Sprejmi smrt in sprejel boš življenje

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Sem stopetdeset kilometrov od bolnišnice. Zunaj je eden od tistih nepričakovanih jesenskih popoldnevov, ko postane sleherna stvar pod modrim nebom brez oblačka točno takšna, kot bi morala biti – pa skoraj nikoli ni. Poletje, ki je pravkar minilo, je bilo deževno in morda je to razlog, da so si hribi, ki obkrožajo farmo mojega prijatelja, nadeli take prekipevajoče izlive barv, da je to skoraj več, kot lahko moja mestna duša razume ali obvlada. Narava je prijazna, ne da bi se tega zavedala, vendar je lahko tudi kruta, ne da bi se tega zavedala. V takem trenutku se zdi, da ne bo mogel noben drug dan doseči neverjetne lepote današnjega. Že občutim nostalgijo za tem dnevom, čeprav ga še živim. Obseden sem z nujo, da si vtisnem v spomin sleherno drevo, ker vem, da bo njegova kleščeča lepota začela že jutri bledeti in se ne bo nikoli več pojavila točno taka. Kadar je kaka stvar lepa in dobra, bi si jo morali tako natančno ogledati in tako skrbno zavarovati, da ne bi nikoli pozabili, kakšna je in kako jo občutimo.« (Nuland, str. 182)

Najbrž ga ni med nami, ki bi si nikdar ne poželel neminljivosti in neumrljivosti, edini nedosegljivi prvini življenja. Kajti, kar se rodi, bo nekega dne nedvomno tudi umrlo in čez čas, ko bodo odšli tudi tisti, ki smo se jih s svojimi dejanji dotikali, bomo preprosto utonili v pozabo. »Vse ima svoj čas in vsak opravek svojo uro pod nebom; je čas rojstva in čas smrti. /…/ Pride čas, ko smrt dozori – tako glede na druge kot glede na nas same. Takrat je modro, da odpademo in naredimo prostor za novo rast. Ko preživimo svojo generacijo, si ne smemo želeti, da bi si lastili še drugo,« zaključi na strani 81 zdravnik, kirurg, Sherwin B. Nuland v delu Na koncu poti, ki odstira skrivnost z debelih plasti nesprejemanja poslednjega poglavja življenja in predvsem umiranja ter smrti.

Živimo v družbi in dobi, ki priznavata izključno življenje, medtem ko smrt odrivata, kot bi ne bila del njega. Številni si prizadevajo podaljšati aktivnost in izbrisati sledi let – z uporabo medicinskih pomagal, farmacevtskih sredstev, plastičnih operacij in še bi lahko naštevali. Vendar narave ni mogoče preslepiti. Življenjska doba človeka je tako kot življenjska doba vseh živih bitij omejena in določena vnaprej. Predvideva se torej, da bomo kot sesalci z najdaljšim življenjem živeli do 110 let, nakar se bomo poslovili in nazadnje umrli.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Zakaj? Si mar nismo tega vprašanja zastavili že vsi in si ga zastavljamo vsakič, ko doživljamo katero od prelomnic? Vendar se pravo vprašanje bržkone ne glasi zakaj, temveč čemu. Najbrž zato, da bi znali čas, ki nam je dan, izkoristiti. Seveda se tu poraja dilema, če imajo naša prizadevanja za osebnostno, intelektualno, socialno, družbeno itn. rast potemtakem sploh smisel, ko pa se nekega dne vse konča, a ob upoštevanju naše brezbrižnosti naspram brezčasju močno dvomim, da bi kdajkoli zbrali dovolj poguma in prestopili svoje meje strahov, si drznili uresničiti sanje in zaključiti zgodbe, ki so na nek način nedokončljive. Omejeni smo, a le zato, da bi si upali zaobljubiti se posvečenosti in zato, da »ko bo prišel moj čas, bom upanje poiskal v zavesti, da mi, kolikor bo mogoče, ne bodo dovolili, da bi trpel ali da bi bil podvržen nepotrebnim poskusom, da mi ohranijo življenje. Iskal ga bom v gotovosti, da ne bom umrl sam. Zdaj ga iščem v tem, da poskušam živeti tako, da bi tisti, ki cenijo to, kar sem, imeli koristi od mojega časa na svetu in bi ostali s tolažilnimi spomini na to, kaj smo drug drugemu pomenili.« (Nuland, str. 234)

Takrat bo tudi odhajanje lažje, tako za umirajočega kot za vse tiste, ki bodo ostali za njim. Ker smo razmišljujoča bitja, katerih glavna značilnost sta večno iskanje in prizadevanje po napredovanju, bodo za nami brez vsakršnega dvoma ostale mnoge nedokončane zgodbe, ne nazadnje je hrepenenje po rečeh, ki so nam v danem trenutku nedosegljive nekako že v človeški naravi, vendar preprosto moramo prestopiti zidove, ki si jih postavljamo. Sami.

»"Kaj si me želel vprašati?" se je nasmehnil Bog.

Zanimalo me je: "Kaj je tisto, kar Te pri ljudeh najbolj čudi?"

Bog je za hip pomislil in potem odgovoril:

"Naveličajo se otroštva, mudi se jim odrasti,

na koncu pa si želijo biti ponovno mladi.

Zdravje zapravijo, zato da bi obogateli,

nato pa trošijo denar, da bi si povrnili zdravje.

Skrbi jih, kaj bo jutri, zato pozabljajo na danes in zdaj,

nazadnje ne živijo niti v prihodnosti niti v sedanjosti.

Živijo, kakor da ne bodo nikoli umrli

in umrejo, kakor da ne bi nikdar živeli."«

(neznani avtor)

Živeti zadovoljno, srečno, polno, drzno, navdihujoče … Želja vseh, ki so se kadarkoli rodili. A vprašanje o tem, kako živeti, je prej kot problem nas samih, težava družbe kot civilizacijske skupnosti. Dandanes je nedopustno umreti od starosti, ki ji Sherwin B. Nuland v svojem delu posveča obširno poglavje. Umremo lahko (in smemo) od arteoskleroze, hipertenzije, starostnega diabetesa, debelosti, duševnega propadanja, raka ali zmanjšane odpornosti proti okužbam. Nemara umremo celo od vsega naštetega hkrati, pri čemer gre za "tipske" smrti, od katerih umre kar 85% ljudi. Vse njih avtor obravnava v omenjenem delu, vendar opozarja tudi na dejstvo, da pozabljamo na obstoj smrti, ki je družba ne priznava in ki ne bo nikdar zapisana na nobenem mrliškem listu, čeprav »od starosti pač umremo zato, ker se iztrošimo in smo programirani, da popustimo. Zelo stari ne podležejo bolezni, temveč se sesujejo v večnost.« (Nuland, str. 89) Ali, kot je zapisal Carlos Ruiz Zafón na strani 231 v odličnem romanu Marina: »Naše telo se začne kvariti tisti hip, ko se rodimo. Krhki smo. Minljive kreature. Vse, kar ostane za nami, so naša dejanja, dobro in zlo, ki smo ga povzročili svojim bližnjim.«

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Zato šteje le tisto, kar smo in kar si želimo postati, kajti »kdor ne ve, kam je namenjen, ne pride nikamor.« (Zafón, str. 142) In kdor ne ve, kam si želi priti, se ne bo niti odpravil. Za vedno bo ostal prikovan na isto mesto, kjer ga bodo sence nezavedanja povsem prekrile in otopile, dokler ne bo nazadnje odšel v pozabo večnosti. Le pogumni imajo čast spoznati, kako velik dar je življenje in kakšno bogastvo se skriva v njem. Poti, po katerih stopamo, prav tako poslanstva, zaradi katerih nam je dano biti tu, so si med seboj tako različne, da bomo le stežka razkrili, kaj nas deli od razumevanja in sprejemanja drugega. Kajti dejstvo je, da pogosto ne razumemo niti sebe samih.

Vendar ne bi smeli zanikati šibkosti, umrljivosti – smrti –, ker s tem zanikamo tudi življenje in sam obstoj ter jima pripišemo vlogo nepomembnosti. Kar ni res. Življenje je veličastnost. Je let, poln živosti, ki nas le redkokdaj pripelje do pričakovanih postankov. Je gonilo naših dni. A prav to je tudi smrt. In sprijaznjenje z njo, zavedanje o njenem obstoju, jo bo demistificiralo, medtem ko bo življenje samo poveličalo. »Realistično pričakovanje zahteva tudi sprijaznjenost s tem, da mora biti naš čas na zemlji omejen na obrok, ki je v skladu z nadaljevanjem naše vrste. Kljub svojim edinstvenim darovom je človeštvo prav tako del ekosistema kot katera koli druga živalska ali rastlinska vrsta in narava ne dela nobenih razlik. Umremo zato, da lahko svet živi naprej. Čudež življenja nam je bil dan zato, ker so nam pot pripravile milijarde živih bitij, ki so že umrla – v nekem smislu za nas. Mi pa umremo zato, da bi lahko drugi živeli. Tragedija posameznika postane v ravnovesju naravnih stvari zmagoslavje življenja, ki se nadaljuje.« (Nuland, str. 243-244)

Omogočiti prostor za umik

foto: © Nina Novak Oiseau

S kolegom se peljeva iz Celja nazaj proti Ljubljani. Pozen večer je in za nama uspešno opravljene obveznosti. Pogovarjava se. Poslušava. Me. Demo posnetki mojih avtorskih skladb naenkrat zazvenijo povsem drugače. Globlje. Pristnejše. Tudi surovejše. In čutim, kako ga skladbe premaknejo. Se ga dotaknejo. Kako je v njih prepoznal … nekaj. Energijo najbrž, ki se tega večera pretaka med zvočnim prostorom, izrečenimi besedami in bitjem srca. Zgrabim jo. Nekje na sredi poti se v meni prebudi tista iskra, ki pravzaprav poganja življenje. Naenkrat se znova zdi vse mogoče in teh občutij se oklepam, premočno, saj nekje v globočinah lastne biti vem, da me bodo te sanje ponovno zapustile.

»Čudno, kako človek včasih ve, da se bo česa spominjal, že takrat ko se tisto nekaj dogaja. Misli zdrvijo naprej, da lahko gledajo nazaj,« se je zapisalo Davidu Brooksu v romanu Pogovor (str. 8). Zares čudno. V misli se mi prikradejo vsi "živi trenutki", za katere sem že takrat, ko so se dogajali, vedela, da bodo ostali. In se celo poglobili. Čaj s Tabo. Neustavljiv pogovor na ulicah Dubrovnika. Petje v množici polne dvorane, medtem ko so roke vseh obiskovalcev v zraku. Hoja po pusti planoti … Zadnje čase se zdi, da nas je optimizem – in s tem živost – povsem zapustil. Življenje prinaša preizkušnje. Vožnja po ravni cesti je v tem obdobju pogostokrat razbrazdana. Pot nas vodi čez hribe in doline, po zavojih. Kot da potujemo čez gorske prelaze. Mnogi med nami smo preživeli že marsikaj. Se predajali solzam, trpljenju, obupu. Vendar je nekje daleč stran svetilo sonce. Tista mala luč, ki nam je dajala upanje. In šli smo naprej. Pogumno, pokončno, predano, vztrajno.

Kljub temu »nikoli ne bomo zares rešili nobenega večjega problema naše eksistence, če se bomo pretvarjali, da smo, kar nismo, ali da smo zgolj polovica tega, kar smo; vzeti moramo celotno izkušnjo, izkusiti, kolikor le moremo izkusiti, ne samo zato, da bi lahko vedeli, s čim imamo v resnici opravka, ampak zato, ker je to tisto, kar smo. Zmeda našega bivanja je nekaj, skozi kar moramo živeti.« (str. 115) Zakaj se zdi, da tiste luči ni več? Zakaj se zdi, da korakamo naprej le še zato, ker nazaj ne gre? Ni več občudovanja lepot ob poti in pridobivanja izkušenj, ki so nas nazadnje tudi potisnile bliže k svetlobi, temveč je le še težnja po zapolnitvi. Praznine. Tišine. Votline.

Iščemo uteho in oporo tam, kjer je ni, kar nas vodi v še večji obup. Zato »ker zelo pogosto ne vemo, kaj mislimo, dokler nismo prisiljeni, da to izrazimo, to pa počnemo najpogosteje tako, da nekomu povemo. Če ne povemo, če ne spravimo na ta način iz sebe, potem morda ostane del nas, ki ga ne vidimo, o katerem ne vemo nič, del, ki ne obstaja zares.« (str. 47) Svoj obstoj moramo potrditi v obstoju in priznavanju drugega. A ta drugi išče iste reči, kakor mi. In na tem mestu se je potrebno vprašati, kje je humanost. S kakšnim številom ljudi imamo opravka tekom dneva? S kakšnim številom ljudi v resnici tudi želimo imeti opravka? Bojim se, da se ti dve števili med seboj močno razhajata. »Hočem reči, da je težko za vse nas, mar ne? da iz sebe sploh naredimo posamezna, neodvisna bitja, da odrastemo, da ustvarimo svoje meje, svoje robove, in potem, saj veste, se ljubezen lahko zdi, kakor da morate odpreti te meje skoraj takoj po tistem, ko ste jih postavili.« (str. 102)

Kdaj smo nazadnje nekaj časa preživeli v tišini in samoti? Sami. Kdaj in koga smo nazadnje poklicali le zato, da bi ga povprašali, kako mu gre in kako se počuti? Kdaj in od koga smo nazadnje prejeli tovrsten klic? Mar to sploh še znamo? Smo zmožni izstopiti iz svoje majhnosti in del sebe podariti drugemu, brez da bi karkoli pričakovali v zameno? Kajti, kakorkoli obrnemo, šteje le to … znati razbrati, kdo nam je zares pomemben. Sposobnost povezati se s temi redkimi biseri. Ti so … »… zame je bilo, kakor da me razume, v meni dopušča stvari, sprejema stvari, ki jih nihče prej ni zmogel dopustiti ali sprejeti.« (str. 45)

Pameten človek najboljše prihrani za tiste, ki jih ima najraje, sem nekje prebrala te dni. Upala bi si dodati, da tudi najslabše, saj si to preprosto lahko privošči. Tisti, ki nas sprejema takšne, kot smo – ki ga sprejemamo takšnega, kot je –, ki nas ima rad – ki ga imamo radi –, s katerim se povežemo. Drugi nikakor. Vendar se težava današnjega časa skriva v tem da ljudje vse prehitro sklepajo prijateljstva. Že nadvse površen odnos dojemajo kot izjemno tesen, zaradi česar si jemljejo pretirano pravico do našega časa in nas samih, zahtevajo jo in nas pri tem zadušijo, medtem ko po drugi strani s tem istim odnosom ravnajo nadvse nespoštljivo, s čimer kažejo, da jim v resnici pomeni manj kot nič. Umetnost je v teh časih vedeti, komu pustiti blizu. Umetnost najti ravnovesje v umiku in dotiku v trenutkih, ki nam ali bližnjim predstavljajo preizkušnjo in v dneh, ko si želimo ter potrebujemo le tišino, praznino, samoto, a vendar tudi veliko mero opore. Najboljši kompas pri tem je še vedno čisto, iskreno srce. Ker ono vedno ve, kdaj in kako – kot poje Bort Ross v skladbi Moja jutra – »če zgrešiš moj dotik, ti bom odprl vrata za umik, a za njimi bom ostal in vsak trenutek te pričakoval.« Kajti odnosi, kot tudi življenje samo, so valovanja.

Kaj iskati v ljudeh?

foto: © Nina Novak Oiseau

Dosegli smo dno. Ne kot posamezniki, temveč kot družba. Ni več upanja. Ni več prihodnosti. Drug drugega obmetavamo z obtožbami. Da bi se povezovali in si medsebojno pomagali, nam ne pride na misel. Po dolgih letih gospodarske krize, ki bi po vsej statistiki morala počasi pojenjati, je šele sedaj do nas prišla tudi eksistencialna kriza, v kateri ljudje množično izgubljajo službo in se sprašujejo: kako naprej? Da se je gospodarski in eksistencialni krizi pridružila še begunska seveda ni v pomoč. Kajti ljudi neznano plaši. Tujemu povečini skušajo ubežati. In zadnje čase vsaj naša četrt ponoči pogosto ostaja v temini, kar se prej ni dogajalo. Nikoli. Temo prekinjajo le modre luči in glasne sirene, a ni mogoče določiti, ali gre za policijska, reševalna ali nemara gasilska vozila. Mnogi se sprašujejo, ali je sploh še varno. Delati, se sprehajati, živeti.

Isto sem se nedavno vprašala tudi sama in vprašanja me spremljajo v nočeh zadnjega tedna. A ne, ker bi me tuje navdajalo s strahom, temveč ker ne najdem več razumevanja za vse, kar se dogaja v svetu, kjer živim. Je pot, po kateri stopam, prava? Kako naprej? In, najhuje, ali sploh naprej?

Manjka mi prijaznosti ljudi. Tistih, ki naj bi bili tu, a imam že dlje časa občutek, da so vsepovsod drugje, kakor tu. S svojo odsotnostjo v zadnjih tednih so mojim slutnjam le pritrdili. »Mislimo, da poznamo ljudi, ki nas obkrožajo, in da lahko predvidimo njihova čustva, a to je le optična iluzija. Notranje življenje vsakega posameznika je najbolj nepredirna skrivnost na svetu, blindirana sobica,« je zapisal katalonski pisatelj Jordi Punti v romanu Izgubljeni kovčki (str. 421), še enemu delu, ki me je razočaralo tako slogovno kot vsebinsko. V časih negotovosti vsi potrebujemo prijaznost, in od koga jo pričakovati, če ne od najbližjih, od družine in tesnih prijateljev? A vendar življenjske preizkušnje, kakršne so uspehi ali nemara neuspehi, pogosto predstavljajo nekakšno sito za prav te. Vsi namreč ne opravijo preizkusa. Pravzaprav, večina se jih ne izkaže. In včasih se je zato preprosto treba raziti. Kajti, kadar nam je mar za nekoga, bomo v še tako hudi časovni stiski in zmedi našli toliko časa, da mu bomo dali vedeti, da smo tu. Da ga podpiramo. Prijateljstvo namreč pomeni skupaj se vzpenjati v višave in leteti s krilom ob krilu, a tudi strmoglavljati v želji, da bomo uspeli prehiteti soletavca in mu obvezati rane, če bo to potrebno. 

»Biti prijatelj in biti zvest ne pomeni, da moramo oproščati napake. Ne gre za napako, za človeka gre. Biti zvest pomeni, da ravnamo kot prijatelj in podpremo nekoga, ki je v stiski,« se je na str. 205 zapisalo Bearu Gryllsu v Priročniku za preživetje v življenju. Zapiše še, da je »tvoj odnos tisti, ki določa tvojo veličino.« (str. 228) Biti prijatelj pomeni biti tu. Vedno. A Kent Nerburn v delu Pisma sinu zapiše, da »živimo v časih, ko je težko govoriti iz srca. Življenje nam duši na tisoče nepomembnih plehkosti, misli na vsakdanje reči in skrbi v zvezi z njimi utišajo poezijo našega duha. Pesem, ki živi v naših srcih, pesem, na katero smo čakali, da jo bomo delili z drugimi, pesem o tem, kako biti človek, pa je neslišna.« (str. 17) 

foto: © Nina Novak Oiseau

Kaj torej iskati v ljudeh? Vdanost? Prijaznost? Samopotrditev? Verjamem, da se naše želje z leti spremenijo. Mnogi odidejo in od mnogih odidemo, a tisti, ki gojijo vrednote, sorodne našim, ostanejo. Pred leti sem v ljudeh iskala trepetanje, ki so ga vzbudili v meni s svojim življenjem, zgodbami ali dejanji. Besedami. Naenkrat vstopijo v tvoje življenje in zavzamejo obilo prostora ter časa. Kujejo te v zvezde, ker si najboljši in povsem drugačen od vseh, s katerimi so se srečali doslej. A isto pričakujejo od tebe, saj ne znajo živeti s svojo povprečnostjo. Vsakih nekaj minut preprosto morajo slišati, kako izjemni so. Najboljši, najlepši, najpametnejši. Z nečim si pač morajo nahraniti svoj ego. Kajti sami ga ne znajo. Izjemno veliko imajo povedati o drugih, še posebno o nekdanjih prijateljih, ki so sedaj že prazgodovina, saj so jih ti tako ali drugače prevarali. Z domačimi se ne razumejo, ker imajo drugačna izhodišča. Obkladajo te s težkimi besedami na njihov račun, zaradi katerih onemiš, vendar imajo v javnosti zanje le besede hvale, še posebno na socialnih omrežjih, ki so uničujoča. Vsi so jim izjemno dragi in ljubi, četudi zanje ob zasebnem druženju ob čaju najdejo izključno besede obtožb in sovraštva. In potem nekega dne preprosto izpuhtijo iz tvojega življenja. Brez pojasnil in brez besed. Najbrž se jim jih ne zdiš vreden, ker so se te naveličali. Svoj čas si pričnejo deliti z novimi prijatelji, ki jih zelo verjetno zabavajo tudi z zgodbicami o tebi. A resnica se skriva v dejstvu, da je vsaka ignoranca posledica arogance. Če ne prej, takrat spoznaš, da je njihov bleščeči nasmešek, ki si ga nadanejo preden stopijo na oder ali pred kamere, zlagan in da so njihove besede naučene, ker predobro vedo, kako priti do želenega. Z njimi je resda običajno nadvse zabavno in zanimivo, vendar manjka globine. Iskrenosti. Človeškosti in humanosti. Srčnosti. Zato je od njih bolje oditi. Čim prej.

»Vprašanje, ki si ga moraš zastaviti, ni, ali si boš opomogel, temveč, kako si boš opomogel.« (Nerburn, str. 98) Ko enkrat ozavestiš, da je neprijaznost veliko boljša izbira od lažne prijaznosti, s katero te obdajajo zgoraj omenjeni osebki, vprašanje, kako si opomoči od njihovih laži niti ni več relevantno. Ker ni potrebe po njem, saj lahko stopaš le še naprej. Ob tistih, s katerimi morda ni tako vznemirljivo, se pa ob njih počutiš udobno, ker ti dopuščajo biti, kar si, in te sprejemajo, kakršen si. Ker so preprosto dobri po srcu, iskreni in te navdajajo s prepričanjem, da bodo vedno ob tebi. Da se nanje lahko zaneseš. Verjamem, da so takšni odnosi veliko bolj trdni in vlaganje vanje nas napolni z večjo mero sreče, kakor vlaganje v tiste, ki so zgrajeni na majavih tleh in občutkih, zaradi katerih vztrepeta srce. Preprosto dragoceni so, četudi tega ne znamo vedno prepoznati, saj nas navdajajo z mirom.

Ali gre za vrlino ali slabost je v današnjih časih težko reči. Vem pa, da sem sama iskrena in tistih, ki me obkrožajo, ne obkladam z lažnim upanjem in zlaganimi pohvalami ter presežki, kot so naslavljanje z "dragimi", "ljubimi", "prijatelji". Saj vsi vemo, da temu ni tako. Prijatelj je eden, dva ali trije. Vsi ostali so v resnici precej nepomembni in jim ne gre podarjati pretiranih zahval, zaradi katerih si bodo pripisali zasluge tudi za vse tisto, s čimer nimajo nobene zveze.

Nauk vsega se pravzaprav skriva v tem, da »bodi previden s svojo ljubeznijo. Ne razmetavaj je kar tjavendan. Tvegaj, kar moraš tvegati, za to, da najdeš ljubezen, ki jo moraš najti. Toda pomni, da je vsaka ljubezen tudi nekakšna poroka in da bo vsaka za vekomaj del tebe. In vsaka ti po malem jemlje zmožnost, da se do kraja predaš drugemu, kajti vsaka zapolnjuje majhen prostorček v tvojem srcu, ki ga nikoli ne more zasesti druga.« (Nerburn, 180) Isto bi lahko trdili za prijateljstvo. Kajti tudi prijateljstvo je zaveza. In, ne nazadnje, prav to velja tudi za prijaznost.