Premišljanja o tistih, ki …

fotografija: © Nina Novak Oiseau

O tistih, ki so svoje življenje posvetili glasbi ter svojemu napredku. Na to me je napeljal fantastičen – po čudnem naključju ameriški – film Ritem norosti, ki sem si ga te dni ogledala že v drugo. Prvič sem ga namreč povsem po naključju izbrala v okviru programa lanskoletnega ljubljanskega filmskega festivala Liffe. Zdaj, ko je prišel na reden spored slovenskih kinematografov, sem se odločila za vnovičen ogled. Kajti ostalo je nekaj nedorečenega. Nekaj, kar je ves ta vmesni čas odzvanjalo v mojih mislih, a nikakor uspelo odzvoniti do konca.

Film je pravzaprav hvalnica jazzovskim velikanom in jazzovski glasbi. Hvalnica glasbi sami. In predvsem – glasbenikom. Zgodba se prične z novim šolskim letom, ki ga 19-letni bobnar Andrew Neiman začne na najboljši glasbeni šoli v ZDA, kamor je sprejet. Sanje so se mu uresničile, vendar se zaveda, da gre pri tem le za začetek. Nič več. Njegova pot se tu šele pričenja, prav tako njegovo (trdo) delo. Priti pod taktirko (ali mentorstvo) jazzovskega dirigenta Terenca Fletcherja so sanje vseh mladih študentov, kajti biti pod njegovim okriljem pomeni biti najboljši. Vendar stvari niso tako preproste. Fletcher ima namreč kontroverzne metode poučevanja, ki vodijo v psihična maltretiranja in celo fizične obračune s študenti, ki ne razumejo, da v resnici le preizkuša njihove meje, sposobnosti, zmožnosti, voljo, pripravljenost na žrtvovanje ... Vse le zato, da bi odkril novega Charlieja Parkerja. Kajti novi Charlie Parker ne bo – tako kot pravi Charlie Parker, ki je zaslovel, ker mu dejstvo, da mu je Jo Jones zaradi slabega nastopa vrgel v glavo činele, ni škodilo, temveč ga je popeljalo na večno izpopolnjevanje svojega talenta – ne bo nikoli obupal ali se predal. Vadil bo in vadil ter postal najboljši.

Biti najboljši in želja po napredku je kajkopak cilj vseh. Tudi Andrewa. Ki nima prijateljev. Ki se zbuja sredi noči, da lahko izkoristi dan za vajo. Ki pusti dekle, ker se zaveda, da se zveza dolgoročno ne bi obnesla, saj bi jo motilo, da nenehoma misli na glasbo. Ki življenja praktično nima. Kajti njegovo življenje je glasba. Edino glasba. Ki barva svet.

Film mi je všeč, ker na izredno neposreden, a hkrati prefinjen način navrže stališče mnogih, ki se z glasbo ne ukvarjajo profesionalno. Namreč … družina se zbere pri kosilu in Andrewa sprašujejo, kako mu gre v šoli, nakar se pohvali, da je uspel priti v Fletcherjev jazzovski orkester. Kar seveda pomeni, da je eden najboljših v državi in na svetu. Vendar se fant, ki mu sedi nasproti pohvali, da je dal nekaj golov v tretjeligaški ekipi. Vsi navdušeno ploskajo. Šport. Kjer se vrtijo visoke številke, bogata sponzorstva in ves preostali blišč, ki v okvirih glasbene umetnosti izostane, saj mnogi glasbeniki živijo na pragu revščine. Šport, ki ima nešteto navdušencev, a se ti ne zavedajo, da bi bil svet brez glasbe pust in prazen. In tisto, kar me osebno najbolj moti … šport prinaša zadovoljstvo le tistemu, ki se ukvarja z njim. Ta presega svoje meje in išče ekstreme, ki družbi ne dajo ničesar. Šport, ki je, če govorimo o ekipnih športih, prej kot veščina – naključje. Kajti vse, kar je mogoče natrenirati, je zmožnost reševanja različnih situacij. Skušati dobiti najboljše iz vsake od njih. In biti v najboljši fizični pripravljenosti. Glasba. Veščina, ki poleg talenta – dar višjih – zahteva ogromno vaje. A tudi fizične moči. Popolnost igranja v vsakem trenutku, kajti ena napaka lahko pogubi celoten nastop. Marsikdaj za sabo potegne še mnoge druge, vsaj kadar gre za orkester. Glasba, umetnost, ki postavlja ogledalo družbe, ji prinaša zabavo in zmore vsakega med nami spremeni do temeljev. V trenutku. Za vedno.

Pomislite na glasbo, ki ste jo poslušali v najstniških letih. Pomislite na plošče, zaradi katerih ponoči niste spali in so vam telo naseljevali mravljinci, podobni zaljubljenosti. Pomislite na vse pomembne trenutke vašega življenja in spomnili se boste glasbe, ki jih je spremljala. Pomislite na odločitve, ki ste jih sprejeli zaradi glasbe. Torej … glasba nam lahko spremeni življenje. Le kako bi nam ga lahko spremenil šport?!

A ljudje tega ne vedo. Ne želijo vedeti. Šport je v očeh mnogih ljudi pomembnejši od glasbe (ali drugih umetnosti) in zanj so pripravljeni odšteti nekaj denarja. Za glasbo ne. Pričakujejo, da bo brezplačno na voljo vsem in ob tem še menijo, da morajo biti umetniki hvaležni za priložnost (nastopanja). Zanje je greh pomisliti na honorar. Vendar se na blagajni in banki, kjer odidejo še zadnji bankovci za poravnavo najemnine in/ali položnic vse konča, medtem ko se športniki v svojem novem avtomobilu najnovejše znamke vozijo proti svoji veliki počitniški hiši … V tem je absurd. In v tem, da večina ljudi ne zna ločiti med požrtvovalnostjo vrhunskih glasbenikov, ki so življenje posvetili izpopolnjevanju svoje veščine, in tistimi, ki igrajo na terasi nekega tretjerazrednega hotela nekje na obali. Za večino ljudi so si vsi enaki. A je razlika ogromna.

Film Ritem norosti odpira še celo paleto drugih vprašanj, a o njih morda kdaj drugič in kje drugje. V prvi vrsti gre za to, da biti najboljši terja svoje žrtve. In biti najboljši ne pomeni uspeti. Temveč dobiti priznanje najboljšega. Tistega, ki ga ceniš. Biti najboljši pomeni, da bo vsak človek na tej zemeljski obli od tega trenutka do vekomaj vedel za tvoje ime. Kdo si in kaj si počel. A saj v literaturi ni kaj dosti drugače …

p.s. Damien Chazelle je režiser filma, za katerega menim, da bi si ga moral ogledati vsak. Glasbenik in tisti, ki glasbeno umetnost ne jemlje resno. Morda bodo ljudje po ogledu filma doumeli. Razumeli. Verjeli.

Tek za nedosegljivimi sanjami

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Jaz pa nisem tako korajžna kot ti,« je v soboto pred kinodvorano ena od ljubljanskih brezdomk dejala moji mami. Čemu naj bi ta komentar veljal sicer ne vem, a sem se o pogumu spraševala tudi sama. Vendar šele po ogledu filma Marina, biografske glasbene drame o otroštvu in odraščanju italijanskega popevkarja Rocca Granate, ki je leta 1959 osvojil svet z istoimensko pesmijo, pesmijo Marina. Je oditi na tuje odraz poguma ali strahopetnosti? Bežanje pred samim sabo in sprejetjem poraza ter pomirjenja z dejstvom, da bodo naše življenjske sanje ostale neuresničene?

Oče Salvatore je družino – Rocca, sestro Wando in ženo Ido – zapustil, ko je v upanju, da se bo izognil revščini, emigriral iz Kalabrije v Belgijo, koder je opravljal delo rudarja. Kmalu je poslal po družino, ki se mu je pridružila v delavskem naselju, kjer je dvorišče "krasilo" blato in so se prej sobice kot stanovanja stikale ena druge, da so sosedje mogli slišati vsak posamezen zalogaj hrane, ki ga je družina razrezala na krožnikih ter si ga nesla v usta. Mati Ida. Nenehoma zaprta znotraj štirih zidov. Življenje si je poleg s skrbjo za družino prepredenega vsakdana osmislila s pranjem in likanjem perila za samske rudarje. Tako je zaslužila dodaten denar, česar njen mož ne bi odobraval, zato je družina pred njim molčala. Življenje Wande je v filmu ostajalo na obrobju. Oče Salvatore vse bolj krhkega zdravja prihaja in odhaja. Na delo. V rudnik. Pogosto dela v več izmenah, da bi se izognil soočenju z najbližjimi, s katerimi se vse pogosteje prepira. Sanje o uspehu je že davno tega pokopal in se vdal rudarjenju, za katerega po desetletju še vedno verjame, da ga bo pripeljalo do uspeha. Do spoštovanja, ugleda, statusnega položaja. Želja po tem se odraža tudi v nenehnem nošenju obleke in kravate. Trda vzgoja, s katerima obdaja otroka, družini prej kot ponuja upanje in nudi varni pristan ubija sanje. A ne Roccove, za katerega se zdi, da je edini, ki je v novi domovini še ohranil življenje in ga celo nadgradil. Ljubi glasbo, harmoniko in Heleno. A ne enega ne drugega ne tretjega ne sme imeti.

Zakaj? Ker je Italijan. Tujec. Zaradi tega dejstva ga v družbo ne sprejmejo, temveč ga zaničujejo in ga obravnavajo kot zločinca, medtem ko ostaja povsem neviden. Od njega se pričakuje, celo zahteva, da sledi očetovim stopinjam in postane rudar. Oče nasprotuje glasbi. Ker v njegovih očeh glasba ne obeta resnosti. Ne daje kruha. Ker glasba ne nudi ugleda in spoštovanja, kakršnega si želi sam. Zdi se, da zanj šteje edino vihtenje krampa. Trdo fizično delo. Navkljub temu, da nenehoma trdi, da vse dela v veri, da bi bilo otrokoma bolje, zatira vsako pot, ki je drugačna od njegove. Pot, ki prinaša srečo, zadovoljstvo in zadoščenje.

Naj se vrnem na začetek tega zapisa: je odhod na tuje odraz poguma ali strahopetnosti? Od kje vsem, ki odhajajo – najsibo takrat najsibo zdaj, v teh časih –, prepričanje, da se na tujem cedita med in mleko? Od kje miselnost, da bodo tam vsi srečni? In bogati. Da bodo želi spoštovanje. Si ga zaslužijo? Tega vprašanja si skorajda nihče ne zastavi. Kot ljudje nedvomno, kot tujci, ki se vključujejo v družbo, marsikdaj ne. Kajti mnogi ne naredijo ničesar za to, da bi znali (in razumeli) jezik dežele, v kateri bivajo (deset)let(j)a. Salvatore po desetih letih belgijskega življenja takorekoč ne razume niti besede. Najbrž nikoli niti ni imel namena postati del skupnosti, kajti Belgijo je jemal le kot sredstvo, ki ga bo pripeljala do cilja – zaslužiti denar. Denar, ki bi mu prinesel spoštovanje in ugled. Nakar bi se vrnil v domovino in vzbujal občudovanje sorodnikov, znancev in sovaščanov. To je pravo vprašanje ... in neznanska zmota. Napaka.

Rocco in Wanda sta se uspešno vključila v novo skupnost, v kar sta bila primorana že z obiskovanjem šole in tudi Ida se je trudila na svoj način. Naučila se je osnovnih besed in družino skušala seznaniti z belgijsko hrano. Salvatore ne. Mrkega obraza je odhajal iz hiše in se vanjo vračal ter ob tem nasprotoval vsem, ki so razmišljali drugače in od življenja želeli (še) nekaj drugega. Kakšna sebičnost!

Marsikdo zapusti domovino, da bi se izognil ponižanju, ki ga s sabo pripelje brezdomstvo, a še več jih odide v želji po boljšem. Vendar je izredno malo tistih, ki prav res odhajajo na boljše. Ki dobijo priložnost, kakršno zaslužijo. Ljudje preprosto odhajajo. Sanjavi. Ne vedoč, da tujci povsod opravljajo dela, ki bi jih v domovini nikdar ne bili pripravljeni opravljati. Dela, ki so domačinom takorekoč izpod časti. In tako je, priznamo ali ne, v Sloveniji, kjer ponižujemo priseljence iz južnih držav. Tako je v Avstriji, kjer smo ti južnjaki sami. Tako je bilo, je in najbrž bo povsod. Le da radi prirejamo zgodbo življenja, kakor nam pač ustreza v danem trenutku in si zatiskamo oči pred resnico.

Odhajajoči sebično sledijo nečemu, kar jim bo na tujem še manj dosegljivo. Iz znanega iztrgajo ne le sebe, marveč tudi bližnje. Celo življenje garajo in grabijo tisto, kar se jim iz leta v leto bolj izmika. Vse dokler se ne poškodujejo (kot v Salvatorovem primeru) ali se upokojijo. Tedaj bi se nemudoma vrnili v domovino. Vendar se je Wanda uprla: »Nočem nazaj. Tu sem preživela več let kakor tam. Tudi tam bom tujka.« Resnica. In v tem je največja ironija – ne biti več ne tu ne tam. In takrat šele pravzaprav postaneš nihče.

A Roccova zgodba se je s pomočjo njegove vztrajnosti in uporništva proti očetu končala srečno. Zaslovel je s pesmijo Marina, katere predhodnica je bila Manuela, in v glasbi našel dom. Ponujala mu je marino, ki mu je nenehno nudila varni pristan, kamor je mogel vedno znova zasidrati svoje srce.

Včasih nam je do tega, da se uležemo na tla in jih prepojimo s solzami

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Živiš samo enkrat, zakaj tolikokrat umreš?« (str. 149) so besede, ki so ostale za Oharo Tetsujem, salarymanom (1), ki po izgubi službe odhaja posedati na klop v park, kjer sreča mladega Taguchija Hiroma, hikiromorija (2). Oba sta izobčenca v družbi, ki na posameznika pritistka s storilnostjo in temu se upirata z umikom vase. Vendar sčasoma, vsak na svoj način, premagata meje, ki ju ločujejo od tega, da bi živela, k čemer zagotovo pripomore prijateljstvo, ki se stke na začudenje obeh. Iz dneva v dan skozi zaupen pogovor drug drugemu razkrivata drobce, ki so ju pripeljali do brezupa.

»Deklica se kar naprej smeji. Velikokrat se sprašujem, zakaj to ni več mogoče, biti brezpogojno srečen. Zakaj ždiš, ko odrasteš, kjer koli že si, v ozkih in nizkih prostorih in kvečjemu hodiš iz enega v drugega, ko pa si se kot otrok nahajal v prostoru brez sten.« (str. 66) Kaj se zgodi z delom obsedenim človekom, da v trenutku, ko je odpuščen, z njega pade »breme. Ja, sram me je bilo priznati, da za zlata vreden trenutek nisem čutil ničesar drugega kot olajšanje. Niso me potrebovali. Nič mi ni bilo več treba dokazati.« (str. 61) Vse, česar si še želi, je le to, da »bi recimo človek lahko še delal, pa ne zavoljo rezultatov, temveč delal iz predanosti, brez naprezanja.« (str. 67)

»Vtem ko sem manjkal, sem kršil zakon, ki zapoveduje, da moraš biti prisoten, in če si, moraš nekaj početi, nekaj doseči.« (str. 53) Družba, v kateri živimo, je kapitalistično naravnana. Posamezniku, čigar potrebe povsem razvrednoti, narekuje delo, dosežke, zaslužek in materialne dobrine, ki izdajajo družbeni status. Le tako nekaj velja, kajti zdi se, da življenje samo v dobi kapitala ne šteje ničesar več. Oseba, željna dela, a tudi življenja, kmalu zapade v rutino, ki jo presekajo le še odhodi in prihodi na delo in domov. Pričakovanja, da bi zadostili upom bližnjih in okolici, ki bi nas zaradi tega sprejela medse, so vse prej kot želja nas samih. Tovrstni pritiski slej ali prej privedejo do vprašanja: »Misliš, da naju potrebuje? Mislim, ljudi kot sva midva, ki sva skrenila s poti, se izmaknila. Ki nimajo diplome, izobrazbe, dela, ki nimajo česa pokazati, ki se niso ničesar naučili razen tega: da se splača živeti. Strah me je te misli, da bi lahko zdaj, ko sva se tega naučila, spoznala, da naju ne potrebujejo. Kljub vsemu sva zaznamovana. Imava hibo. Kaj, če nama tega ne oprostijo?« (str. 157-158)

Tretji roman avstrijsko-japonske pisateljice Milene Michiko Flašar Klical sem ga Kravata izvrstno postavlja ogledalo kapitalizmu in na neposreden, a hkrati nadvse nevsiljiv, način pokaže, kakšne so posledice izničenja življenja vsakega posameznika. Kakšno vrednost imajo iskre v očeh slehernega med nami. Zgodba je umeščena na Japonsko, kjer je pritisk na uspešnost in storilnost najbrž največji na vsej zemeljski obli. A dejstvo je, da je bil delovni ritem tudi pri nas pred desetletjem ali dvemi povsem drugačen. Zdi se, da dandanes vsi plujemo proti brezizhodnosti, kakršno sta občutila Ohara in Taguchi. Pritisk, ki zapoveduje nadčloveško storilnost in uspešnost – nadtalentiranost, če se tako izrazim – posameznika izniči na vlogo stroja. Zato se ne gre čuditi, da imamo vse pogosteje potrebo tla prepojiti s solzami. Kajti »oči so okna, skozi katera gleda duša.« (str. 75)

Morda šele z umitimi očmi zmoremo ponovno ugledati svoje bistvo. Edino življenje, ki nam je dano, a ga zapravljamo v pehanju za nepomembnim priznanjem veljakov, ki se počutijo živo le kadar posedujejo moč. Ugledati svet, ki nas obdaja. Svet, ki bi mu bilo marsikdaj bolje ubežati.

Verjamem, da nam je tostranska izkušnja dana zato, da si naberemo čim več izkustev, znanj, spoznanj. Verjamem, da živimo zato, da nekaj dosežemo. Vendar prav tako verjamem, da so dosežki pogojeni z občutenjem življenja. "Laboratorijski ljudje", neprenehoma zaprti med štirimi stenami svojih pisarn, ki se ženejo za uspehom, da bi v očeh družbe opravičili svojo "normalnost", v sebi umirajo še preden pričnejo živeti. Avtorica romana odstira prav smrt – fizično in še posebno duševno –, ki je posledica ne-živetja. Krutost kapitalistične družbe, ki od nas pričakuje popolnost, številne ljudi peha v smrt, najsi bo v umik vase ali v samomorilna dejanja.

Koliko življenj je ugasnilo, ker ljudem ni dano prav tisto edino, kar želijo, morajo, smejo, kar jim pripada? Živeti. Čas danes izničuje človeško naravnost. In verjamem, da rezultati prav zato pogosto umanjkajo. Ker ni več volje in veselja, le še nuja. Prisila. Je vredno? Za čim se v resnici ženemo? Za nekaj gigabajtov računalniškega prostora več? Za prekritost celotnega sveta s telekomunikacijskimi omrežji? Za nekaj prodanih reklamnih kemičnih svinčnikov več? Komu neki to koristi?!

»Če se lahko česar koli naučiš, potem samo tega, da se ne smeš sramovati. Naj te ne bo sram, da si človek s čustvi. Vseeno kaj, čuti iskreno in globoko. Čuti še za kanček bolj iskreno, čuti še za kanček bolj globoko. Čuti zase. Čuti za drugega.« (str. 110-111)

Smisel življenja ni garanje od jutra do jutra in pehanje za niti omembe vrednimi dosežki. Smisel življenja tudi ni ždenje znotraj štirih sten in rutiniranost dnevov. Niti nista smisel življenja posedanje doma in brezdelnost. Življenje je v resnici nadvse preprosto. Resnica je preprosta, a vendar mnogi raje živijo v laži. Vse, kar življenje terja od nas, je ravnovesje vsega, kar ponuja. Kajti nezmožni smo nekaj doseči, če si ne znamo vzeti čas zase in zaslišati svojo bit. Življenje je neujetost in svobodnost. Je izkustvo. Je čutenje. Nas samih in nam dragih. Kajti »mar nismo tukaj zato, da bi se drug drugega dotaknili?« (str. 106)

(1) moški uslužbenec v podjetju

(2) človek, ki se zapre v hišo in omeji stik z družino, čas izolacije lahko traja tudi 15 let ali dlje

Ko umanjka volja do smisla

fotografija: © Ana T. Kus

»Kaj smo, ni nič; pomembno je, kam gremo,« je zapisal nemški pesnik in prevajalec Friedrich Hölderlin. Kajti »smisel je več kakor bivanje,« bi dodal Viktor E. Frankl.

A kaj, ko smisla ni več? V današnji družbi bi se morali vsi že roditi slavni, uspešni, bogati, lepi in neumrljivi. Z delovnostjo, trudom in znanjem se ne pride nikamor več. Kako torej v tej brezsmiselnosti najti smisel? V praznini in duševnem pomanjkanju ...

Kaj potrebujem? Približno 600 eur rednega mesečnega prihodka. Kajti 150 eur mi vsak mesec umanjka, da pokrijem najemnino svoje male garsonjere, katere del črpam iz oddajanja dvosobnega stanovanja v manjšem mestu v Sloveniji, ki sem ga kupila potem, ko sem prejela delež od prodaje hiše, družinske dediščine. V kraju, v katerem se nikdar nisem počutila dobro in ki bi mi nikdar ne dal priložnosti za življenje, kakršnega si ustvarjam. V kraju, v katerem nikoli nisem imela podpore. Razumevanja. Sprejemanja. Stanovanje, kupljeno za znesek, za katerega bi v Ljubljani lahko kupila le garažo. Velika cena za to, da v nekaj odstotkih rešim bivanjsko vprašanje – smrt skorajda slehernega po očetovi strani. Kakorkoli, potrebujem 150 eur za preostanek najemnine. Potrebujem 200 eur za tekoče stroške (elektrika, upravljanje, plin in telefon ter internet, ki mi sploh omogočata delati). Potrebujem približno 150 eur za prehrano. In 50 eur zase, kar vključuje oblačila, obutev, gospodinjske pripomočke, mogoča popravila v stanovanju, obisk kulturnih prireditev, prevoz do rojstnega kraja itd. Ter 50 eur, ki bi jih dala na stran, da bi si lahko enkrat letno privoščila dvotedenski dopust, ki bi mi preprečil izgorelost. Natanko 600 eur. Skromno? Najbrž v očeh mnogih da, a zame nadstandard. Kajti ...

… kaj imam? Približno 173 eur povprečnega mesečnega dohodka, iz katerega poravnam obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje, nakar mi ostane še približno 120 eur, ki jih ne upam porabiti, ker ne vem, če bom v naslednje pol leta prejela še kakšen honorar. Pogosto se namreč prigodi, da mesece ne najdem dela in tako tudi honorarji umanjkajo. Letos sem tako zadnji večji honorar (v kar štejem vsakršen honorar, ki preseže znesek 100 eur) prejela julija. Včasih je kar težko verjeti, da je že december … Kaj še imam? Najpogosteje 16-urni delovnik.

fotografija: © Ana T. Kus

Nikdar nisem živela v obilju. V otroštvu sem običajno več let varčevala, da sem si lahko kupila kolo, Lego kocke, kasneje hi-fi. A mi ni ničesar manjkalo. Čeprav je oče večino zaslužka zapil. Ko je storil samomor, sva z mami ostali sami in se prebijali iz meseca v mesec, kakor sva znali. Štipendije nikdar nisem imela, ker sva zaradi pokojnine, ki sem jo prejemala po očetu, presegli letni prihodek za 3 eur. Dejali so, da me je mami dolžna preživljati do 26-ega leta starosti. Ko sem doštudirala – in po treh letih še vedno ostajam na Zavodu za zaposlovanje – so dejali, da me je mami v tej situaciji pač dolžna preživljati še naprej. Kako, se ne vpraša nihče. Kakršnakoli prošnja za finančno pomoč je bila zavrnjena. Trudim se najti službo. Priložnostno delo. Lotim se vsega mogočega, četudi mi ni všeč. Marsikdaj tudi, če tega ne znam. A vendar ne uspem zaslužiti niti za položnice.

Ostajam doma. Četudi delam lahko. A ne za honorar. Ker nimam študentskega statusa. Ker imam premalo izkušenj. Ker sem premlada. Ker imam preveč izkušenj. Ker sem že predolgo doma. A vendar sprejmem vsako delo, ki se mi ponudi oz. ga najdem. Marsikdaj delam zastonj, navkljub vnaprej dogovorjenim honorarjem. Niso časi, ko bi lahko izbirali, kaj si želimo početi, četudi to v srcu prav dobro vem … želim si pisati, recenzirati, intervjuirati, nastopati, ustvarjati, urednikovati. Pravijo, da naj krog svojih dejavnosti razširim. A težko je opravljati tisoč reči hkrati. Pogosto se zdi, da jih opravljam sto. Kako naj krog svojih dejavnosti še razširim? Trdo delo na vseh omenjenih področjih mi onemogoča živeti najskromneje, zaradi česar vse pogosteje premišljujem o tem, da se dokončno umaknem iz vseh naštetih svetov.

Kajti pri manj kot 30-ih letih nimam več energije za tako dolg delovnik, ki mi ničesar ne povrne. Ker novinarske prispevke najpogosteje pišem v zameno za ploščo ali akreditacijo, ki mi omogoči obisk koncerta. Nakupa le-teh si s svojimi honorarji ne morem privoščiti. Priskrbeti si jih moram sama. Nimam več volje za to, da za prispevek, za katerega porabim več dni, dobim slabih 25 eur, kar po lastnem izračunu znese nekje 0,87 eur na uro. Če ne štejem dolgih "pogajanj", potrebnih za dogovarjanje sleherne teme. Ker energijo, čas, znanje, talent in trud, ki ga vlagam v lastno ustvarjanje v vsaki materialni obliki stane približno 1000 eur. Ena knjiga. A v projekte več ne upam vlagati, ker ne vem, če mi bo sploh kdaj uspelo povrniti stroške. Morda s prednaročili, ki pridejo s strani redne publike. A redki so, ki niso škodoželjni in so dovolj odprti, da odkrito povedo svoje mnenje in izdelek tudi kupijo, če jim je delo všeč. Ko je prednaročil premalo, so na vrsti druge oblike promoviranja – vse v želji, da povrnem stroške tiska, lektoriranja, oblikovanja itd. Promocije. Po vsej Sloveniji. Tam, kjer se pač lahko zmenim za večer, ki bi predstavil moje delo. Vesela sem, kadar mi ni potrebno najemati prostorov. Knjižnice literarnih večerov ne honorirajo. Nekaj dni vaje, priprav. Organizacije, ker je težko, če si za vse sam – z vso opremo. Na odru, za prodajo in vse ostalo. Čas potovanja. Kadar v kraj, kjer nastopam, ni mogoče priti z javnim prevozom, zaprosim mami, da vzame dopust in me spremlja ter pelje, ker sama ne vozim. Odkar se nama je pred nekaj leti pokvaril avto in za popravilo nisva imeli, za novo prevozno sredstvo še manj, zaprosim dedka, da posodi avto. Logistika. Usklajevanje. Ko prispem na kraj dogodka, me običajno prav lepo sprejmejo in tudi publika se zbere v povsem zavidljivem številu. V nastopanju uživam in sodeč po odzivih se zdi, da uživajo tudi prisotni. A sem vendar lahko vesela, kadar prodam tri knjige v enem samem večeru. Z zasluženim denarjem pokrijem potne stroške, namesto da bi pokrila stroške tiska. Kdaj niti to ne in tako grem v minus, da sploh lahko nastopam in se predstavim. Izhod v sili je še knjižni sejem. Za katerega stojnica na malem bazarju stane 195 eur (plus davek). Kar pomeni, da moram prodati približno med 15 in 20 knjig, da pokrijem stroške, ki mi omogočajo, da sem sploh lahko tam. Običajno to v petih dneh tlake komaj dosežem. Ljudje si sicer ogledujejo knjigo in jim je všeč, a se za nakup ne odločijo. Tako običajno z udeležbo na sejmu stroški tiska še vedno niso pokriti. Celo nasprotno, ti običajno narastejo. Da sploh ne računam svojega časa … truda … energije … znanja … talenta … Vseh let. Kajti, ko so se drugi igrali, sem bila sama pogosto na obšolskih dejavnostih. Ko so drugi odhajali na popoldanske sprehode in večerna druženja, sem se sama učila in zbirala gradiva na to ali ono tematiko. Ko so drugi popivali, sem sama pisala in ustvarjala.

fotografija: © Ana T. Kus

Seveda vsak v prvi vrsti piše zase. Tudi sama pišem, ker tako čutim. Ker vem, da moram pisati. Ker želim pisati. A bi vendar moje delo v primeru, da pišem samo in izključno zase nikdar ne doseglo te vrste profesionalizma. Nikdar od mene ne bi terjalo toliko časa. Žara. Strasti. In požrtvovalnosti.

Zato se bom najverjetneje v kratkem povsem umaknila iz javnega življenja. Četudi se mi srce trga, ko pomislim na vse tiste, ki sem jih spoznala prav zaradi svojega dela. Tistih, ki uteho v težkih življenjskih trenutkih najdejo v mojih stihih. Mladi. Starejši. Zreli ljudje. Preprosti. Izobraženi. A vsi srčni. Z mnogimi bom ostala v stiku ... sprašujem se, če se morda namen vsega ne skriva ravno v tem. Kljub ljubezni, ki bi jo s to odločitvijo izgubila, se vendar zdi, da mi drugega ne preostane. Izginiti. Ker mi delo ničesar ne povrne. Ker mi dolg delovnik ne omogoča kritja najosnovnejših stroškov. Ker v našem medijskem prostoru ni možnosti za nekoga, kot sem sama. Ker se zavedam, da pri nas sam ne moreš priti do rezultatov. Ker ljudje slovenskih ustvarjalcev ne podpirajo. Ker me ni v medijih. A v medije je težko priti, ker nisem ena od treh avtorjev, ki se pojavljajo na vsaki embalaži čokolade in mleka. Ker nimam tet in stricev na položajih. Ker ne poznam pravih ljudi. Kar smo in kar počnemo pač pri nas žal nič ne šteje. Ker slovenske založbe ne izdajajo dela manj znanih avtorjev oz. avtorjev, ki niso uveljavljeni. To je namreč argument, s katerim zavračajo moja dela. Ker sama za projekte, v katere sem vlagala doslej, nimam več finančnih sredstev. Ker vse skupaj nima več smisla. A samo živeti si želim ...

Vsak človek je vreden uresničenja sanj. Vsak človek je vreden sreče. Osebno me najbolj osrečuje delo. Delo, ki ga ljubim. Zaradi katerega nimam časa in ne sredstev, da pogosto zapustim svoj mali svet lastnega domovanja. Zaradi česar težko spoznavam ljudi. Iz česar sledi, da imam zelo malo prijateljev. Da težko gradim partnersko zvezo. Da me tisti redki sorodniki, ki so še živi, ne razumejo. Morda se v tem skriva pojasnilo, kako naenkrat ostaneš pretežno sam. Sorodniki, s katerimi nikdar nisi imel tesnih vezi, se oglasijo le še nekajkrat letno. Družine nimam. Otroka nimam. Partnerja nimam. Prijateljev skorajda nimam. Edino, kar imam, je delo. A tega mi svet, v katerem živim, jemlje.

Ker je delo moje največje veselje in smisel – moje poslanstvo! –, iz vsega napisanega sledi, da če se mu moram odpovedati, potemtakem moje življenje preprosto najbrž nima več prav dosti smisla ...