Za svet v miru

foto: © Nina Novak Oiseau

Kako zelo nepomembno je vse, za kar si prizadevamo … nekaj občudovalcev več, nekaj evrov na bančnem računu več, nekaj oblek več, nekaj kozmetike več, nekaj torbic in čevljev več, nekaj cigaret in piv več, nekaj uspeha več, nekaj prodanih vstopnic več in mnoge druge reči, ki takšnim ali drugačnim ljudem bogatijo življenje. Odvisno od posameznika. Vendar so naša življenja v merilu celotnega kozmosa tako majhna, da je greh celo pomisliti, da je vse našteto tudi v resnici pomembno. Ker ni. Edino pomembno je pravzaprav živeti življenje in ga doživeti ter v njem (notranje) doseči največ, kar lahko. Po svojim močeh, zmožnostih in sposobnostih.

 

Selma. Boj za državljanske pravice. In dr. Martin Luther King ml., ki je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir in ki uživa vse moje spoštovanje. Četudi je služboval Bogu, so njegove pridige predvsem zgodbe o človeškosti in dobroti. O pomoči drug drugemu in žrtvovanju za sočloveka. Navdihujoče, saj se iz njih lahko naučimo marsikaj o svetu, kakršen bi moral biti, a ni. Tudi o krutosti, ki je večna spremljevalka vseh časov. Včasih se zazdi, da se sodobni človek več ne zna bojevati ne za skupno dobro ne za drugega, temveč se zapira pred svetom in vdori drugih, medtem ko v središče lastnega življenja postavlja ne sebe, kot je edino prav, temveč izključno sebe.

A nekdaj je bilo drugače … tudi takrat, ko so se temnopolti združili v pohodu, ki so ga posvetili boju za državljanske pravice. »Čeprav zaradi narave tega povzetka pogosto uporabljam zaimek "jaz", bi moral ta v vsakem pomembnem delu zgodbe postati "mi". To ni drama, v kateri igra le en igralec. Natančneje je to kronika petdeset tisočih črncev, ki so si k srcu vzeli načela nenasilja, ki so se naučili boriti za svoje pravice z orožjem ljubezni in ki so si medtem pridobili novo oceno o lastni človeški vrednosti,« je nekega dne dejal dr. Martin Luther King (povzeto iz njegove Avtobiografije, str. 71).

Selma je tudi naslov filma režiserja Ave DuVernaya, ki prikazuje prelomna 60-a leta minulega stoletja, ko so se temnopolti Američani borili za pravice enakopravnosti, medtem ko je v središče te zgodovinske biografske drame postavljen nenasilen pohod od Selme do Montgomeryja, ki je nazadnje vendar omehčal predsednika Lyndona Johnsona, da je sprejel zakon, po katerem so temnopolti dobili volilno pravico. A za vse je pravzaprav "kriva" Rosa Parks …

 

Nešteto temnopoltih je s smrtjo in krvjo tlakovalo pot, ki je nazadnje privedla do cilja. A vendar, če zajamem celotno človeštvo, kaj smo dosegli? Ničesar. Na tisoče ljudi še vedno vsakodnevno umira na ulicah in trpi za posledicami rasističnih izpadov skrajnežev. Otroci v Afriki umirajo od lakote. Otroci na Bližnjem vzhodu umirajo pod težo orožja. Čas je, da prevzamemo svoj del odgovornosti. Vstopili smo namreč, čeprav se zdi, da smo že od nekdaj v njej, v »dobo, ko smo poklicani, da zastavljamo nekatera temeljna vprašanja o celotni družbi. Še vedno smo poklicani, da ponudimo pomoč beraču, ki se znajde v bedi in agoniji na življenjski poti. Toda nekega dne se moramo vprašati, ali ni nemara treba ponovno strukturirati in obnoviti poslopja, ki proizvaja berače. To je mesto, kjer smo zdaj.« (str. 391)

 

In kje smo zdaj? Tam, kjer jaz veljam več kot ti. Tam, kjer moje velja več kot tvoje. Tam, kjer njihovo sploh ne obstaja. Tam, kjer je prostor le zame. Smo izgubili sposobnost presoje, kaj je prav in kaj narobe? Zagotovo, in to že davno. Oddaljevanje od drugih nas je prikrajšalo tudi za bližino z lastnim srcem. »Danes zjutraj vam pravim, da če niste nikoli našli ničesar, kar bi vam bilo tako drago in tako dragoceno, da bi za to umrli, potem niste sposobni živeti. Lahko ste stari osemintrideset let, kot sem po naključju star jaz, in nekega dne se pred vami pojavi velika priložnost in vas poziva, da se zavzamete za neko veliko načelo, neko veliko vprašanje, neko veliko prizadevanje.« (str. 388)

 

Si boste upali? Ta veliki mož si je upal. Kajti zavedal se je, da je vse, kar v resnici potrebujemo le pravica do dostojnega življenja. In zato je žrtvoval svoje udobje, ne nazadnje, svoje življenje, ki ga je preživel v skromnosti. Zavedal se je, da vse, kar potrebujemo, predstavljajo mir, ljubezen, dobrota, sreča. Vse, kar potrebujemo, je svoboda. Verjamem v besede tega človekoljuba, ki je dejal, da»občasno v življenju pridejo tisti trenutki neizrekljive izpolnitve, ki jih ni mogoče popolnoma razložiti s simboli, ki jih imenujemo besede. Njihov pomen je mogoče izraziti samo z neslišnim jezikom srca.« Verjamem v svet brez nasilja. V svet, v katerem bodo vsi ljudje enaki. V svet, ki mu bo vladal mir.

Življenje, kot ga piše srce

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Za vsako ceno se izognite tistim, ki vas spremljajo in tolažijo le v težkih trenutkih, saj ti v resnici mislijo: "Jaz sem trdnejši. Jaz sem modrejši. Tega sam ne bi storil nikoli."

Držite se tistih, ki so ob vas v trenutkih sreče, kajti v njihovih dušah ni ne zavisti ne ljubosumja, le veselje nad vašo srečo.

Izogibajte se tistim, ki o sebi menijo, da so trdnejši, saj se prav v tem skriva njihova krhkost.

Držite se tistih, ki se ne bojijo ranljivosti. Ti zaupajo vase in se zavedajo, da včasih delamo napake, a tega ne vidijo kot šibkost, ampak znamenje človeškosti.

Izogibajte se tistim, ki veliko govoričijo, preden kar koli naredijo, in tistim, ki ne bodo ničesar storili, ne da bi bili prepričani, da bodo njihova dejanja spoštovana.

Držite se tistih, ki vam, ko boste nekaj storili narobe, ne bodo rekli: "Sam bi se tega lotil drugače." Če tega v resnici niso storili nikoli, o dejanju ne morejo soditi.

Izogibajte se tistim, ki iščejo prijatelje le za to, da bi jih imeli ali da bi si odprli vrata k čemu, čemur se prej niso uspeli približati.

Držite se tistih, ki skušajo odpreti edina pomembna vrata – vrata do vašega srca. Ki brez dovoljenja nikoli ne bodo vdrli v vašo dušo in ki odprtih vrat nikoli ne bodo izkoristili, da bi vam zarili nož v hrbet.

Prijateljstvo je kot reka – izogiba se skalovju, se prilagaja dolinam in goram ter se po potrebi pretvori v jezero, dokler ne napolni depresije in lahko spet nadaljuje svojo pot.

Tako kot reka ne pozabi, da teče proti morju, tudi prijateljstvo ne pozabi, da obstaja zato, da bi drugim pokazalo ljubezen.

Izogibajte se ljudem, ki pravijo: "Konec je. Tu se moram ustaviti." Kajti ti ne razumejo, da ne življenje ne smrt nimata konca, temveč sta le stopnji večnosti.«

Zapis Paula Coelha  v romanu Rokopis iz Akre na straneh 104 in 105 me terja k premisleku o odnosih, ki jih gradimo in o življenju, ki ga živimo. Vprašanje, ki se krade vame, je, ali se ljudje mar sploh zavedajo, da videti se ne pomeni tudi poznati se. Ali deliti si korak. Kot tudi zbujati se dan za dnem in zvečer legati v posteljo samo po sebi še ne pomeni, da živimo.

Pogosto imam občutek, da mnogi ljudje več ne znajo živeti, še manj občutiti in doživeti, kaj šele razumeti in dojeti. Opažam, da se večina ljudi peha za materialnimi dobrinami in finančno sigurnostjo, ki jim v resnici ničesar ne doprinese, saj zasluženega denarja nikdar nimajo možnosti porabiti in si tako ne zagotoviti doživetja. Vse to iz povsem preprostega razloga: nimajo časa. Manjka jim edino, česar ne morejo kupiti. Tako navkljub trudu, ki ga vlagajo v boljše življenje, ostajajo siromaki. Sprašujem se, če se zavedajo, da ljudi, ki jim sedaj poklanjajo tiste tako prazne besede "nimam časa", takrat, ko se jim bodo želeli posvetiti, najbrž že dolgo ne bo več.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Poraženci so ljudje, ki so izgubili, vendar niso odnehali.« (str. 31) Zgoraj opisani so v pozabi ljubezni in prijateljstva izgubili bistveno – človečnost. Trdno verjamem, da takrat, ko si več ne upamo slediti sebi in živeti po svojih merilih ter podarjati čas tistim, ki jim ga želimo podariti, izgubimo edino, kar nam je dano. Življenje.

Zamislim se nad največjimi dosežki svojega življenja in se spomnim na znanko, ki rada poudari, da je njen največji dosežek sin, v katerega polaga vse svoje upe. Vendar »uspeh ni odvisen od potrditve drugih, temveč je sad tistega, kar ste zasadili z ljubeznijo.« (str. 123) Iskati lastne dosežke zunaj sebe je, kot bi prepustili svoje življenje drugim. Kolegica se ob tem zgroženo zave, da ni težava v tem, kje najti odgovor, marveč v tem, da odgovora sploh ne pozna. Najbrž ga mnogi ne poznajo. Ga poznam sama?

Smatram se za srečnega človeka. Ker od nekdaj vem, kaj želim. Zavedam se svojega poslanstva in mu zvesto sledim. S svojim močno izraženim intuitivnim čutom nemudoma presodim, s kom želim preživljati svoj tostranski čas in s kom si ne želim deliti koraka. In se pri tem nikdar ne zmotim. Vsaj, če govorimo o ljudeh, ki jim dovolim vstopiti v življenje. V primeru, da je življenje sinonim za srce. Napake me tu in tam ujamejo le pri ljudeh, ki ne sodijo ne v eno ne v drugo maloštevilno skupino, temveč v skupino znancev, kolegov ali sodelavcev, ki pa bi nikdar ne mogli postati pristni prijatelji …

»Spoznal bom nekoga, ki bo razumel, kaj čutim.« (str. 24) Ali verjamete v duše dvojčice ali ne, je že stvar izbire posameznika. Bi pa najbrž morali verjeti, da obstaja nekaj tistih, ki so nam usojeni in nas spremljajo že od nekje prej, da bi ostali tudi potem. Ki nas bodo poiskali, ko jih bomo znali sprejeti. Razumeti in jim pustiti, da živijo svoje življenje, vraščeno v našega. Si z njimi deliti padce, ranljivost in vzpenjanja na oblake. Brez zadržkov. »Ni smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše,« zapiše Mila Kačič v pesmi Misel o smrti. Še kako res. A vendar, prepustiti čas brezbrižnosti in pozabi je največja izguba, kar nas jih lahko doleti. Kajti v resnici ne gre za čas, temveč za postavljanje prioritet. Za dilemo, ali želimo na koncu tega potovanja ozavestiti misel, da smo možnost zagonili za nepomembne reči ali živeti pomirjeno ob zavedanju, da smo naredili najboljše, kar smo lahko in izkoristili večino priložnosti ter podarili sebe tistim, ki smo se jim želeli razdajati. Tudi zato sem prepričana, da je moj največji dosedanji dosežek pogum, ki mi dopušča slediti sebi in živeti po merilih, ki si jih postavljam sama. Tudi moč, zaradi katere si upam in dovolim skoraj kadarkoli vzeti čas tako zase kot za tiste, ki so mojega časa vredni. Sčasoma z vse manjšimi dilemami, saj se v primeru, da slediš sebi, kaj hitro razjasni, česa si resnično želiš.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

V trenutku, ko ozavestim to misel, se čutim pomirjeno. Vem, da nekega dne svojega življenja in svojih dejanj zagotovo ne bom obžalovala. Ko se obkrožiš z ljudmi, sorodnim v duši, se globina medsebojnih odnosov, a tudi tistega, ki ga gojimo do sebe in življenja ter sveta samega, povsem spremeni. Iz trenutka v trenutek se preobražamo in postajamo boljši. Vse napake se iz ovir preobrazijo v ovire na poti rasti in brezpogojno sprejemanje ter razumevanje nam jih dopušča, kot jih moramo dopuščati tudi sami. Napake prerastemo, prava ljubezen ostane. Telo umre, odnos ostane.

Nadvse dragocena spoznanja. In vnovična obljuba, da bom tudi v bodoče sledila izključno poti, ki mi jo izpisuje lastno srce. Obljuba po zvestobi in predanosti, ki je v resnici »izbira, za katero zberejo dovolj poguma le ljudje močnega duha.« (str. 165) Ljudje, ki odgovore na svoja vprašanja upajo iskati znotraj, ne zunaj, sebe, bi lahko še pomirjeno dodala.

Skrivnostnost skritega

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Kostel. Ponovno stopanje po sledeh prednikov, ki niso moji, a jih vendar čutim, kot da bi bili. Vnovično vračanje v gnezdo. Kot da sem že od nekdaj v sožitju z vsem, kar me obkroža … Že nekaj dni živim popolnoma odmaknjeno od vsega, kar sicer polni dan. Od norosti tisočletja, v katerem živimo. Mnogi trdijo, da jih moramo preprosto sprejeti. A sama ne (z)morem. Zagovarjam namreč prepričanje, da si moramo dovoliti nadvse potrebne umike. Zadnje čase se zdi, da sploh več ne dojemam življenja; dnevi polzijo mimo, ne da bi v njih uzrla karkoli od tega, kar naj bi uzirali vsi.

A medtem ko se vračam v sobivanje z naravo in stopam po stopinjah preteklosti, se vame znova vrača smisel. Čas še vedno beži vse prehitro, vendar hkrati dovolj počasi, da imam možnost ugledati iskrivost dežnih kapljic, ki medtem ko sama in v tišini zrem skozi okno v deževen dan, rišejo na steklo zgodbe, ki jih ne gre pripovedovati z besedami. Ni mogoče, kajti gre za pripovedi občutij. A vendar je bil le kratek trenutek … trenutek, ki mi je pokazal, da sem prav tam, kjer moram biti. Trenutek, ki me je vrnil k bistvu. Domačnost, prepletena s preprostostjo. Prvobitnost.

Včasih zaboli,
a objem skelet ublaži,
četudi nas zaupanja vnaprej uči.

(© Nina Novak Oiseau, V šepetu trepet, 2015)

Učenje zaupanja, šola za vse življenje … »Dež me ne moti, kajti ta dan je moj in potrudila se bom, da bo lep,« mi je pred dvema dnevoma dejala prijateljica. Pa nisem razumela, ker me dež vsakič znova zmoti in vame naseli tmurnost ter trpkost. Vendar je danes vse drugače. Zgodnje jutro je bilo, mračno, a tišina ni pomenila praznine, temveč odsotnost umetnih zvokov. Prej molk. Kajti ptice so vztrajno pele in v meglo ovito pokrajino šele prebujale, da bi ji ponovno nadele obliko, ki jo ponosno nosi že stoletja ali tisočletja. Sprva je bila le siva zavesa megle, a so se nato pričeli razodevati obrisi življenja, da bi se nazadnje vsaka veja in vsak list zaiskrila na ozadju čistega, modrega neba ali vabeče rjave zemlje, ki hrani. Platno življenja, bogatejše od vsega, kar tako vznemirljivo občudujemo. Pomladno prebujanje se znova ovija v zelenilo, barvo začetka. Narava buhti od življenja in lepote, vendar je mnogi ne prepoznajo. Skrivnost skritega le redke vabi v izziva nov dan.

Meglo prebijajo sončni žarki, ki s svojo toplino vame naseljujejo ponižnost. Tudi moč, ki mi pove, da se zlomiti več ne morem, ker nič drugega več ni pomembno. Vnovična spoznavanja, zbliževanja in sprejemanja. Vnovična učenja. Odsotnost odvečnega. Le Omar Sosa se mi s svojim milim, nežnim, čutnim drsenjem po črnobelih tipkah zdi primeren za spremljanje na tej poti. V iskanju svojih korenin, komponira glasbo. In v iskanju korenin drugih, iščem ter zapisujem zgodbe. Vame se krade navdih in postajam eno z okoljem. Popolno zlitje. Glasba – edina, ki ji zmorem prisluhniti – ni tujek v naravnem okolju, temveč se z njim poistoveti, a to le zato, ker pušča dovolj prostora, da med posameznimi toni zaslišimo šelestenje vetra, pesmi ptic ali da se sami zazremo v zibanje travnih bilk, morda prebijanje meglenega plašča … Češnjevi cvetovi se bohotijo in nežno zibajo pod kapljicami, ki jih zmorejo uničiti, a tudi spodbuditi k daljšemu življenju. Večna dvojnost.

Šele v doživljanju tega trenutka spoznam, da je življenje moje. Tu sem zato, da iščem. Morda najdem. Da doživljam jutra, kakršno je današnje, ko me prevzame razodetje in mi srce trepeta v sreči, a hkrati ve, da bo minilo. Bolečina razodevanja sreče. Žalost, ker vem, da me bo zopet ujela past sveta, v katerem živimo. Sveta, ki se peha za dosežki, vendar ti v resnici ne štejejo nič. Bezgljanje proti ciljem, ki postanejo povsem nepomembni ob spoznanju, kako veličastni sta narava in življenje.

Zmožnost ljubiti svet tak, kakršen je, je znak uravnoteženosti. Vendar svet, ne civilizacijo, ki drvi v pogubo. Spoznavam, da je biti sam v sebi, povezan s tem, kar te obkroža, biti srečen v pristnosti in preprostosti, v ponižnosti, v resnici povsem dovolj. Na tone hvaležnosti se zliva vame. Saj zdaj vem, da šteje le trepet srca. Vse drugo je popolnoma odveč.

Čas vedno teče enako. Vendar čas tu in s Tabo vedno znova teče prehitro. Mesec bi ne bil dovolj, medtem ko je z drugimi že ura predolga. In v tem je čar in žar … življenja, lepote, srečevanj, spoznanj … zbliževanj in zaupanj.

Mavričnost
življenja –
nagrada tistim,
ki upajo si
potopiti se
v kalnost
raznoterosti.
(© Nina Novak Oiseau, V šepetu trepet, 2015)

Cilj ali pot?

foto: © Nina Novak Oiseau

»Naravni krog ne pozna ne zmag ne porazov – pozna le dejanja.

Zima se trudi zavladati, a je navsezadnje primorana priznati zmago pomladi, ki prinaša s seboj cvetje in radost.

Poletje bi rado raztegnilo tople dneve tja v neskončnost, saj je prepričano, da toplina zemlji koristi. A tudi ono sprejme prihod jeseni, ko si lahko zemlja končno odpočije.« Tako piše Paulo Coelho v delu Rokopis iz Akre (str. 24), ki me je v času, ko se narava prebuja, napeljalo k premisleku, kako veličasten je pravzaprav svet. Narava, še vedno slečena pod težo zime, ki nam postopoma obrača hrbet, zaradi svoje golote vendar ni pusta. Prej nasprotno. Sonce pridobiva na moči in medtem ko strmim v pokrajino, ovito v zelenilo pomladi, me preveva spokoj. Nikjer nobene odvečne teže, celo v meni sami ne. Šele pogled na posamezne dele obdajajočega sveta, me spomni, da obstaja življenje. Tisto, ki se pravkar prebuja in išče svoj prostor pod soncem.

Živa bitja so spet željna priti na plan; rasti in zoreti, se učiti, da bi na koncu vendar potonila v pozabo; z jesenjo spet odpadla in umrla ali se umaknila. Tudi sama zopet iščem poti, ki bi me pripeljale med ljudi, čeprav vem, da bo spet prišel čas, ko se bom želela umakniti. Vase.

So ljudje, ki se čudijo moji potrebi po sobivanju in uglašenosti s samo seboj. Vendar dvomim, da lahko deluješ iskreno, če se neprestano razdajaš drugim.

»Ljubezen vas ne bo dolgo spremljala brez samote.

Kajti tudi ljubezen si mora odpočiti, da bi lahko zaplesala po nebu in se pokazala v drugih oblikah.

Brez samote ne preživi nobena rastlina in nobena žival, ne ostane dolgo plodna nobena zemlje, se o življenju ne more poučiti noben otrok, ne more ustvarjati noben umetnik ter se ne more razvijati in spreminjati nobeno delo.

Samota ni odsotnost ljubezni. Je njena spremljevalka.« (str. 37)

Ljudje smo kakor kapljice vode, ki imamo moč le kadar delujemo skupaj. Se povezujemo in združujemo. Vendar sčasoma v povezavah izgubimo lastno identiteto, zato si moramo omogočiti postanek nekje na samem. Ogledalo, v katerem se ugledamo, smo mi sami, in v njem uziramo lastno podobo ter si zastavimo nove poti, posajene z semeni ljubezni, ki jih marsikdaj izgubimo. Šele takrat bomo pripravljeni ponovno oditi na pot in si deliti korak z drugimi, da bi nabirali izkušnje. Potrebno se je namreč zavedati, da »uspeh ni odvisen od potrditve drugih, temveč je sad tistega, kar ste zasadili z ljubeznijo.« (str. 123)

Pot ali cilj, se marsikdaj sprašujem in pogosto ne znam ponuditi odgovora. Glede na storilnost časa, v katerem živimo, imam pogosto občutek, da ne eno ne drugo. Vsak dan nam narekujejo več, dlje, višje in zdi se, da je pomembno le še čim prej poskusiti čim več, da bi se zgodilo kar se mora in hkrati sejalo slabo voljo nad neuspehi. Kajti brez posvečenosti in povezanosti z ljubeznijo do tega, kar počnemo, uspehi umanjkajo.

Kot življenjsko vodilo se mi vsekakor zdi bistvena pot, saj je cilj vseh nas enak in se konča v temi ter molku. Vendar je znotraj zastavljenih dosežkov na področju dela zagotovo pomembnejši cilj, ki terja ogromno časa, vendar le ena sama knjiga, ustrezna vsem merilom, šteje več kot deset polizdelkov. Medtem pa čas mineva in z leti vse bolj opažam, da v resnici šteje le: čustvo. A se le-to zmore porajati le ob osebnem pristopu do vsakogar in vsega, kar v tem svetu pogosto pogrešam. Šele ob prisotnosti občutja in ljubezni ne bo umanjkala niti radost ne na poti ne na cilju. In temu bi lahko dejali umetnost preprostosti. Umetnost življenja.

»Sneg je lep, ker je ene barve.

Morje je lepo, ker se zdi kot ena sama ravna površina.
Puščava je lepa, ker spominja na polje peska in skalovja.
A ko se približamo vsakemu od njih, vidimo, kako globoki in celoviti so.« (str. 110)