrenjen.« (str. 99)

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Moraš biti odprt. Sprejemati drugačnost, stremeti k poslušanju bitja lastnega srca, in ne potlačevati hrepenenja, ki so del človeške narave. Začetek se pač vedno zdi »malo grozljiv, ker je namigoval, da ni nujno, da bomo glavne osebe v lastnem življenju. Nisem razumela, kako je kaj takšnega sploh mogoče, nekakšno fantomsko življenje, v katerem bi lahko samo gledala tistega, ki je prevzel moje mesto, in mogoče bi to osebo sovražila in ji zavidala, ampak ne bi mogla nič ukreniti, ker sem na neki točki izpadla iz svojega življenja, kot z letalskega sedeža, sem si predstavljala, v zrak, in tam sem prosto lebdela in nisem mogla nazaj in nekdo drug je privezan sedel na mojem sedežu, čeprav je bil prostor moj in sem imela vozovnico v roki.« (str. 165-166) Takšni so začetki. Odmaknjeni od življenja drugih, kajti zdi se, da bomo vedno nerazumljeni in potopljeni v bolečini, čeprav smo v resnici »hotel biti sam. Sam reševati težave, eno za drugo, z jasnimi mislimi in dobrim orodjem, kot je morda to počel moj oče, takrat na planšariji. /…/ Tako kot bi tudi jaz rad zdaj užival v tem, kar delam; v reševanju vsakdanjih izzivov, ki so lahko dovolj zapleteni, a imajo jasno omejitev, začetek in konec, ki ju lahko nadzorujem, v tem, da sem zvečer utrujen, ampak ne uničen, da se zjutraj spočit zbudim, si pripravim kavo in zakurim v peči in gledam ven v svetlobo, ki rdeča prihaja čez gozd proti jezeru, se oblečem in grem z Lyro po stezah, in opravim vse naloge, ki sem si jih naložil za ta dan. To hočem in vem, da zmorem, da imam to v sebi, sposobnost samote, in se nimam česa bati.« (str. 134)

Kajti svoboda je v zmožnosti biti samozadosten. Drugi so tu le zato, da osvetlijo temo, v kateri se moramo počutiti doma. Kajti gre za našo temo. Ki je lahko tudi svetla. Sami odločamo, kakšna bo. In takrat šele bo, »kot da bi se spustila odeja in prekrila vse, kar sem kdaj vedel. Bilo je, kot da bi življenje začenjal znova. Barve so bile drugačne, občutek, ki so mi ga globoko v notranjosti dajale stvari, je bil drugačen. Ne samo razlika med toploto in mrazom, svetlobo in temo, vijoličasto in sivo, ampak tudi razlika v načinu, kako sem se bal, v načinu, kako sem se veselil.« (str. 187) V načinu, kako živim.