Ko umanjka volja do smisla

fotografija: © Ana T. Kus

»Kaj smo, ni nič; pomembno je, kam gremo,« je zapisal nemški pesnik in prevajalec Friedrich Hölderlin. Kajti »smisel je več kakor bivanje,« bi dodal Viktor E. Frankl.

A kaj, ko smisla ni več? V današnji družbi bi se morali vsi že roditi slavni, uspešni, bogati, lepi in neumrljivi. Z delovnostjo, trudom in znanjem se ne pride nikamor več. Kako torej v tej brezsmiselnosti najti smisel? V praznini in duševnem pomanjkanju ...

Kaj potrebujem? Približno 600 eur rednega mesečnega prihodka. Kajti 150 eur mi vsak mesec umanjka, da pokrijem najemnino svoje male garsonjere, katere del črpam iz oddajanja dvosobnega stanovanja v manjšem mestu v Sloveniji, ki sem ga kupila potem, ko sem prejela delež od prodaje hiše, družinske dediščine. V kraju, v katerem se nikdar nisem počutila dobro in ki bi mi nikdar ne dal priložnosti za življenje, kakršnega si ustvarjam. V kraju, v katerem nikoli nisem imela podpore. Razumevanja. Sprejemanja. Stanovanje, kupljeno za znesek, za katerega bi v Ljubljani lahko kupila le garažo. Velika cena za to, da v nekaj odstotkih rešim bivanjsko vprašanje – smrt skorajda slehernega po očetovi strani. Kakorkoli, potrebujem 150 eur za preostanek najemnine. Potrebujem 200 eur za tekoče stroške (elektrika, upravljanje, plin in telefon ter internet, ki mi sploh omogočata delati). Potrebujem približno 150 eur za prehrano. In 50 eur zase, kar vključuje oblačila, obutev, gospodinjske pripomočke, mogoča popravila v stanovanju, obisk kulturnih prireditev, prevoz do rojstnega kraja itd. Ter 50 eur, ki bi jih dala na stran, da bi si lahko enkrat letno privoščila dvotedenski dopust, ki bi mi preprečil izgorelost. Natanko 600 eur. Skromno? Najbrž v očeh mnogih da, a zame nadstandard. Kajti ...

… kaj imam? Približno 173 eur povprečnega mesečnega dohodka, iz katerega poravnam obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje, nakar mi ostane še približno 120 eur, ki jih ne upam porabiti, ker ne vem, če bom v naslednje pol leta prejela še kakšen honorar. Pogosto se namreč prigodi, da mesece ne najdem dela in tako tudi honorarji umanjkajo. Letos sem tako zadnji večji honorar (v kar štejem vsakršen honorar, ki preseže znesek 100 eur) prejela julija. Včasih je kar težko verjeti, da je že december … Kaj še imam? Najpogosteje 16-urni delovnik.

fotografija: © Ana T. Kus

Nikdar nisem živela v obilju. V otroštvu sem običajno več let varčevala, da sem si lahko kupila kolo, Lego kocke, kasneje hi-fi. A mi ni ničesar manjkalo. Čeprav je oče večino zaslužka zapil. Ko je storil samomor, sva z mami ostali sami in se prebijali iz meseca v mesec, kakor sva znali. Štipendije nikdar nisem imela, ker sva zaradi pokojnine, ki sem jo prejemala po očetu, presegli letni prihodek za 3 eur. Dejali so, da me je mami dolžna preživljati do 26-ega leta starosti. Ko sem doštudirala – in po treh letih še vedno ostajam na Zavodu za zaposlovanje – so dejali, da me je mami v tej situaciji pač dolžna preživljati še naprej. Kako, se ne vpraša nihče. Kakršnakoli prošnja za finančno pomoč je bila zavrnjena. Trudim se najti službo. Priložnostno delo. Lotim se vsega mogočega, četudi mi ni všeč. Marsikdaj tudi, če tega ne znam. A vendar ne uspem zaslužiti niti za položnice.

Ostajam doma. Četudi delam lahko. A ne za honorar. Ker nimam študentskega statusa. Ker imam premalo izkušenj. Ker sem premlada. Ker imam preveč izkušenj. Ker sem že predolgo doma. A vendar sprejmem vsako delo, ki se mi ponudi oz. ga najdem. Marsikdaj delam zastonj, navkljub vnaprej dogovorjenim honorarjem. Niso časi, ko bi lahko izbirali, kaj si želimo početi, četudi to v srcu prav dobro vem … želim si pisati, recenzirati, intervjuirati, nastopati, ustvarjati, urednikovati. Pravijo, da naj krog svojih dejavnosti razširim. A težko je opravljati tisoč reči hkrati. Pogosto se zdi, da jih opravljam sto. Kako naj krog svojih dejavnosti še razširim? Trdo delo na vseh omenjenih področjih mi onemogoča živeti najskromneje, zaradi česar vse pogosteje premišljujem o tem, da se dokončno umaknem iz vseh naštetih svetov.

Kajti pri manj kot 30-ih letih nimam več energije za tako dolg delovnik, ki mi ničesar ne povrne. Ker novinarske prispevke najpogosteje pišem v zameno za ploščo ali akreditacijo, ki mi omogoči obisk koncerta. Nakupa le-teh si s svojimi honorarji ne morem privoščiti. Priskrbeti si jih moram sama. Nimam več volje za to, da za prispevek, za katerega porabim več dni, dobim slabih 25 eur, kar po lastnem izračunu znese nekje 0,87 eur na uro. Če ne štejem dolgih "pogajanj", potrebnih za dogovarjanje sleherne teme. Ker energijo, čas, znanje, talent in trud, ki ga vlagam v lastno ustvarjanje v vsaki materialni obliki stane približno 1000 eur. Ena knjiga. A v projekte več ne upam vlagati, ker ne vem, če mi bo sploh kdaj uspelo povrniti stroške. Morda s prednaročili, ki pridejo s strani redne publike. A redki so, ki niso škodoželjni in so dovolj odprti, da odkrito povedo svoje mnenje in izdelek tudi kupijo, če jim je delo všeč. Ko je prednaročil premalo, so na vrsti druge oblike promoviranja – vse v želji, da povrnem stroške tiska, lektoriranja, oblikovanja itd. Promocije. Po vsej Sloveniji. Tam, kjer se pač lahko zmenim za večer, ki bi predstavil moje delo. Vesela sem, kadar mi ni potrebno najemati prostorov. Knjižnice literarnih večerov ne honorirajo. Nekaj dni vaje, priprav. Organizacije, ker je težko, če si za vse sam – z vso opremo. Na odru, za prodajo in vse ostalo. Čas potovanja. Kadar v kraj, kjer nastopam, ni mogoče priti z javnim prevozom, zaprosim mami, da vzame dopust in me spremlja ter pelje, ker sama ne vozim. Odkar se nama je pred nekaj leti pokvaril avto in za popravilo nisva imeli, za novo prevozno sredstvo še manj, zaprosim dedka, da posodi avto. Logistika. Usklajevanje. Ko prispem na kraj dogodka, me običajno prav lepo sprejmejo in tudi publika se zbere v povsem zavidljivem številu. V nastopanju uživam in sodeč po odzivih se zdi, da uživajo tudi prisotni. A sem vendar lahko vesela, kadar prodam tri knjige v enem samem večeru. Z zasluženim denarjem pokrijem potne stroške, namesto da bi pokrila stroške tiska. Kdaj niti to ne in tako grem v minus, da sploh lahko nastopam in se predstavim. Izhod v sili je še knjižni sejem. Za katerega stojnica na malem bazarju stane 195 eur (plus davek). Kar pomeni, da moram prodati približno med 15 in 20 knjig, da pokrijem stroške, ki mi omogočajo, da sem sploh lahko tam. Običajno to v petih dneh tlake komaj dosežem. Ljudje si sicer ogledujejo knjigo in jim je všeč, a se za nakup ne odločijo. Tako običajno z udeležbo na sejmu stroški tiska še vedno niso pokriti. Celo nasprotno, ti običajno narastejo. Da sploh ne računam svojega časa … truda … energije … znanja … talenta … Vseh let. Kajti, ko so se drugi igrali, sem bila sama pogosto na obšolskih dejavnostih. Ko so drugi odhajali na popoldanske sprehode in večerna druženja, sem se sama učila in zbirala gradiva na to ali ono tematiko. Ko so drugi popivali, sem sama pisala in ustvarjala.

fotografija: © Ana T. Kus

Seveda vsak v prvi vrsti piše zase. Tudi sama pišem, ker tako čutim. Ker vem, da moram pisati. Ker želim pisati. A bi vendar moje delo v primeru, da pišem samo in izključno zase nikdar ne doseglo te vrste profesionalizma. Nikdar od mene ne bi terjalo toliko časa. Žara. Strasti. In požrtvovalnosti.

Zato se bom najverjetneje v kratkem povsem umaknila iz javnega življenja. Četudi se mi srce trga, ko pomislim na vse tiste, ki sem jih spoznala prav zaradi svojega dela. Tistih, ki uteho v težkih življenjskih trenutkih najdejo v mojih stihih. Mladi. Starejši. Zreli ljudje. Preprosti. Izobraženi. A vsi srčni. Z mnogimi bom ostala v stiku ... sprašujem se, če se morda namen vsega ne skriva ravno v tem. Kljub ljubezni, ki bi jo s to odločitvijo izgubila, se vendar zdi, da mi drugega ne preostane. Izginiti. Ker mi delo ničesar ne povrne. Ker mi dolg delovnik ne omogoča kritja najosnovnejših stroškov. Ker v našem medijskem prostoru ni možnosti za nekoga, kot sem sama. Ker se zavedam, da pri nas sam ne moreš priti do rezultatov. Ker ljudje slovenskih ustvarjalcev ne podpirajo. Ker me ni v medijih. A v medije je težko priti, ker nisem ena od treh avtorjev, ki se pojavljajo na vsaki embalaži čokolade in mleka. Ker nimam tet in stricev na položajih. Ker ne poznam pravih ljudi. Kar smo in kar počnemo pač pri nas žal nič ne šteje. Ker slovenske založbe ne izdajajo dela manj znanih avtorjev oz. avtorjev, ki niso uveljavljeni. To je namreč argument, s katerim zavračajo moja dela. Ker sama za projekte, v katere sem vlagala doslej, nimam več finančnih sredstev. Ker vse skupaj nima več smisla. A samo živeti si želim ...

Vsak človek je vreden uresničenja sanj. Vsak človek je vreden sreče. Osebno me najbolj osrečuje delo. Delo, ki ga ljubim. Zaradi katerega nimam časa in ne sredstev, da pogosto zapustim svoj mali svet lastnega domovanja. Zaradi česar težko spoznavam ljudi. Iz česar sledi, da imam zelo malo prijateljev. Da težko gradim partnersko zvezo. Da me tisti redki sorodniki, ki so še živi, ne razumejo. Morda se v tem skriva pojasnilo, kako naenkrat ostaneš pretežno sam. Sorodniki, s katerimi nikdar nisi imel tesnih vezi, se oglasijo le še nekajkrat letno. Družine nimam. Otroka nimam. Partnerja nimam. Prijateljev skorajda nimam. Edino, kar imam, je delo. A tega mi svet, v katerem živim, jemlje.

Ker je delo moje največje veselje in smisel – moje poslanstvo! –, iz vsega napisanega sledi, da če se mu moram odpovedati, potemtakem moje življenje preprosto najbrž nima več prav dosti smisla ...

Ujetost v trajanju

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Pri zaposlitvi ne bi smelo biti nobenih težav, kajti izpoljujete vse pogoje, saj ste trajno nezaposljiva oseba,« mi je pred nekaj dnevi dejala gospa z Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije, ko sem jo povprašala o javnih delih za prihodnje leto. Še ure zatem, dneve pravzaprav, imam v mislih "obtožbo", da sem trajno nezaposljiva oseba. Kako je vendar to mogoče? Po devetnajstih letih šolanja? In vprašanje, ki se zdi še bolj smiselno: kakšen šolski sistem premore družba, v kateri živim, da sem po končanem šolanju le trajno nezaposljiva oseba?

Prav omenjeni pogovor me je privedel do premišljevanja o smiselnosti študija, ki mi – roko na srce – z učenjem življenjepisev skladateljev na pamet in drugim površnim poznavanjem s strani profesorjev z najmanjšo linijo odpora pripravljenega gradiva kakršnegakoli znanja ni dal. Še manj je pripomogel k razumevanju in umevanju glasbe same. Vsa bera znanja, ali bolje izkušenj, ki jih premorem, prihaja iz – knjig. In življenja samega. Ter pogovorov s starejšimi, izkušenejšimi od mene. Tistimi, katerih delo spoštujem, a tudi osebnost in značaj. Ljudi z veliko začetnico.

Kot univerzitetno diplomirana muzikologinja bi – sodeč po posedovanih veščinah, pridobljenih s študijem – lahko opravljala poklic katerekoli stroke z enako mero ne/znanja in prepričanosti oz. pomanjkanja zaupanja vase. Kar tudi počnem. Resda se povečini na vseh projektih, pri katerih sodelujem, še vedno gibam z glasbo v ozadju, a z jazzovsko, ljudsko in popularno, ki jih v času študija niti omenili nismo. A v resnici opravljam delo, ki ima z mojo smerjo študija bore malo skupnega. Nič, pravzaprav. Vsa leta izobraževanja so bila torej odveč. Povsem nesmiselno zapravljen čas.

Odšla sem še korak dlje in se vprašala, če je s srednješolskim in osnovnošolskim izobraževalnim sistemom kaj drugače, a se bojim, da žal niti na to vprašanje ne morem ponuditi pritrdilnega odgovora. Vsa leta so nas krmili z angleškimi slovničnimi pravili, zaradi česar se v pogovoru najraje pritajim, saj prav velike mere praktičnega znanja ne premorem. Res je, da ga nikdar niti nisem potrebovala, a vendar. Tudi matematika, ki je bila osrednja tema srednješolskih dni, mi vse od dne, ko sem opravila maturo, ni koristila. Z izjemo računanja tja do sto, a še to le nekajkrat na leto. Fizika neuporabna. Kemija še bolj. Vsiljena nemščina prav tako, ker nisem nenehoma v stiku s severnimi sosedi in zatorej tudi pozabljena. Geografija, psihologija in podobne vede so tiste, ki so me od nekdaj zanimale in zatorej z veseljem posežem tudi po bolj strokovno obarvanem čtivu, ki mi širi obzorja. Medtem je bila zgodovina s praznimi številkami iz praprapraveka od nekdaj nesmiselna in nedojemljiva. Zgodovina pač.

Zgodovina! A da bi se iz nje vendar morali učiti me prešine šele danes. V zadnjem času me zanimanje vodi po preučevanju pričevanj preživelih v koncentracijskih taboriščih. Šele sedaj sem se zavedela, kako malo pravzaprav vemo o grozotah, ki so se dogajale – lahko rečem – v naši neposredni bližini (ne nazadnje je bilo koncentracijsko taborišče Ljubelj pomožno taborišče Mathausna) v polpretekli zgodovini. A o tem ne vemo nič. Zakaj? Ker v šoli druge svetovne vojne nismo niti omenili. Zmanjkalo časa. Prav tako za prvo svetovno vojno. Res gre priznati, da smo vse razsežnosti grozot, ki jih je v minulem stoletju zagrešila človeška roka bržkone zmožni dojeti šele sedaj, kot zrele osebnosti, vendar verjamem, da bi se mi že v osnovni šoli za vedno vtisnil v spomin film, ki obravnava omenjeno tematiko. Ali drugo čtivo, ki bi ga nikdar več ne pozabila.

Zakaj so tako pomembne gole številke padlih vojakov, izkopanih jarkov, bolniških postelj in drugih neumnosti, medtem ko nismo zmožni ugledati in doumeti človeka kot posameznika? Kot bitje, ki čuti? Odgovora ne znam ponuditi. A dejstvo je, da tudi ta dilema priča o krutosti družbe, katere del smo. Splošna razgledanost je ob spoznavanju različnih ved vsakakor pomembna, a leta šolanja nam vendar ne dopuščajo nobene možnosti za razsodnost, še manj uporabnost, ki je ključna "sestavina" življenja, temveč nam le polni kapaciteto možganov z znanji, ki jih zavržemo še preden poslednjič prestopimo prag ustanove, ki jo obiskujemo.

Zdi se, da se isto sprašuje tudi Timur Vermes v kontroverznem delu Spet je tukaj (Modrijan, 2014). Roman skozi prvoosebno pripoved Hitlerja (da, prav tistega – Adolfa Hitlerja), ki se leta 2011 zbudi na dvorišču Berlina, kaže na brutalno grotesknost današnje družbe. Zgodba gre tako: Hitler kaj kmalu po prebujenju dojame, da je več desetletij prespal in medtem ko opazuje, v kakšnem svetu se je znašel, se odloči, da mora ponovno ustanoviti stranko, se pognati v boj in rešiti Nemčijo pred propadom. Ko mu časopisar za nekaj dni ponudi prenočišče in mu nato predstavi predstavnika komercialne televizijske hiše, ki mu ponudita delo komika, saj vsi mislijo, da gre za nekoga, ki vlogo Hitlerja samo igra, kaj kmalu uspe in žanje občudovanje množic. Občasno se med njimi najdejo tudi posamezniki, ki mu nasprotujejo, a se zanje kaj dosti ne zmeni. V svoji vlogi je seveda več kot prepričljiv in ko v intervjuju izjavi, da je nacist in da ne obžaluje pomora Judov ter izuma plinskih celic, se vsi zgrozijo. Zveni, kot da prav res misli tako ...

Delo terja bralca k premisleku o tem, kakšni vrsti humorja smo se pripravljeni prepustiti, kakšne so vrednote družbe, v kateri živimo, in predvsem, kako je mogoče, da ena sama oseba, ki je v svojem (igranem) nastopu prepričljiva, požanje tolikšno avtoriteto, da ji ljudstvo nedvoumno sledi, četudi so njene izjave skrajno žaljive in povsem neprimerne.

»Založba mi je poslala diktafon. Sawatzki je delal silo, češ da naj za to raje uporabljam mobilni telefon, ampak konec koncev je diktafon neprimerno laže upravljati. Pritisneš na gumb – snema, pritisneš na drugi gumb – neha. In medtem ko snema, me nihče ne more poklicati nanj. Sicer pa sem na splošno velik nasprotnik tega neprestanega mešanja in pomnoževanja nalog. Tako mora zdaj že vsak radio predvajati tudi srebrne ploščice, brivnik mora obvladati suho in mokro britje, črpalkar je postal trgovec z živili, telefon mora biti telefon in zraven še koledar in tudi še fotoaparat in kaj jaz vem kaj še, vse v enem. To je nevarna traparija, ki bo privedla samo tako daleč, da bodo naši mladi ljudje hodili po ulici in neprestano samo buljili v svoje telefone in na tisoče jih bo končalo pod avtomobilskimi kolesi.« (str. 351-352)

Naj povzamem: to je nevarna traparija, ki je privedla samo tako daleč, da ljudje že v najzgodnejši mladosti znajo upravljati z elektronskimi napravami in premorejo vse znanje tega sveta, da so podobni računalniškim diskom, medtem ko niso sposobni doumeti življenja samega. In traparija je tudi svet, ki dopušča životarjenje tistih, ki bi radi nekaj dosegli.

»Mlada si še, vse je še pred tabo,« pogosto zaslišim s strani nekoliko starejših. Morebiti res. Vem, da imajo najboljši namen. Vendar bodimo realni: bržkone je tretjina življenja že za mano. Poleg tega želim tiste, ki mi namenjajo zgornje besede, opomniti, da so povečini v mojih letih imeli že cca. enajst let delovne dobe, deset let stare otroke, moža ali ženo, rešeno bivanjsko vprašanje itd. In kaj premoremo mi? Upam si trditi, da nič od naštetega. In tudi ni videti, da se nam bo sreča kaj kmalu nasmehnila. Časi se spreminjajo in upanje tone na dno z nafto onesnaženih oceanov. Stagnacija je tisto, kar nas spremlja skozi vsakdan. Resignacija. Obup. Nesmiselnost. Pri manj kot tridesetih letih se počutim staro in predvsem – zgarano. Povsem iztrošeno, bi rekla.

Zdi se, da je dandanes vse postalo (manipulativna) igra. A le zakaj bi tudi učenje ne bilo igrivo? Morda bi potem celo komu kaj ostalo v glavi. Se vtisnilo v spomin in postalo uporabno. In morda bi potem tudi ne bilo več trajno nezaposljivih oseb. Ali smo pač res tako trajno ujeti v brezizhodnost?

Teža (ob)sodb

»Kdaj in zakaj iščemo kavzalno razlago osebnega vedenja? Kadar imamo vedenje kake osebe za nerazsodno in ga ne želimo kriviti zanj. Takrat se ozremo po izgovoru, našemljenem v razlago, namesto da bi iskali pojasnilo, ki ne bi ne oproščalo ne obtoževalo.« Tako na strani 48 navede argument, zakaj bi naj duševne bolezni sploh ne obstajale, Thomas Szasz v delu Kraja človeka: Eseji proti medikalizaciji vsakdanjega življenja (UMco, 2013). Gre za kontroverznega (anti)psihiatra madžarsko-judovsega rodu, ki si je vso svojo poklicno pot prizadeval, da bi duševne bolezni razglasil za neobstoječe, kar se sploh ne zdi nesmiselno.

Od nekdaj so obstajali "idioti" in "trčenci". Idioti so bili ljudje, ki so se že rodili z motnjo v (duševnem) razvoju, medtem ko so bili trčenci tisti ljudje, ki so sicer veljali za normalne (če sploh vemo, kaj naj bi to bilo), a so v času polne lune ali kdaj drugič – občasno torej – svoje normalno vedenje zamenjali za nenormalno. Vendar ... nekje v srednjem veku so ljudje, ki niso ustrezali strogim merilom (visoke) družbe pričeli motiti vse tiste, ki so se ponašali s svojim položajem, imetjem in obnašanjem, najsi so to bili senilni starci ali prestrašena mlada dekleta. Ker se je zaradi sorodstvenih vezi z nenormalneži petičnežem ugled manjšal, so se tovrstnih oseb pričeli odrekati. Spravili so jih "pod ključ" in jih hkrati še razdedinili.

V tistem času so se torej pojavili t.i. norocelniki, ki naj bi zdravili ljudi neprimernega vedenja. Sorodniki so jih predali v varstvo tistim, ki so vodili "norenpansione", kar so bili najpogosteje duhovniki, ki so pod svoje okrilje vzeli dva ali tri "bolnike". Ker so bili za svoje delo (dobro) plačani, so kmalu ugotovili, da je bolje, da svojih varovancev niti ne poskušajo zdraviti. In v tem gre najbrž najti prve zametke manipuliranja v zdravstvu. Nekdaj so si zdravilci izmišljevali navidezna zdravila, ki so pogosto celo res pozdravila bolnike, ker je ta preprosto verjel v tistega, ki mu je lek ponudil, medtem ko si dandanes zdravniki in psihiatri izmišljujejo diagnoze, da bi le smeli napisati več zdravil. Vendar pojasnila najpogosteje prepustijo birokratom, ki obvladajo vse metode, kako od zavarovalnice iztržiti kar največ denarja.

O vsem tem piše Szasz. In uporablja različne metode, s katerimi pojasnjuje, zakaj duševnih bolezni v resnici ni. Kajti znaki bolezni so izmerljivi. Duševna obolenja temeljijo na ugibanjih. »Če so duševne bolezni bolezni osrednjega živčevja (za zgled naj bo progresivna paraliza), potem gre pač za bolezni možganov, ne pa duha; če pa so duševne bolezni poimenovanja za (nezaželeno) vedenje (kakršno naj bi bilo recimo to, da se človek boji in ogiba tesnih prostorov, čemur se potem reče "klavstrofobija"), potem gre pač za vedenja in ne za bolezni.« (str. 67) Zdi se, da so se duševna obolenja oz. neprimerna vedenja že od nekdaj tesno povezovala z religijo, saj so znani primeri, kako je nekoga obsedel hudič, a tudi v obredih izganjanja in preganjanja čarovnic.

Na strani 155 zapiše: »Zločini so dejanja, ki jih zagrešimo. Bolezni so biološki procesi, ki prizadenejo naša telesa.« Preprosto. Vsakdo, ki se vede nekoliko drugače od predvidene norme, odstopa. In vsakdo, ki odstopa, moti druge. Zato jim vsepovprek pripisujejo duševne bolezni. Namesto, da bi sprevržence spravili za zapahe in ljudi, ki jih je preprosto kdaj strah, osvobodili ter jim povrnili pravico do življenja, vse mečemo v isti koš – shizofrenikov. In ljudem na čelo lepimo etikete.

Mnogi strokovnjaki zagovarjajo, da je alkoholizem bolezen. Zakaj ni potemtakem bolezen tudi nikotizem? Zakaj je ta splošno sprejemljiv? In zakaj ti isti strokovnjaki, ki tako goreče zagovarjajo zgornjo trditev, ob tem puhajo oblake nikotina v zrak ter s tem kradejo pravico do svobodne izbire nekadilcem?

Ob tem se mi v misli prikrade Jeremy Narby, etnolog, ki je odšel k amazonskim Indijancem, da bi proučeval halucinogeno sredstvo ajahuaska, ki ga je večkrat tudi poskusil, saj si je želel izkusiti vse tisto, o čemer so mu pripovedovali šamani. Ti so na svojih šamanskih potovanjih s pomočjo omenjenega sredstva dobivali odgovore na vprašanja, a najbolj presunljivo je dejstvo, da so pod vplivom ajahuaske imeli zmožnost uvida v DNK vseh živih bitij, kar se nam, Zahodnjakom, zdi nemogoče, saj smo potrebovali stoletja, da smo izdelali pomagala, s katerimi prihajamo do istih podatkov kot ta preprosta "primitivna" ljudstva, ki od ajahuaske ni zasvojeno, temveč ga uporablja le kot pomagalo k uvidenju resnice. A Narbyja so seveda zaradi lastne izkušnje ostro zavračali ...

... kot pogosto zavračamo vsakogar, ki meni drugače kot mi. A se ne zavedamo – in to je prav tisto, kar s tem zapisom podajam v premislek – teže vsake izrečene besede ali (ob)sodbe.

Sprejemanje sprememb

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Edina stalnica življenja so spremembe. V okolju, v drugih, v nas. Kadar odraščamo v družini, ki nam kaže vzorce, drugačne od tistih, kakršni naj bi med družinskimi člani vladali, jih navkljub neprimernosti usvojimo in jih zapišemo v svoj genski kod. Nekega dne odrastemo. Tekom let smo pridobili dovolj znanja, da vemo, da je bolje ravnati drugače, a ne znamo. Sprememb se branimo s strahovi. Vendar se usvojeni vzorci zažrejo v nas, čeprav nenehoma bežimo od njih. Zdi se, da nam ne dajo priložnosti za drugačno vedenje.

Zgodi se torej, da se nam prigodi prav tisto, kar smo si od nekdaj želeli, vendar tega ne znamo sprejeti. Počutimo se zmedene, nemočne, žalostne, vesele, srečne in predvsem prestrašene. Ljudje smo zanimiva bitja. Nenehoma delamo načrte za prihodnost, v kateri se vidimo kot tisto, kar si želimo postati. Zdaj smo tu, pogosto brez želenega, a v prihodnosti bomo tam in vse bo v redu. Nadvse naivno. Niti pomislimo ne, da je od točke A (zdaj sem tu, brez želenega) do točke Ž (biti tam, kjer je vse v redu) potrebno priti. A do točke Ž ne bomo nikdar prispeli, če ne bomo zbrali poguma in stopili na pot, ki vodi do točke B. Ta nas bo potem popeljala do točke C, D in naprej, vse dokler nas pot nekega dne, morda, ne privede do želene točke Ž.

Zakaj se torej spremembam, ki nam omogočajo dobiti želeno in obetajo srečo, upiramo? Se jih bojimo? Jih zavračamo in ob njih čutimo predvsem bolečino, če že ne celo trpljenje? Seveda najpogosteje v so-odnosu z drugim. Ko premišljujem o tem, se mi v misli prikrade delo Raffaela Morellija Nismo rojeni za trpljenje (Založba Eno, 2012). Avtor meni, da se bolečina »pojavi, da bi nas ustavila. Vznikne iz globin duše, ki stremi k temu, da bi prekinila pogled prepričanj, vzorcev in gotovosti,« medtem ko »trpim zato, ker me moje bistvo želi odpeljati proč od brezplodnega življenja, ki ga živim, proč od energijskega zastoja, v katerem sem pristal. /.../ Bolečina duše torej vznikne zato, ker rojevamo novega sebe.« (str. 12)

Poudarek velja prav slednjim besedam: rojevamo novega sebe. Takšnega torej, kot se vidimo v prihodnosti. Tam, kjer je vse v redu. Nara Petrovič je na enem od svojih predavanj dejal, da smo ljudje podobni drevesom, saj s svojim delovanjem poganjamo veje. Te si lahko razlagamo tudi kot spremembe. Vse prepogostokrat se jim upiramo. Imeli bi novo vejo, a je vendar ne bi imeli, ker ne vemo, kako bomo delovali, kako živeli, z njo. Ali nas bo motila, morebiti ovirala, ali nam bo vendar obogatila življenje, nam ostaja neznano. A če ne poskusimo živeti z njo, nikdar ne bomo vedeli.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

To se še posebno odraža v medsebojnih odnosih, ki jih je potrebno nenehoma graditi. Strahovi, ki se rojevajo v nas kot posledica neprimernega okolja, v katerem smo odraščali, nas hromijo in nam ne dovoljujejo bližine s tistimi, ki si jih želimo blizu. A vendar nam upanje vzbuja prav dejstvo, da se povezujemo zato, da bi rasli. Da postanem boljša oseba. In da on/ona postane boljša oseba. Da zgradiva most čez deročo reko, ki bo najin svet. Kdor nas bo sprejel z vsemi našimi strahovi in nam na poti rojevanja novega sebe stal ob strani ter nas podpiral, bo hkrati spremenil tudi sebe. A predpogoj je, da se sprejmemo sami.

Prav tako bolečino, ki nas pogostokrat hromi. Zaradi nje smo se marsikdaj celo pripravljeni odreči spremembam. Možnostim in priložnostim, ki bi se nam ponudile. Sreči in veselju. Pri tem se preprosto moram opreti še na eno delo, in sicer Umetnost preprostosti Dominique Loreau (Vale-Novak, 2009), Francozinje, ki že več kot dve desetletji živi na Japonskem. Svoje življenje je tako prepredla z vzhodnjaško filozofijo, s katero si prizadeva k eleganci življenja pod vodilom "manj je več". Med drugim, meni (str. 174-175): »Vemo, da obstaja moč, ki nam je dosegljiva sleherni trenutek v življenju, vendar pa moramo prositi svojega duha, da nas "priklopi" na svoj tok. Bolj se začnemo zavedati stvari, bolj smo sposobni premagati svoje težave. Če se celo večnost zadržujemo pri ovirah, težavah in neprijetnostih, se bo naša podzavest odzvala skladno s tem in nam zaprla vrata do sreče. Vse, kar se nam zgodi, se nam zgodi zato, da bi se iz tega nekaj naučili.«

In življenje je učenje. Kar me privede do zaključka, da moramo razvejati čim več vej. Trdnost, s katero plujemo skozi dni, je roževinasta, kakor lubje. In težko ga je predreti, da bi mogla pognati nova veja ali vzbrsteti popek, ki se bo nazadnje le razprl v vsej mogočnosti. A, seveda, s kancem bolečine. Rojevanje prinaša neizmerno veselje in srečo, priložnost, da postanemo boljši ljudje, vendar preobrazba ne more priti brez bolečine. Če ničesar ne izgubimo, če ne utrpimo, ne moremo ceniti vsega, kar nas osrečuje in ne narediti prostor novemu.

Tisto, kar nas na tej poti omejuje, so strahovi. Najpogosteje porajani v pričakovanjih, željah, hrepenenjih. Morelli meni, da nas »razmišljanje o boljšem življenju v prihodnosti, povsem drugačnem od zdajšnjega, vedno naredi ranljivejše, negotove in nemočne.« (str. 64) In najmočneje nas zaznamujejo prav upi o doseganju sanj. Vendar se, ne nazadnje, zaradi njih tudi spreminjamo. Hrepenenja, želje in sanje nas najmočneje zaznamujejo. »Prav zato se ne smemo upirati težavam: naučiti se moramo, da jih sprejmemo in jih osvetlimo s svojim pogledom,« (str. 10-11) kajti »karkoli se nam dogaja, kakršnakoli težava nas muči, to je glas naše notranjosti, semena, ki si utira pot med vzorci, ki dihajo v nas, med nepotrebnimi osebnostmi, ki jih igramo pred sabo in pred drugimi.« (str. 31-32)

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Bolečino moramo skušati sprejeti kot del preobražanja in rojevanja novega sebe. Pomlad, ki nas razveseljuje s prebujanjem življenja, najbrž trpi hude bolečine. Loreauova meni, da bi bili »toliko bolj srečni, če bi se naučili živeti z lastnimi pomanjkljivostmi in s pomanjkljivostmi drugih.« (str. 186) Sprejemanje težkega obdobja stopanja po poti do tistega želenega dne v prihodnosti, kjer bo vse v redu, zahteva nekaj bolečine. Le pogumni jo upajo sprejeti. Le pogumni pletejo veje. Drugi ostanejo goli. Pusti. Prazni. Na pragu pomladi vendar umirajoči štori, kamor v jeseni zahajajo le odhajajoči.

Medtem ko razvejanost pomeni življenje. Pomeni rast. Spreminjanje. Vendar se je potrebno zavedati, da vsak korak terja svoj čas. Shoditi še preden bi se znali plaziti po tleh bi bilo v nasprotju z razvojem. Ljubiti se še preden imamo pogum predati drugemu srce, mu obljubiti zvestobo in mu najiskreneje izreči "rad/a te imam" ponižanje sebe in drugega. Nespoštovanje. Kajti »ljubezen se začne s spoštovanjem,« meni Sait Faik. Prav tako bi bilo stagnirati na mestu v neskladu z življenjem. Rast zahteva predhodno brstenje.

Včasih se zdi, da šele počasnost rojeva trajanje. In da sreča zahteva trpljenje. Nemudoma se mi v misli prikrade skladba Alma italijanskega trobentača Paola Fresa in kubanskega pianista Omarja Sose z izstoimenske plošče (Ota Records, 2012). Pianistična osnova namreč postavlja temelje, počasi in stvarno, trobenta se skuša nasloniti nanj z željo po doživetju, a šele ekspresivnost violončela nakazuje toplino. Zdi se, da šele takrat ko rojevanje lepote ter sreče, lastno preobražanje, primerjamo s porajanjem bolečine, lahko pričenjamo razumevati svoje strahove. In kar je na poti k razumevanju, je vendar le za korak daleč k sprejemanju. Takrat sprememba najbrž že čaka za naslednjim vogalom.