Skrivnostnost skritega

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Kostel. Ponovno stopanje po sledeh prednikov, ki niso moji, a jih vendar čutim, kot da bi bili. Vnovično vračanje v gnezdo. Kot da sem že od nekdaj v sožitju z vsem, kar me obkroža … Že nekaj dni živim popolnoma odmaknjeno od vsega, kar sicer polni dan. Od norosti tisočletja, v katerem živimo. Mnogi trdijo, da jih moramo preprosto sprejeti. A sama ne (z)morem. Zagovarjam namreč prepričanje, da si moramo dovoliti nadvse potrebne umike. Zadnje čase se zdi, da sploh več ne dojemam življenja; dnevi polzijo mimo, ne da bi v njih uzrla karkoli od tega, kar naj bi uzirali vsi.

A medtem ko se vračam v sobivanje z naravo in stopam po stopinjah preteklosti, se vame znova vrača smisel. Čas še vedno beži vse prehitro, vendar hkrati dovolj počasi, da imam možnost ugledati iskrivost dežnih kapljic, ki medtem ko sama in v tišini zrem skozi okno v deževen dan, rišejo na steklo zgodbe, ki jih ne gre pripovedovati z besedami. Ni mogoče, kajti gre za pripovedi občutij. A vendar je bil le kratek trenutek … trenutek, ki mi je pokazal, da sem prav tam, kjer moram biti. Trenutek, ki me je vrnil k bistvu. Domačnost, prepletena s preprostostjo. Prvobitnost.

Včasih zaboli,
a objem skelet ublaži,
četudi nas zaupanja vnaprej uči.

(© Nina Novak Oiseau, V šepetu trepet, 2015)

Učenje zaupanja, šola za vse življenje … »Dež me ne moti, kajti ta dan je moj in potrudila se bom, da bo lep,« mi je pred dvema dnevoma dejala prijateljica. Pa nisem razumela, ker me dež vsakič znova zmoti in vame naseli tmurnost ter trpkost. Vendar je danes vse drugače. Zgodnje jutro je bilo, mračno, a tišina ni pomenila praznine, temveč odsotnost umetnih zvokov. Prej molk. Kajti ptice so vztrajno pele in v meglo ovito pokrajino šele prebujale, da bi ji ponovno nadele obliko, ki jo ponosno nosi že stoletja ali tisočletja. Sprva je bila le siva zavesa megle, a so se nato pričeli razodevati obrisi življenja, da bi se nazadnje vsaka veja in vsak list zaiskrila na ozadju čistega, modrega neba ali vabeče rjave zemlje, ki hrani. Platno življenja, bogatejše od vsega, kar tako vznemirljivo občudujemo. Pomladno prebujanje se znova ovija v zelenilo, barvo začetka. Narava buhti od življenja in lepote, vendar je mnogi ne prepoznajo. Skrivnost skritega le redke vabi v izziva nov dan.

Meglo prebijajo sončni žarki, ki s svojo toplino vame naseljujejo ponižnost. Tudi moč, ki mi pove, da se zlomiti več ne morem, ker nič drugega več ni pomembno. Vnovična spoznavanja, zbliževanja in sprejemanja. Vnovična učenja. Odsotnost odvečnega. Le Omar Sosa se mi s svojim milim, nežnim, čutnim drsenjem po črnobelih tipkah zdi primeren za spremljanje na tej poti. V iskanju svojih korenin, komponira glasbo. In v iskanju korenin drugih, iščem ter zapisujem zgodbe. Vame se krade navdih in postajam eno z okoljem. Popolno zlitje. Glasba – edina, ki ji zmorem prisluhniti – ni tujek v naravnem okolju, temveč se z njim poistoveti, a to le zato, ker pušča dovolj prostora, da med posameznimi toni zaslišimo šelestenje vetra, pesmi ptic ali da se sami zazremo v zibanje travnih bilk, morda prebijanje meglenega plašča … Češnjevi cvetovi se bohotijo in nežno zibajo pod kapljicami, ki jih zmorejo uničiti, a tudi spodbuditi k daljšemu življenju. Večna dvojnost.

Šele v doživljanju tega trenutka spoznam, da je življenje moje. Tu sem zato, da iščem. Morda najdem. Da doživljam jutra, kakršno je današnje, ko me prevzame razodetje in mi srce trepeta v sreči, a hkrati ve, da bo minilo. Bolečina razodevanja sreče. Žalost, ker vem, da me bo zopet ujela past sveta, v katerem živimo. Sveta, ki se peha za dosežki, vendar ti v resnici ne štejejo nič. Bezgljanje proti ciljem, ki postanejo povsem nepomembni ob spoznanju, kako veličastni sta narava in življenje.

Zmožnost ljubiti svet tak, kakršen je, je znak uravnoteženosti. Vendar svet, ne civilizacijo, ki drvi v pogubo. Spoznavam, da je biti sam v sebi, povezan s tem, kar te obkroža, biti srečen v pristnosti in preprostosti, v ponižnosti, v resnici povsem dovolj. Na tone hvaležnosti se zliva vame. Saj zdaj vem, da šteje le trepet srca. Vse drugo je popolnoma odveč.

Čas vedno teče enako. Vendar čas tu in s Tabo vedno znova teče prehitro. Mesec bi ne bil dovolj, medtem ko je z drugimi že ura predolga. In v tem je čar in žar … življenja, lepote, srečevanj, spoznanj … zbliževanj in zaupanj.

Mavričnost
življenja –
nagrada tistim,
ki upajo si
potopiti se
v kalnost
raznoterosti.
(© Nina Novak Oiseau, V šepetu trepet, 2015)

Cilj ali pot?

foto: © Nina Novak Oiseau

»Naravni krog ne pozna ne zmag ne porazov – pozna le dejanja.

Zima se trudi zavladati, a je navsezadnje primorana priznati zmago pomladi, ki prinaša s seboj cvetje in radost.

Poletje bi rado raztegnilo tople dneve tja v neskončnost, saj je prepričano, da toplina zemlji koristi. A tudi ono sprejme prihod jeseni, ko si lahko zemlja končno odpočije.« Tako piše Paulo Coelho v delu Rokopis iz Akre (str. 24), ki me je v času, ko se narava prebuja, napeljalo k premisleku, kako veličasten je pravzaprav svet. Narava, še vedno slečena pod težo zime, ki nam postopoma obrača hrbet, zaradi svoje golote vendar ni pusta. Prej nasprotno. Sonce pridobiva na moči in medtem ko strmim v pokrajino, ovito v zelenilo pomladi, me preveva spokoj. Nikjer nobene odvečne teže, celo v meni sami ne. Šele pogled na posamezne dele obdajajočega sveta, me spomni, da obstaja življenje. Tisto, ki se pravkar prebuja in išče svoj prostor pod soncem.

Živa bitja so spet željna priti na plan; rasti in zoreti, se učiti, da bi na koncu vendar potonila v pozabo; z jesenjo spet odpadla in umrla ali se umaknila. Tudi sama zopet iščem poti, ki bi me pripeljale med ljudi, čeprav vem, da bo spet prišel čas, ko se bom želela umakniti. Vase.

So ljudje, ki se čudijo moji potrebi po sobivanju in uglašenosti s samo seboj. Vendar dvomim, da lahko deluješ iskreno, če se neprestano razdajaš drugim.

»Ljubezen vas ne bo dolgo spremljala brez samote.

Kajti tudi ljubezen si mora odpočiti, da bi lahko zaplesala po nebu in se pokazala v drugih oblikah.

Brez samote ne preživi nobena rastlina in nobena žival, ne ostane dolgo plodna nobena zemlje, se o življenju ne more poučiti noben otrok, ne more ustvarjati noben umetnik ter se ne more razvijati in spreminjati nobeno delo.

Samota ni odsotnost ljubezni. Je njena spremljevalka.« (str. 37)

Ljudje smo kakor kapljice vode, ki imamo moč le kadar delujemo skupaj. Se povezujemo in združujemo. Vendar sčasoma v povezavah izgubimo lastno identiteto, zato si moramo omogočiti postanek nekje na samem. Ogledalo, v katerem se ugledamo, smo mi sami, in v njem uziramo lastno podobo ter si zastavimo nove poti, posajene z semeni ljubezni, ki jih marsikdaj izgubimo. Šele takrat bomo pripravljeni ponovno oditi na pot in si deliti korak z drugimi, da bi nabirali izkušnje. Potrebno se je namreč zavedati, da »uspeh ni odvisen od potrditve drugih, temveč je sad tistega, kar ste zasadili z ljubeznijo.« (str. 123)

Pot ali cilj, se marsikdaj sprašujem in pogosto ne znam ponuditi odgovora. Glede na storilnost časa, v katerem živimo, imam pogosto občutek, da ne eno ne drugo. Vsak dan nam narekujejo več, dlje, višje in zdi se, da je pomembno le še čim prej poskusiti čim več, da bi se zgodilo kar se mora in hkrati sejalo slabo voljo nad neuspehi. Kajti brez posvečenosti in povezanosti z ljubeznijo do tega, kar počnemo, uspehi umanjkajo.

Kot življenjsko vodilo se mi vsekakor zdi bistvena pot, saj je cilj vseh nas enak in se konča v temi ter molku. Vendar je znotraj zastavljenih dosežkov na področju dela zagotovo pomembnejši cilj, ki terja ogromno časa, vendar le ena sama knjiga, ustrezna vsem merilom, šteje več kot deset polizdelkov. Medtem pa čas mineva in z leti vse bolj opažam, da v resnici šteje le: čustvo. A se le-to zmore porajati le ob osebnem pristopu do vsakogar in vsega, kar v tem svetu pogosto pogrešam. Šele ob prisotnosti občutja in ljubezni ne bo umanjkala niti radost ne na poti ne na cilju. In temu bi lahko dejali umetnost preprostosti. Umetnost življenja.

»Sneg je lep, ker je ene barve.

Morje je lepo, ker se zdi kot ena sama ravna površina.
Puščava je lepa, ker spominja na polje peska in skalovja.
A ko se približamo vsakemu od njih, vidimo, kako globoki in celoviti so.« (str. 110)