 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Pri
zaposlitvi ne bi smelo biti nobenih težav, kajti izpoljujete vse
pogoje, saj ste trajno nezaposljiva oseba,«
mi je pred nekaj dnevi dejala gospa z Zavoda za zaposlovanje
Republike Slovenije, ko sem jo povprašala o javnih delih za
prihodnje leto. Še ure zatem, dneve pravzaprav, imam v mislih
"obtožbo", da sem trajno nezaposljiva oseba. Kako je
vendar to mogoče? Po devetnajstih letih šolanja? In vprašanje, ki
se zdi še bolj smiselno: kakšen šolski sistem premore družba, v
kateri živim, da sem po končanem šolanju le trajno nezaposljiva
oseba?
Prav
omenjeni pogovor me je privedel do premišljevanja o smiselnosti
študija, ki mi – roko na srce – z učenjem življenjepisev
skladateljev na pamet in drugim površnim poznavanjem s strani
profesorjev z najmanjšo linijo odpora pripravljenega gradiva
kakršnegakoli znanja ni dal. Še manj je pripomogel k razumevanju in
umevanju glasbe same. Vsa bera znanja, ali bolje izkušenj, ki jih
premorem, prihaja iz – knjig. In življenja samega. Ter pogovorov s
starejšimi, izkušenejšimi od mene. Tistimi, katerih delo
spoštujem, a tudi osebnost in značaj. Ljudi z veliko začetnico.
Kot
univerzitetno diplomirana muzikologinja bi – sodeč po posedovanih
veščinah, pridobljenih s študijem – lahko opravljala poklic
katerekoli stroke z enako mero ne/znanja in prepričanosti oz.
pomanjkanja zaupanja vase. Kar tudi počnem. Resda se povečini na
vseh projektih, pri katerih sodelujem, še vedno gibam z glasbo v
ozadju, a z jazzovsko, ljudsko in popularno, ki jih v času študija
niti omenili nismo. A v resnici opravljam delo, ki ima z mojo smerjo
študija bore malo skupnega. Nič, pravzaprav. Vsa leta izobraževanja
so bila torej odveč. Povsem nesmiselno zapravljen čas.
Odšla
sem še korak dlje in se vprašala, če je s srednješolskim in
osnovnošolskim izobraževalnim sistemom kaj drugače, a se bojim, da
žal niti na to vprašanje ne morem ponuditi pritrdilnega odgovora.
Vsa leta so nas krmili z angleškimi slovničnimi pravili, zaradi
česar se v pogovoru najraje pritajim, saj prav velike mere
praktičnega znanja ne premorem. Res je, da ga nikdar niti nisem
potrebovala, a vendar. Tudi matematika, ki je bila osrednja tema
srednješolskih dni, mi vse od dne, ko sem opravila maturo, ni
koristila. Z izjemo računanja tja do sto, a še to le nekajkrat na
leto. Fizika neuporabna. Kemija še bolj. Vsiljena nemščina prav
tako, ker nisem nenehoma v stiku s severnimi sosedi in zatorej tudi
pozabljena. Geografija, psihologija in podobne vede so tiste, ki so
me od nekdaj zanimale in zatorej z veseljem posežem tudi po bolj
strokovno obarvanem čtivu, ki mi širi obzorja. Medtem je bila
zgodovina s praznimi številkami iz praprapraveka od nekdaj
nesmiselna in nedojemljiva. Zgodovina pač.
Zgodovina!
A da bi se iz nje vendar morali učiti me prešine šele danes. V
zadnjem času me zanimanje vodi po preučevanju pričevanj preživelih
v koncentracijskih taboriščih. Šele sedaj sem se zavedela, kako
malo pravzaprav vemo o grozotah, ki so se dogajale – lahko rečem –
v naši neposredni bližini (ne nazadnje je bilo koncentracijsko
taborišče Ljubelj pomožno taborišče Mathausna) v polpretekli
zgodovini. A o tem ne vemo nič. Zakaj? Ker v šoli druge svetovne
vojne nismo niti omenili. Zmanjkalo časa. Prav tako za prvo svetovno
vojno. Res gre priznati, da smo vse razsežnosti grozot, ki jih je v
minulem stoletju zagrešila človeška roka bržkone zmožni dojeti
šele sedaj, kot zrele osebnosti, vendar verjamem, da bi se mi že v
osnovni šoli za vedno vtisnil v spomin film, ki obravnava omenjeno
tematiko. Ali drugo čtivo, ki bi ga nikdar več ne pozabila.
Zakaj
so tako pomembne gole številke padlih vojakov, izkopanih jarkov,
bolniških postelj in drugih neumnosti, medtem ko nismo zmožni
ugledati in doumeti človeka kot posameznika? Kot bitje, ki čuti?
Odgovora ne znam ponuditi. A dejstvo je, da tudi ta dilema priča o
krutosti družbe, katere del smo. Splošna razgledanost je ob
spoznavanju različnih ved vsakakor pomembna, a leta šolanja nam
vendar ne dopuščajo nobene možnosti za razsodnost, še manj
uporabnost, ki je ključna "sestavina" življenja, temveč
nam le polni kapaciteto možganov z znanji, ki jih zavržemo še
preden poslednjič prestopimo prag ustanove, ki jo obiskujemo.
Zdi
se, da se isto sprašuje tudi Timur Vermes v kontroverznem delu Spet
je tukaj (Modrijan, 2014). Roman skozi prvoosebno pripoved Hitlerja
(da, prav tistega – Adolfa Hitlerja), ki se leta 2011 zbudi na
dvorišču Berlina, kaže na brutalno grotesknost današnje družbe.
Zgodba gre tako: Hitler kaj kmalu po prebujenju dojame, da je več
desetletij prespal in medtem ko opazuje, v kakšnem svetu se je
znašel, se odloči, da mora ponovno ustanoviti stranko, se pognati v
boj in rešiti Nemčijo pred propadom. Ko mu časopisar za nekaj dni
ponudi prenočišče in mu nato predstavi predstavnika komercialne
televizijske hiše, ki mu ponudita delo komika, saj vsi mislijo, da
gre za nekoga, ki vlogo Hitlerja samo igra, kaj kmalu uspe in žanje
občudovanje množic. Občasno se med njimi najdejo tudi posamezniki,
ki mu nasprotujejo, a se zanje kaj dosti ne zmeni. V svoji vlogi je
seveda več kot prepričljiv in ko v intervjuju izjavi, da je nacist
in da ne obžaluje pomora Judov ter izuma plinskih celic, se vsi
zgrozijo. Zveni, kot da prav res misli tako ...
Delo
terja bralca k premisleku o tem, kakšni vrsti humorja smo se
pripravljeni prepustiti, kakšne so vrednote družbe, v kateri
živimo, in predvsem, kako je mogoče, da ena sama oseba, ki je v
svojem (igranem) nastopu prepričljiva, požanje tolikšno
avtoriteto, da ji ljudstvo nedvoumno sledi, četudi so njene izjave
skrajno žaljive in povsem neprimerne.
»Založba
mi je poslala diktafon. Sawatzki je delal silo, češ da naj za to
raje uporabljam mobilni telefon, ampak konec koncev je diktafon
neprimerno laže upravljati. Pritisneš na gumb – snema, pritisneš
na drugi gumb – neha. In medtem ko snema, me nihče ne more
poklicati nanj. Sicer pa sem na splošno velik nasprotnik tega
neprestanega mešanja in pomnoževanja nalog. Tako mora zdaj že vsak
radio predvajati tudi srebrne ploščice, brivnik mora obvladati suho
in mokro britje, črpalkar je postal trgovec z živili, telefon mora
biti telefon in zraven še koledar in tudi še fotoaparat in kaj jaz
vem kaj še, vse v enem. To je nevarna traparija, ki bo privedla samo
tako daleč, da bodo naši mladi ljudje hodili po ulici in neprestano
samo buljili v svoje telefone in na tisoče jih bo končalo pod
avtomobilskimi kolesi.« (str.
351-352)
Naj
povzamem: to je nevarna traparija, ki je privedla samo tako daleč,
da ljudje že v najzgodnejši mladosti znajo upravljati z
elektronskimi napravami in premorejo vse znanje tega sveta, da so
podobni računalniškim diskom, medtem ko niso sposobni doumeti
življenja samega. In traparija je tudi svet, ki dopušča
životarjenje tistih, ki bi radi nekaj dosegli.
»Mlada
si še, vse je še pred tabo,«
pogosto zaslišim s strani nekoliko starejših. Morebiti res. Vem, da
imajo najboljši namen. Vendar bodimo realni: bržkone je tretjina
življenja že za mano. Poleg tega želim tiste, ki mi namenjajo
zgornje besede, opomniti, da so povečini v mojih letih imeli
že cca. enajst let delovne dobe, deset let stare otroke, moža ali ženo,
rešeno bivanjsko vprašanje itd. In kaj premoremo mi? Upam si
trditi, da nič od naštetega. In tudi ni videti, da se nam bo sreča
kaj kmalu nasmehnila. Časi se spreminjajo in upanje tone na dno z nafto onesnaženih oceanov. Stagnacija je tisto, kar nas spremlja skozi
vsakdan. Resignacija. Obup. Nesmiselnost. Pri manj kot tridesetih
letih se počutim staro in predvsem – zgarano. Povsem iztrošeno,
bi rekla.
Zdi se, da je dandanes vse postalo (manipulativna) igra. A le zakaj bi
tudi učenje ne bilo igrivo? Morda bi potem celo komu kaj ostalo v
glavi. Se vtisnilo v spomin in postalo uporabno. In morda bi potem
tudi ne bilo več trajno nezaposljivih oseb. Ali smo pač res tako
trajno ujeti v brezizhodnost?
