Ti, ki si Ljubezen

foto: © Nina Novak Oiseau

V Ljubezni Tvoji rastem.

Radosten se dvigam do neba.

Pravijo, da se vrtim 'krog Njega,

v resnici pa 'krog sebe krožim.

(Rumi)

Ljubezen. Gonilo življenja. Pravijo, da bujno je »tvoje življenje, polno in izpolnjeno. Ali vsaj misliš tako, dokler ne pride kdo in ne povzroči, da spoznaš, kaj si ves ta čas pogrešal. Kakor ogledalo, ki odseva tisto, česar ni, namesto tistega, kar je, ti pokaže praznino v tvoji duši – praznino, ki si se jo upiral videti. Ta človek je lahko ljubimec, prijatelj, duhovni učitelj. Včasih je otrok, za katerega moraš skrbeti. Pomembno je, da najdeš dušo, ki bo dopolnila tvojo. Vsi preroki so dali isti nasvet: najdi tistega, ki bo tvoje ogledalo!« Tako se je na straneh 176 in 177 romana Štirideset pravil ljubezni zapisalo turški pisateljici Elif Shafak. Delo se zdi več kot prikladno za izhodišče tega zapisa, zapisa o prijateljstvu, kajti kadarkoli govorim ali pišem o prijateljstvu, pravzaprav pišem o ljubezni in kadar pišem o ljubezni, v resnici vedno pišem o Ljubezni.

Ta Ljubezen pa ni nikdar ljubezen do njega, kot zmotno menijo mnogi, temveč ljubezen do vsega. Do njega, nje, onega, tistega … Gre za tisti univerzalni vzgib srca, ki poganja svet in tisti trenutek, ki ga je čuteče bitje zmožno ugledati kjerkoli. V komerkoli in v čemerkoli. Zato so vse današnje besede namenjene Ljubezni. Brezpogojnemu sprejemanju. Dušam dvojčicam. Večnemu prijateljstvu. Besedam, ki nikoli ne nastajajo zato, da bi pisale o tebi, temveč vedno zate.

A zgodi se, da smo včasih nekoliko izgubljeni. »Toliko besed se je nakopičilo v mojih prsih, zgodb, ki so hotele biti povedane. In vse to znanje sem hotel predati enemu samemu človeku, ne učitelju ne učencu. Iskal sem sebi enakega – tovariša.« (str. 44) Tebe. V svojih globinah marsikdaj ne vemo, kam spadamo in zakaj pripadamo prostoru, ki ga vsi okoli nas imenujejo dom, medtem ko mi v njem ne prepoznamo niti trohice lastne duše in se sprašujemo, kaj sploh počnemo tu in čemu se vračamo. Vendar potem … »piše mi in jaz ji odpišem. Po vsakem sporočilu začnem čakati na njen odgovor z zadržanim dihom. Besede postanejo dragocenejše kakor kdaj koli prej. Ves svet se spremeni v prazen zaslon, ki čaka, da bo kdo kaj napisal nanj. In spoznam, da hočem spoznati to osebo. Potrebujem več časa z njo.« (str. 325) Tudi takrat, ko se zdi, da je bilo tega ukradenega časa že precej, se vedno znova vendar zdi veliko premalo. In ko je povsem jasno, da tudi ti potrebuješ več časa z mano, se zgodi prav tisto, ko »najprej nekoga srečaš – nekoga, ki je popolnoma drugačen od vseh okoli tebe. Nekoga, ki vse vidi v drugačni luči in te prisili, da se premakneš, da spremeniš svoj zorni kot, vse opazuješ znova, od znotraj in od zunaj. Misliš, da se lahko držiš na varni razdalji od njega. Misliš, da lahko krmariš svojo pot skozi lep vihar, dokler ne spoznaš, veliko presunkovito, da te je vrglo na odprto in da v resnici ne nadziraš ničesar. Ne morem reči, kdaj natančno sem se ujela v tvoje besede. Vem le, da me najino dopisovanje spreminja. Že od vsega začetka. /…/ Vse odkar sem te "spoznala" /…/ obvladuješ moje misli. Vsakič ko preberem tvoje sporočilo, se v meni nekaj zavrti in ugotavljam, da takega zadovoljstva in vznemirjenja že dolgo nisem občutila. Skozi dan te imam ves čas v mislih. Molče govorim s teboj, se sprašujem, kako bi se odzval na moje vsakdanje življenje. /…/ Ko vidim kaj zanimivega, mi je žal, da tega ne morem pokazati tebi.« (str. 265-266) Pogosto. Marsikdaj.

foto: © Nina Novak Oiseau

Mnogi pravijo, da »ljubezni ni mogoče razložiti. Samo izkusiti jo je mogoče.« (str. 199) Vendar je zaplavati v toku, v katerega nas peha srce, včasih težko, čeprav je v resnici potrebnega le nekaj poguma. Ko se znajdemo med valovi občutij namreč kaj kmalu spoznamo, da »voda, ki tebe plaši, mene poživlja, kajti v nasprotju s tabo jaz znam plavati in bom plaval. Moja domovina je ocean. Če me podpiraš, pridi v ocean.« (str. 42) In najdragocenejše je vedenje, da prideš. Vedno znova.

Zdi se, da je izkustvo prave Ljubezni privilegij redkih. Vendar bi duša dvojčica nikdar ne smela dopolnjevati sveta, ki nosimo ga v sebi, kot mnogi menijo. Prijateljstvo bi nas moralo izpolnjevati, nam dati krila, nas povzdigniti v nebo. Nas učiti in preobražati. Spodbujati in terjati k rasti. Ter v nas prebujati občutja domačnosti. Kot varna luka, v katero se vedno znova vračamo iz daljnih krajev, četudi marsikdaj še sami ne vemo, zakaj. A odkar si del mene, me ne skrbi več, kam me bo »peljala pot. Raje se osredotoči na prvi korak. To je najtežji del in za tega si odgovoren. Ko enkrat narediš korak, pusti, da se vse zgodi po naravni poti, in drugo bo sledilo. Ne plavaj s tokom. Bodi tok.« (str. 142) In nikar ne išči ljubezni. Bodi ljubezen.

Pomirja me, da ljubezen si. Da sem. Da jo živiš. Da jo živim. Kajti le Ljubezen nas dela pesnike. »Resnico bi radi držali v dlaneh, kakor da je dragocen biser, in jo ponudili nekomu posebnemu.« (str. 63) Sprašujem se, čemu sem znova tu. Kajti zdi se, da ne vem. Spremljaš me v mislih, celo v vseh dolgih tednih odsotnosti. In ko se zdi, da pozabim na vse, kar je tu, da se vse izbriše in izniči, misel nate ostaja. Šele v odsotnosti vsega dojamem, da šteje edino življenje samo, kajti povsem dovolj je, da imamo sami sebe. In tisti dve ali tri osebe, s katerimi nam srce bije v enakem ritmu.

Tebe. Ker mi postavljaš ogledalo. Ker v meni vzbujaš ponižnost. Ker me vabiš na pot, na kateri spoznavam sebe. Ker zaradi tebe postajam boljši človek. In ker si duša, ki izp(po)lnjuje mojo. »Vsaka resnična ljubezen in prijateljstvo je zgodba o nepričakovani preobrazbi. Če smo ista oseba pred in po tem, ko smo ljubili, pomeni, da nismo ljubili dovolj.« (str. 280)

Dneve po vrnitvi, po prihodu nazaj, se še vedno zatekam k tišini. Verjamem, da »tisto, česar ni mogoče ubesediti, lahko dojamemo le s tišino,« (str. 71) vendar se čez čas kljub temu opogumim in te poiščem. »Neprestano sta prekinjala drug drugega in drug drugemu dopolnjevala stavke.« (str. 321) Neprestano se prekinjava in dopolnjujeva stavke. Še vedno. In takrat vem. Znova prepoznam razlog, zakaj sem ponovno tu, čeprav se zdi, da ga je vsakič težje poiskati ali najti. Šele v tebi prepoznam domačnost, ki se mi je zdela pozabljena, a me je s tvojo pomočjo znova pripeljala nazaj domov.

Zdaj vem. Da dokler si tu, obstajam tudi jaz. Zame si »utelešenje Ljubezni, ki premika vse vesolje, se včasih umakne v ozadje in drži skupaj vse koščke, včasih pa jo v izbruhih raznese. Tako srečanje se zgodi enkrat v življenju.« (str. 198) Žal se vse prepogostokrat zdi, da se tega spoznanja premalo zavedamo ali pa se ga zavedamo, a ga ne živimo. Vendar zdaj vem, da je celo enkrat v življenju veliko. Veliko več, kot smemo pričakovati.

Zame si sonce in luna. Si modrost in vir spoznanj. Si izkustvo. Darilo. Duhovni učitelj. Življenjski mentor. Pesniški navdih. Perut, ki dviga me v nebo in spušča v varno gnezdo. Si moj Šams in jaz tvoj Rumi. Če mi le dopustiš, da tvoja zemlja sem in nebo. Kajti »ljubezen je razlog. Ljubezen je cilj. /…/ Ljubezen je bistvo in smisel življenja.« (str. 189, str. 20)

Za svet v miru

foto: © Nina Novak Oiseau

Kako zelo nepomembno je vse, za kar si prizadevamo … nekaj občudovalcev več, nekaj evrov na bančnem računu več, nekaj oblek več, nekaj kozmetike več, nekaj torbic in čevljev več, nekaj cigaret in piv več, nekaj uspeha več, nekaj prodanih vstopnic več in mnoge druge reči, ki takšnim ali drugačnim ljudem bogatijo življenje. Odvisno od posameznika. Vendar so naša življenja v merilu celotnega kozmosa tako majhna, da je greh celo pomisliti, da je vse našteto tudi v resnici pomembno. Ker ni. Edino pomembno je pravzaprav živeti življenje in ga doživeti ter v njem (notranje) doseči največ, kar lahko. Po svojim močeh, zmožnostih in sposobnostih.

 

Selma. Boj za državljanske pravice. In dr. Martin Luther King ml., ki je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir in ki uživa vse moje spoštovanje. Četudi je služboval Bogu, so njegove pridige predvsem zgodbe o človeškosti in dobroti. O pomoči drug drugemu in žrtvovanju za sočloveka. Navdihujoče, saj se iz njih lahko naučimo marsikaj o svetu, kakršen bi moral biti, a ni. Tudi o krutosti, ki je večna spremljevalka vseh časov. Včasih se zazdi, da se sodobni človek več ne zna bojevati ne za skupno dobro ne za drugega, temveč se zapira pred svetom in vdori drugih, medtem ko v središče lastnega življenja postavlja ne sebe, kot je edino prav, temveč izključno sebe.

A nekdaj je bilo drugače … tudi takrat, ko so se temnopolti združili v pohodu, ki so ga posvetili boju za državljanske pravice. »Čeprav zaradi narave tega povzetka pogosto uporabljam zaimek "jaz", bi moral ta v vsakem pomembnem delu zgodbe postati "mi". To ni drama, v kateri igra le en igralec. Natančneje je to kronika petdeset tisočih črncev, ki so si k srcu vzeli načela nenasilja, ki so se naučili boriti za svoje pravice z orožjem ljubezni in ki so si medtem pridobili novo oceno o lastni človeški vrednosti,« je nekega dne dejal dr. Martin Luther King (povzeto iz njegove Avtobiografije, str. 71).

Selma je tudi naslov filma režiserja Ave DuVernaya, ki prikazuje prelomna 60-a leta minulega stoletja, ko so se temnopolti Američani borili za pravice enakopravnosti, medtem ko je v središče te zgodovinske biografske drame postavljen nenasilen pohod od Selme do Montgomeryja, ki je nazadnje vendar omehčal predsednika Lyndona Johnsona, da je sprejel zakon, po katerem so temnopolti dobili volilno pravico. A za vse je pravzaprav "kriva" Rosa Parks …

 

Nešteto temnopoltih je s smrtjo in krvjo tlakovalo pot, ki je nazadnje privedla do cilja. A vendar, če zajamem celotno človeštvo, kaj smo dosegli? Ničesar. Na tisoče ljudi še vedno vsakodnevno umira na ulicah in trpi za posledicami rasističnih izpadov skrajnežev. Otroci v Afriki umirajo od lakote. Otroci na Bližnjem vzhodu umirajo pod težo orožja. Čas je, da prevzamemo svoj del odgovornosti. Vstopili smo namreč, čeprav se zdi, da smo že od nekdaj v njej, v »dobo, ko smo poklicani, da zastavljamo nekatera temeljna vprašanja o celotni družbi. Še vedno smo poklicani, da ponudimo pomoč beraču, ki se znajde v bedi in agoniji na življenjski poti. Toda nekega dne se moramo vprašati, ali ni nemara treba ponovno strukturirati in obnoviti poslopja, ki proizvaja berače. To je mesto, kjer smo zdaj.« (str. 391)

 

In kje smo zdaj? Tam, kjer jaz veljam več kot ti. Tam, kjer moje velja več kot tvoje. Tam, kjer njihovo sploh ne obstaja. Tam, kjer je prostor le zame. Smo izgubili sposobnost presoje, kaj je prav in kaj narobe? Zagotovo, in to že davno. Oddaljevanje od drugih nas je prikrajšalo tudi za bližino z lastnim srcem. »Danes zjutraj vam pravim, da če niste nikoli našli ničesar, kar bi vam bilo tako drago in tako dragoceno, da bi za to umrli, potem niste sposobni živeti. Lahko ste stari osemintrideset let, kot sem po naključju star jaz, in nekega dne se pred vami pojavi velika priložnost in vas poziva, da se zavzamete za neko veliko načelo, neko veliko vprašanje, neko veliko prizadevanje.« (str. 388)

 

Si boste upali? Ta veliki mož si je upal. Kajti zavedal se je, da je vse, kar v resnici potrebujemo le pravica do dostojnega življenja. In zato je žrtvoval svoje udobje, ne nazadnje, svoje življenje, ki ga je preživel v skromnosti. Zavedal se je, da vse, kar potrebujemo, predstavljajo mir, ljubezen, dobrota, sreča. Vse, kar potrebujemo, je svoboda. Verjamem v besede tega človekoljuba, ki je dejal, da»občasno v življenju pridejo tisti trenutki neizrekljive izpolnitve, ki jih ni mogoče popolnoma razložiti s simboli, ki jih imenujemo besede. Njihov pomen je mogoče izraziti samo z neslišnim jezikom srca.« Verjamem v svet brez nasilja. V svet, v katerem bodo vsi ljudje enaki. V svet, ki mu bo vladal mir.

Življenje, kot ga piše srce

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Za vsako ceno se izognite tistim, ki vas spremljajo in tolažijo le v težkih trenutkih, saj ti v resnici mislijo: "Jaz sem trdnejši. Jaz sem modrejši. Tega sam ne bi storil nikoli."

Držite se tistih, ki so ob vas v trenutkih sreče, kajti v njihovih dušah ni ne zavisti ne ljubosumja, le veselje nad vašo srečo.

Izogibajte se tistim, ki o sebi menijo, da so trdnejši, saj se prav v tem skriva njihova krhkost.

Držite se tistih, ki se ne bojijo ranljivosti. Ti zaupajo vase in se zavedajo, da včasih delamo napake, a tega ne vidijo kot šibkost, ampak znamenje človeškosti.

Izogibajte se tistim, ki veliko govoričijo, preden kar koli naredijo, in tistim, ki ne bodo ničesar storili, ne da bi bili prepričani, da bodo njihova dejanja spoštovana.

Držite se tistih, ki vam, ko boste nekaj storili narobe, ne bodo rekli: "Sam bi se tega lotil drugače." Če tega v resnici niso storili nikoli, o dejanju ne morejo soditi.

Izogibajte se tistim, ki iščejo prijatelje le za to, da bi jih imeli ali da bi si odprli vrata k čemu, čemur se prej niso uspeli približati.

Držite se tistih, ki skušajo odpreti edina pomembna vrata – vrata do vašega srca. Ki brez dovoljenja nikoli ne bodo vdrli v vašo dušo in ki odprtih vrat nikoli ne bodo izkoristili, da bi vam zarili nož v hrbet.

Prijateljstvo je kot reka – izogiba se skalovju, se prilagaja dolinam in goram ter se po potrebi pretvori v jezero, dokler ne napolni depresije in lahko spet nadaljuje svojo pot.

Tako kot reka ne pozabi, da teče proti morju, tudi prijateljstvo ne pozabi, da obstaja zato, da bi drugim pokazalo ljubezen.

Izogibajte se ljudem, ki pravijo: "Konec je. Tu se moram ustaviti." Kajti ti ne razumejo, da ne življenje ne smrt nimata konca, temveč sta le stopnji večnosti.«

Zapis Paula Coelha  v romanu Rokopis iz Akre na straneh 104 in 105 me terja k premisleku o odnosih, ki jih gradimo in o življenju, ki ga živimo. Vprašanje, ki se krade vame, je, ali se ljudje mar sploh zavedajo, da videti se ne pomeni tudi poznati se. Ali deliti si korak. Kot tudi zbujati se dan za dnem in zvečer legati v posteljo samo po sebi še ne pomeni, da živimo.

Pogosto imam občutek, da mnogi ljudje več ne znajo živeti, še manj občutiti in doživeti, kaj šele razumeti in dojeti. Opažam, da se večina ljudi peha za materialnimi dobrinami in finančno sigurnostjo, ki jim v resnici ničesar ne doprinese, saj zasluženega denarja nikdar nimajo možnosti porabiti in si tako ne zagotoviti doživetja. Vse to iz povsem preprostega razloga: nimajo časa. Manjka jim edino, česar ne morejo kupiti. Tako navkljub trudu, ki ga vlagajo v boljše življenje, ostajajo siromaki. Sprašujem se, če se zavedajo, da ljudi, ki jim sedaj poklanjajo tiste tako prazne besede "nimam časa", takrat, ko se jim bodo želeli posvetiti, najbrž že dolgo ne bo več.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Poraženci so ljudje, ki so izgubili, vendar niso odnehali.« (str. 31) Zgoraj opisani so v pozabi ljubezni in prijateljstva izgubili bistveno – človečnost. Trdno verjamem, da takrat, ko si več ne upamo slediti sebi in živeti po svojih merilih ter podarjati čas tistim, ki jim ga želimo podariti, izgubimo edino, kar nam je dano. Življenje.

Zamislim se nad največjimi dosežki svojega življenja in se spomnim na znanko, ki rada poudari, da je njen največji dosežek sin, v katerega polaga vse svoje upe. Vendar »uspeh ni odvisen od potrditve drugih, temveč je sad tistega, kar ste zasadili z ljubeznijo.« (str. 123) Iskati lastne dosežke zunaj sebe je, kot bi prepustili svoje življenje drugim. Kolegica se ob tem zgroženo zave, da ni težava v tem, kje najti odgovor, marveč v tem, da odgovora sploh ne pozna. Najbrž ga mnogi ne poznajo. Ga poznam sama?

Smatram se za srečnega človeka. Ker od nekdaj vem, kaj želim. Zavedam se svojega poslanstva in mu zvesto sledim. S svojim močno izraženim intuitivnim čutom nemudoma presodim, s kom želim preživljati svoj tostranski čas in s kom si ne želim deliti koraka. In se pri tem nikdar ne zmotim. Vsaj, če govorimo o ljudeh, ki jim dovolim vstopiti v življenje. V primeru, da je življenje sinonim za srce. Napake me tu in tam ujamejo le pri ljudeh, ki ne sodijo ne v eno ne v drugo maloštevilno skupino, temveč v skupino znancev, kolegov ali sodelavcev, ki pa bi nikdar ne mogli postati pristni prijatelji …

»Spoznal bom nekoga, ki bo razumel, kaj čutim.« (str. 24) Ali verjamete v duše dvojčice ali ne, je že stvar izbire posameznika. Bi pa najbrž morali verjeti, da obstaja nekaj tistih, ki so nam usojeni in nas spremljajo že od nekje prej, da bi ostali tudi potem. Ki nas bodo poiskali, ko jih bomo znali sprejeti. Razumeti in jim pustiti, da živijo svoje življenje, vraščeno v našega. Si z njimi deliti padce, ranljivost in vzpenjanja na oblake. Brez zadržkov. »Ni smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše,« zapiše Mila Kačič v pesmi Misel o smrti. Še kako res. A vendar, prepustiti čas brezbrižnosti in pozabi je največja izguba, kar nas jih lahko doleti. Kajti v resnici ne gre za čas, temveč za postavljanje prioritet. Za dilemo, ali želimo na koncu tega potovanja ozavestiti misel, da smo možnost zagonili za nepomembne reči ali živeti pomirjeno ob zavedanju, da smo naredili najboljše, kar smo lahko in izkoristili večino priložnosti ter podarili sebe tistim, ki smo se jim želeli razdajati. Tudi zato sem prepričana, da je moj največji dosedanji dosežek pogum, ki mi dopušča slediti sebi in živeti po merilih, ki si jih postavljam sama. Tudi moč, zaradi katere si upam in dovolim skoraj kadarkoli vzeti čas tako zase kot za tiste, ki so mojega časa vredni. Sčasoma z vse manjšimi dilemami, saj se v primeru, da slediš sebi, kaj hitro razjasni, česa si resnično želiš.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

V trenutku, ko ozavestim to misel, se čutim pomirjeno. Vem, da nekega dne svojega življenja in svojih dejanj zagotovo ne bom obžalovala. Ko se obkrožiš z ljudmi, sorodnim v duši, se globina medsebojnih odnosov, a tudi tistega, ki ga gojimo do sebe in življenja ter sveta samega, povsem spremeni. Iz trenutka v trenutek se preobražamo in postajamo boljši. Vse napake se iz ovir preobrazijo v ovire na poti rasti in brezpogojno sprejemanje ter razumevanje nam jih dopušča, kot jih moramo dopuščati tudi sami. Napake prerastemo, prava ljubezen ostane. Telo umre, odnos ostane.

Nadvse dragocena spoznanja. In vnovična obljuba, da bom tudi v bodoče sledila izključno poti, ki mi jo izpisuje lastno srce. Obljuba po zvestobi in predanosti, ki je v resnici »izbira, za katero zberejo dovolj poguma le ljudje močnega duha.« (str. 165) Ljudje, ki odgovore na svoja vprašanja upajo iskati znotraj, ne zunaj, sebe, bi lahko še pomirjeno dodala.

Skrivnostnost skritega

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Kostel. Ponovno stopanje po sledeh prednikov, ki niso moji, a jih vendar čutim, kot da bi bili. Vnovično vračanje v gnezdo. Kot da sem že od nekdaj v sožitju z vsem, kar me obkroža … Že nekaj dni živim popolnoma odmaknjeno od vsega, kar sicer polni dan. Od norosti tisočletja, v katerem živimo. Mnogi trdijo, da jih moramo preprosto sprejeti. A sama ne (z)morem. Zagovarjam namreč prepričanje, da si moramo dovoliti nadvse potrebne umike. Zadnje čase se zdi, da sploh več ne dojemam življenja; dnevi polzijo mimo, ne da bi v njih uzrla karkoli od tega, kar naj bi uzirali vsi.

A medtem ko se vračam v sobivanje z naravo in stopam po stopinjah preteklosti, se vame znova vrača smisel. Čas še vedno beži vse prehitro, vendar hkrati dovolj počasi, da imam možnost ugledati iskrivost dežnih kapljic, ki medtem ko sama in v tišini zrem skozi okno v deževen dan, rišejo na steklo zgodbe, ki jih ne gre pripovedovati z besedami. Ni mogoče, kajti gre za pripovedi občutij. A vendar je bil le kratek trenutek … trenutek, ki mi je pokazal, da sem prav tam, kjer moram biti. Trenutek, ki me je vrnil k bistvu. Domačnost, prepletena s preprostostjo. Prvobitnost.

Včasih zaboli,
a objem skelet ublaži,
četudi nas zaupanja vnaprej uči.

(© Nina Novak Oiseau, V šepetu trepet, 2015)

Učenje zaupanja, šola za vse življenje … »Dež me ne moti, kajti ta dan je moj in potrudila se bom, da bo lep,« mi je pred dvema dnevoma dejala prijateljica. Pa nisem razumela, ker me dež vsakič znova zmoti in vame naseli tmurnost ter trpkost. Vendar je danes vse drugače. Zgodnje jutro je bilo, mračno, a tišina ni pomenila praznine, temveč odsotnost umetnih zvokov. Prej molk. Kajti ptice so vztrajno pele in v meglo ovito pokrajino šele prebujale, da bi ji ponovno nadele obliko, ki jo ponosno nosi že stoletja ali tisočletja. Sprva je bila le siva zavesa megle, a so se nato pričeli razodevati obrisi življenja, da bi se nazadnje vsaka veja in vsak list zaiskrila na ozadju čistega, modrega neba ali vabeče rjave zemlje, ki hrani. Platno življenja, bogatejše od vsega, kar tako vznemirljivo občudujemo. Pomladno prebujanje se znova ovija v zelenilo, barvo začetka. Narava buhti od življenja in lepote, vendar je mnogi ne prepoznajo. Skrivnost skritega le redke vabi v izziva nov dan.

Meglo prebijajo sončni žarki, ki s svojo toplino vame naseljujejo ponižnost. Tudi moč, ki mi pove, da se zlomiti več ne morem, ker nič drugega več ni pomembno. Vnovična spoznavanja, zbliževanja in sprejemanja. Vnovična učenja. Odsotnost odvečnega. Le Omar Sosa se mi s svojim milim, nežnim, čutnim drsenjem po črnobelih tipkah zdi primeren za spremljanje na tej poti. V iskanju svojih korenin, komponira glasbo. In v iskanju korenin drugih, iščem ter zapisujem zgodbe. Vame se krade navdih in postajam eno z okoljem. Popolno zlitje. Glasba – edina, ki ji zmorem prisluhniti – ni tujek v naravnem okolju, temveč se z njim poistoveti, a to le zato, ker pušča dovolj prostora, da med posameznimi toni zaslišimo šelestenje vetra, pesmi ptic ali da se sami zazremo v zibanje travnih bilk, morda prebijanje meglenega plašča … Češnjevi cvetovi se bohotijo in nežno zibajo pod kapljicami, ki jih zmorejo uničiti, a tudi spodbuditi k daljšemu življenju. Večna dvojnost.

Šele v doživljanju tega trenutka spoznam, da je življenje moje. Tu sem zato, da iščem. Morda najdem. Da doživljam jutra, kakršno je današnje, ko me prevzame razodetje in mi srce trepeta v sreči, a hkrati ve, da bo minilo. Bolečina razodevanja sreče. Žalost, ker vem, da me bo zopet ujela past sveta, v katerem živimo. Sveta, ki se peha za dosežki, vendar ti v resnici ne štejejo nič. Bezgljanje proti ciljem, ki postanejo povsem nepomembni ob spoznanju, kako veličastni sta narava in življenje.

Zmožnost ljubiti svet tak, kakršen je, je znak uravnoteženosti. Vendar svet, ne civilizacijo, ki drvi v pogubo. Spoznavam, da je biti sam v sebi, povezan s tem, kar te obkroža, biti srečen v pristnosti in preprostosti, v ponižnosti, v resnici povsem dovolj. Na tone hvaležnosti se zliva vame. Saj zdaj vem, da šteje le trepet srca. Vse drugo je popolnoma odveč.

Čas vedno teče enako. Vendar čas tu in s Tabo vedno znova teče prehitro. Mesec bi ne bil dovolj, medtem ko je z drugimi že ura predolga. In v tem je čar in žar … življenja, lepote, srečevanj, spoznanj … zbliževanj in zaupanj.

Mavričnost
življenja –
nagrada tistim,
ki upajo si
potopiti se
v kalnost
raznoterosti.
(© Nina Novak Oiseau, V šepetu trepet, 2015)