 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Odkar je gospodarska kriza
zavzela Slovenijo, opažam, da je miselnost (pre)mnogih odhajanje iz naše
deželice, ki jo vse pogosteje obdajajo (celo) z zmerljivkami. Po svoje jih
razumem. Vsak išče svoje mesto pod soncem in vsak med nami si želi, da bi čas,
ki nam je dan, lahko preživel v kar največjem miru ter sožitju. Ob delu, ki ga
bo veselilo in ga s svojim finančnim zaledjem prehranilo ter preživelo, ob
prostočasnih dejavnostih, ki polnijo srce in najdražjih, predstavljajoč varni
pristan tako v sončnih kot deževnih dneh. In tisto, kar prevaga pri dokončni
odločitvi, si mislim, je prav delo. Ne nazadnje od nekdaj obstaja pregovor "s trebuhom za
kruhom". Do
sem vse lepo in prav. Vsak ravna v skladu s svojimi načeli. A po drugi strani
se ne morem otresti nerazumevanja, saj se zavedam, da je najlažje napolniti
kovčke in oditi. Običajno na tako željeni in sanjani Zahod, morda celo na
Vzhod, a le v najrazvitejše države sveta. Po večletnih opažanjih sem prišla do
zaključka, da so najprivlačnejše Amerika, Belgija, Anglija, Nemčija, Japonska. Se
pa sprašujem, ali so se ti isti ljudje zastavili bistveno vprašanje: bom tam
srečen? Kajti najverjetneje bodo v tuji deželi opravljali delo, ki ga doma
nikdar ne bi, ker bi se jim zdelo izpod časti, saj je daleč pod nivojem njihove
izobrazbe. Obstaja možnost, da bodo od svoje družine in prijateljev že čez
nekaj let zelo odtujeni ter si bodo z njimi izmenjevali le še vljudnostne
formalnosti, kot so novoletne ter rojstnodnevne čestitke in občasne gole
pisarije o tem, kaj počnejo ter kje so bili, medtem ko bodo poglobljeni
pogovori o tem, kako čustvujejo in doživljajo te iste dogodke izostali. In prav
ti so edino, kar šteje. Poleg tega bodo najverjetneje delovni organizaciji, ki
jih bo zaposlila, na voljo vse dni, če ne celo vikende in posamezniki, ki niso
strogo povzpetniško naravnani, bi najbrž vendar želeli ohraniti in se
osredotočiti predvsem na (dostojno in dostojanstveno) življenje samo. Torej:
bom tam srečen navkljub nekoliko višjemu mesečnemu zaslužku, kot tu?
Že dober mesec premišljujem o
tem, kakšno bi bilo življenje, če bi iz njega poskusila odvreči vse plastične
izdelke in – predvsem – plastično embalažo. Bi še bilo mogoče živeti kolikor
toliko spontano? Kaj kupiti? Kje kupiti? V kolikšni meri bi se moral moj
jedilnik preoblikovati? Čemu se odreči? Do katere mere, in, najbolj bistveno:
ali sem pripravljena sprejeti tako drastičen ukrep?
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Medtem ko sem se borila s svojimi
dilemami, z razlogi, ki so globoko v meni kričali, da naj poskusim, in tistimi,
ki bi jih lahko opisala kot zadržke, saj sužnja preudarnosti kljub vsemu ne
želim postati, me je poiskal televizijski prispevek, v katerem se sodelujoči osredotočajo
prav na življenje brez plastike, kar je bila dovolj velika spodbuda za
sprejetje odločitve, da odslej kupujem le še izdelke, ki na prvi pogled ne bodo
oviti v plastično embalažo.
Preizkus se je pokazal kot veliko
težji od same zamisli, kajti kaj kmalu sem prišla do zaključka, da je dandanes
takorekoč vsa hrana zapakirana v plastiko. In da prodajalci debelo gledajo, če
jih poprosiš – ob vsej množici sirov, ki so že narezani in zaviti v plastično
folijo –, da ti odrežejo nov kos in ga ovijejo v papir. Nemogoče. Le korak
dalje je vprašanje, koliko te hrane je prikrito kancerogene in – če odidem še
nekoliko globlje – koliko strupenih dodatkov vsebuje vsa hrana, ki ostaja sveža
in uporabna mnogo dlje od tiste, ki jo pridelam na domačem vrtu ali kupim pri
svoji branjevki na tržnici. Da niti pomislim ne na vso pripravljeno hrano,
danes edino prehrano premnogih, medtem ko se je sama v širokem loku izogibam.
Pri tem se mi v misli prikrade
aboridžinska misel, da smo svoje okolje. Ne potrebujemo hrane, ovite v več
plasti embalaže, ki jo že nekaj minut po zaužitju za vedno odvržemo. Pravijo,
da kolikor smeti imaš, tako bogat si. Ob ogledu televizijskega prispevka je postalo
povsem jasno, da na Vzhodu; v Čadu, Ekvadorju, Gvatamali, Indiji, Turčiji in na
Maliju, živijo po načelu "pojej
sveže", kajti
zelenjavo in sadje hranijo takšne, kakršne jih utrgajo z dreves, medtem ko žita
in moko shranjujejo v velike platnene vreče in mleko ter jogurt v steklenice
ali steklene posode. Seveda je obvezno še kuhanje na odprtem ognju. Ne povsod,
a marsikje še. Na drugi strani razvite (mar res?) države ponujajo trgovske
verige z vnaprej pripravljeno hrano, polno umetnih dodatkov in ojačevalcev
okusov, ovito v več ovojev sicer resda privlačne folije, plastike, plastenke,
pločevinke in drugega balasta, ki ne služi ničemer drugemu, kot da ljudem
navidezno olajša vsakdan, a jim ga dolgoročno krade skupaj z zdravjem.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Slovenija je nekje v sredini med
enim in drugim svetom. Vpliv Zahoda je vse močnejši in mnogi ljudje ostajajo od
jutra do večera na delu, medtem ko se prehranjujejo z instant, vnaprej
pripravljenimi jedmi, ki v sebi nimajo ničesar. Seveda se zato ne gre čuditi,
da so tudi njihova življenja povsem instantna. Na drugi strani nas je še vedno
kar nekaj tudi takšnih, ki si ne predstavljajo dneva, v katerem si ne vzamejo
dobre pol ure časa za pripravo svežega kosila in svojih ritualov pridelovanja
lastne zelenjave ali nakupov na tržnici. Za občutenje trenutka. Po številu
kilogramov letnih odpadkov embalaže smo pod povprečjem. Vsak med nami "pridela" približno sto
kilogramov plastike letno, medtem ko je splošno povprečje v svetu za več kot
polovico večje. Ne morem se znebiti grenkobe ob spoznanju, da vedno znova v
vseh slabih rečeh prednjačijo prav države, ki so na prvi pogled tako privlačne.
Tiste, katerih obiskovalci se tako pogosto hvalisajo s tem, da na ulici niso videli
niti ene smeti. Vse zlagano. Le prikrita skrb za okolje, kajti prav Amerika,
Japonska, Velika Britanija in Nemčija uspejo letno proizvesti največ plastičnih
smeti. In največ samomorov.
Pozabljamo, da je naše telo odraz
našega okolja. Da so naše srce, telo, um in duša povezani. Da je v resnici vse
eno. In da nezadovoljstvo na enem področju sproža nezadovoljstvo na vseh
področjih. Bom tam srečen? Zagotovo ne … ne, če mi življenje tamkaj ne dopušča
skromnega življenja v sožitju s samim sabo in svojimi občutji ter naravo …
