Srce - popek življenja

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Le malo je trenutkov, ko nas občutja sreče zaslepijo s svojo bolečino, v kateri navkljub neizmerni krhkosti uzremo nedotakljivo moč. In kako drugače opisati svilnato podobo cveta, odprtega za telo druge vrste? Premislek o porazih, ki nas v resnici jačajo in delajo iz nas zmagovalce, me napeljuje na misel, da so naša srca kakor cvet. Odprta za vsakogar, ki ga uspemo vsaj za kratek trenutek uzreti izza motne zavese nedoločljivosti. Jasno in čisto, da nemudoma poželimo prav z njim podeliti trenutek svojih spoznanj, doživljanj in čustvovanj.

»Če govorimo o samih sebi, o drugih ali tudi preprosto o stvareh, potem se hočemo v svojih besedah – lahko bi rekli – razkriti: hočemo dati vedeti, kaj mislimo in čutimo. Drugim pustimo, da vržejo pogled v našo dušo,« (str. 338) je zapisal Pascal Mercier v romanu Nočni vlak v Lizbono (Didakta, 2010). Težko bi me kateri izmed mnoštva sestavkov, posvečenih duši in besedam, opisal bolje, saj v množici vseh, ki se jim ne želim razodeti, preprosto molčim. Popek srca se zapre. Ker potrebuje svoj mir, svojo varnost – svoje zavetje, ki ga v tovrstnih trenutkih zmore uzreti le v sebi samem. Zaščita pred ranljivostjo, ki hodi z roko v roki s tistimi, ki nas ne razumejo in mi ne njih, kliče po umiku.

A z ljudmi, ki jih čutimo blizu, četudi si tega ne znamo razložiti, umik ni nikdar potreben. Niti takrat ne, ko se popek vendar kdaj tudi ne razpre v vsej veličini. A za to niti ni potrebe. Razumevanje pogostokrat zazveni celo v tišini. Ki pa ne kriči po umiku, marveč zbliževanju. Kdaj s tistimi, s katerimi imamo bogato skupno zgodovino, kdaj brez te. Tudi poezija, ta večna nit v trenutek ujetih čutenj, v meni vse pogosteje hrepeni po zbliževanju – z likovno podobo, fotografijo in glasbo. Pascal Mercier je prav tako zapisal, da »o poeziji ne sanjarimo. Poezijo beremo. Beremo jo z jezikom. Živimo z njo. Čutimo, kako nas gane, spreminja. Kako prispeva, da naše življenje dobi obliko, barvo, melodijo. O njej ne govorimo, še manj pa jo delamo za topovsko hrano neke akademske kariere.« (str. 384)

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Poezija preprosto je. Tako kot umetnost sama. In živela bo celo tedaj, ko bodo naša srca že davno zaprta za vse tostranske izkušnje. In vendar, je zapisala Milena Sušnik Falle v svoji pesniški zbirki Tempus Fugit / Čas beži (Samozaložba, 2009):

Vsi smo,

kot popisan list

knjige življenja,

ki slej ko prej

v barantanju s časom, zbledi.

In vendar ...

nemočni tolažniki,

z bolečinami pod sabo, preziramo

minljivost stvari.

Prav zato, ker je skorajda sleherni segment tega sveta zavezan k minljivosti, se velja vprašati, v čem in s kom iskati osmišljenost življenja. Ob pogumu, ki terja uziranje v globočinah lastnih občutenj je zagotovo nadvse preprosto zaključiti, da kdaj tudi v slovesu. Ne nujno grenkem. Če se še za trenutek ustavimo ob že omenjenem romanu, bo pogostokrat slovo osmislilo ne le nujnost življenja, marveč tudi rast, ki nam jo ta ponuja. Kajti »to je smisel slovesa v polnem, pravem pomenu besede: da se človeka, preden se razideta, sporazumeta o tem, kako sta se videla in doživljala. Posloviti se, to je tudi nekaj, kar storimo sami s seboj: ne zatajiti sebe pred pogledom drugega.« (str. 365) V naročju iskrenosti do sebe, in le tako, se bomo lahko podali v naročje iskrenosti do drugega. Razprli cvet – ko in komur bomo želeli.

Človek, pomirjen sam s sabo, bo še kako dobro vedel, ob kom srce poje žalostinke in ob kom serenade ter se hkrati zavedal, da je in ostaja sam. Nihče ne more sveta uzreti na način, na kakršnega to počnemo sami. Ali: »nemam te i nemaš me,« kot meni mlada hrvaška kantavtorica Luce, ki se te dni predstavlja s pesmijo Možda mi. Njene korenine segajo v pop-rock, rock in grunge, razširjen z zametki bluesa, soula in india. Sama je o svoji glasbi dejala, da se ji »ne glede na žanr uho vedno najprej izostri v doživetju nekoliko nostalgičnih, melanholičnih, molskih tonov, ki so hkrati temelj prepoznavnosti avtorskega glasbenega izraza.« In če upoštevam še, da prav ta skladba sprva zazveni v odmevu pesmi ptic in se prelije v liričnost vseh zgoraj opisanih občutij, ki jih nadgrajuje s prav takšnim besedilom in jo zveže v svež ter močan poetično-kantavtorski izraz, lahko bralce teh vrstic le še povabim k poslušanju in odmevanju vsega zapisanega … In to je vse.

Mjesec u oblaku,

korak na odlasku,

večer pred vratima

i to je sve.

Riječ kao zvuk se vrti u krug,

smijehom je ura uzalud,

u ritmu sata šapuće,

a nemam te i nemaš me…

Možda jutro pozvoni,

možda ti vrijeme zastane

i zaustavi…

Možda uspori se

i unatrag opet pokrene

tamo gdje voliš me i volim te.

Krpice sna pod stopalima,

zamagljen svijet u staklima,

tišina sama ostaje

jer nemam te i nemaš me…

Možda jutro pozvoni,

možda ti vrijeme zastane

i zaustavi…

Možda uspori se

i unatrag opet okrene

tamo gdje voliš me i volim te.

Mjesec u oblaku,

korak na odlasku,

ljubav na izmaku

i to je sve.

V nasmehu nekega dneva

Nedeljsko popoldne. Dež škreblja nad deželo, v kateri se rojeva tisočero zgodb, koraki pa me vodijo do izvirov, ki ne presihajo. Kako naprej? Potem, ko sonce utone. Ko zadnja misel zarije se v pristanišče zemlje. Beseda – pot do večnosti. Kam naprej? Čez zaplate trav in polja žit? Čez osamele ulice praznine in stopnice do predaje niču? Zakaj najbolj imaš, ko nimaš? In zakaj si najbolj srečen, ko si sam?

»V nasmehu nekega dneva stopiš na svoje križišče,« (1) poje Tomaž Pengov v skladbi V nasmehu nekega dneva na eni najbolj dovršenih plošč slovenske produkcije Odpotovanja iz leta 1973. Ta se že kmalu zlije z naslednjo, v Potovanje nespečih. Samo nasmeh lahko zareže vame. Kdo besede kleše v mojih nočeh, da sem tudi sama na potovanju nespečih, kot tisti, ki v »trudnih večerih so seštevali plen spoznanja« (2)? Odpotovanja so me poklicala na nocojšnja potovanja, na katerih se Tomažev čist, pomirjujoč, spoštljiv in resen, a mladosten, tako prodoren, pa vendar nežen vokal zlije s poetiko šestih strun kitare, ki poje že sama zase. Vase. Neverjetna mera otožnosti reže v mojega osrečenega duha. Kako sploh preživeti srečo? Ko pa mine in nas odsreči. Kako jo zadržati? In, predvsem, kako zdržati?

»Prijatelji odpirajo okna in ne veš, koga si ranil,« (1) da bi te celo tisočero solza ne zmoglo odprostiti za zasejano grenkobo, ki jo puščaš za seboj. In spet »v nasmehu nekega dneva stopiš na svoje križišče.« Križišče, ki te morebiti popelje do vnovične jutranje zarje in osvetli ti pot. Pa vendar kdaj zastreš pogled, da bi ne ugledal tistega, s katerim si deliš korak. Stopaš po cesti, samotni in tihi.

Cesta, zavetje nemirnih ljudi

izginja in skozi stopinje drsi,

ko odhaja in glasna obzorja rodi.

Tihe roke neštetih ur pijejo svet neznan prav tam,

na cesti med klasjem hitečih ljudi

in živijo brezčasne trenutke glasov,

ko letijo po stezah stoletnih sledi.

Sončna zarja je njihova sreča, ko sence budi

in ujeti so vanje, ko cesta prižge jim luči.

In pogrneš s tiho temo jim klopi,

zidove, parke in stebre dreves,

da zaspijo v sanje razbitih noči.

Večni tujci polnih naročij prijateljstva prav tam,

na cesti zagrnjeni s plaščem dežja,

brez odhodov, ker so povsod doma,

na cesti, prebodeni z mečem sonca.

Morda iščejo več kot posmeha zaklenjenih glav,

morda iščejo tujo besedo odprtih oči,

polne dneve in svobodnih trenutkov nemirnih poti.

Ko visijo med kupi sprhnelih smeti

in drvijo od mesta do mesta brez sna

in zgubijo na tisoče srečanj vse dni. (3)

 

Ceste. Poti vase. V jutrih, ko srce nemo izkriči mošnjo stihov. V dnevih, ko zaprtih oči zrem v oceane besed. V večerih, ko z gluhimi ušesi prisluhnem melodijam zgodb. V nočeh, ko v brazdah lastne duše iščem tuje sledi. Ko »med glasbo in njeno tišino, med senco in njenim telesom /…/ čutiš pot med besedo in molkom.« (1) Pa vendar, »ko se vrneš, si sam.« (1) Vedno sam. Kako zadržati? Kako zdržati? Kako izdati? Predati. Deliti. Občutja izgubljenosti, ki porajajo bolečine skelet, ki pa se lahko rodi le iz čiste sreče. Trenutek, ko suhe solze močijo srce in se kaplje pričakovanj vsipljejo na drhtečo golo kožo.

Večer se že počasi preveša v noč. Mene pa spet kličejo besede. Na tisoče besed. Ki pišem jih s prsti, dlanmi, rokami, srcem in očmi. Le glas, moj glas ostaja nem. Prevelika njihova je teža, ki seda mi na dušo. »Čas jim je bil vse imetje,« (2) kot meni. Ki grem. »Proti obalam poletja.« (2) Radost iskat. »Proti polju, proti morju, proti mirnemu vesolju.« (4)

In glasba. Ta glasba. Tiha v svoji glasnosti. Umetnost. Tako popolna, da odstira zaveso nerazsežnih pokrajin občutenj, ki jih najbrž vendar ni mogoče nikdar (po)deliti. Ki vame zažirajo korenine hrepenenj in tisto večno neizsanjano željo po časih, ki so se prigodili pred menoj. Bom sploh kdaj? Bom sploh kdaj v sebi uzrla potešenost? Ali pa željo gojim vnemar?

Koliko cest smo že prehodili težkih korakov, ne vedoč, da bi ti ne bili trudni, ko bi zmogli pogled zavihteti pred seboj in prisluhniti šepetu srca? Mletju korakov nepoznanega? V kolikih križiščih smo dlan zaprli v pest pred neznanimi rokami, ki so se zato ne mogle preplesti z našimi in roditi sanje? Koliko želja bi ne bilo odveč, če bi srce upalo živeti? Doživeti.

»Sva vrgla seme na kamnito pot tihega polja?« (5) Smo ga vrgli? Sem ga vrgla? Kdaj pa le. A le zato, da »tvoja misel potuje med prostore tišine« (6) in postane moja misel. Najina misel. Da nikdar več ne bom, kar sem bila.

(1) V nasmehu nekega dneva

(2) Potovanje nespečih

(3) Cesta

(4) Nerodna pesem

(5) Epistola

(6) Oče

* Zapis je nastal kot poklon tistim, ki vame sejejo seme besed in hkrati v upanju, da bi izgubljenost, nastajajoča v otožnosti, ki jo zmore poroditi le sreča, izpuhtela v trenutkih povezovanja.

Japonsko Koprnenje

Z japonsko literaturo, ki se je z evropskega stališča pričela oblikovati precej pozno – šele konec 19. stoletja –, sem se bržkone tako kot mnogi drugi slovenski bralci prvič srečala v času, ko sem se lotila branja Harukija Murakamija, danes enega najuspešnejših japonskih avtorjev. Ne spomnim pa se dobro, mar je bil to roman Moj ljubi sputnik ali morebiti Norveški gozd, ki po mojih merilih vse do danes ostaja njegovo najprepričljivejše delo, hkrati pa tekom prebiranja vsakič znova uspe poustvariti občutja, ki jih globoko povezujem z Japonsko. Odveč bi bilo omenjati, da sem doslej prebrala vsa njegova dela, ki so na voljo v slovenskem jeziku, a tudi nekaj tistih, ki so na voljo v hrvaškem, kajti potrebno je priznati, da so pri sosedih običajno nekaj let pred nami. Doslej sem prebrala še nekaj japonskih del, nisem pa se z Japonsko in njihovo umetnostjo nikdar sistematično ukvarjala, vse dokler se ni dežela vzhajajočega sonca iz različnih virov pričela kar sama stekati v moje življenje.

Eden od teh izvirov je tudi pobuda za branje romana Koprnenje Sosekija Natsumea (Sanje, 2012), za katerega sem že po nekaj prebranih stavkih preprosto vedela, da bo postal še eno tistih klasičnih del, ki mi bodo za vedno ostali v spominu, h kateremu se bom še vrnila in – predvsem – roman, ki mi bo še nekaj tednov po tem, ko bom odložila knjigo v ustih puščal tisti okus vprašanj, na katere nikakor ne bom znala najti odgovorov. Gre za edino v slovenski jezik prevedeno Natsumeovo delo, ki je naslovljeno Koprnenje, medtem ko naslov dela v večini jezikov ostaja kar v izvirniku, Kokoro, kar pomeni "srce".

Menim, da sta tako eden kot drugi več kot primerna. Ne nazadnje je zgodba, ki jo avtor opisuje, nadvse čuteča in v vseh ozirih v središče postavlja srce ter njegove tegobe. Žal je v življenju vse premalo priložnosti, ko imamo možnost posvetiti se delu, ki tako po jezikovni kot vsebinski plati zadostuje visokim merilom literature, ki bo ostala večna. Koprnenje pa je prav takšno, saj po natanko stotih letih (delo je bila napisano leta 1914) ostaja enako aktualno kot v času nastanka, upam pa si trditi, da prav nič drugače ne bo niti ob preteku še enega stoletja. Edino, kar drugači današnji čas od tistega, je vztrajno vikanje starejših, tudi staršev.

»Docela priznam, da sem v zvezi z intelektualnim napredkom senseju veliko dolžan. A hkrati moram povedati, da mi ob nekaterih vprašanjih ni nudil, česar sem se nadejal. Včasih so se pogovori končali nejasno in dvoumno,« (str. 77) piše naš pripovedovalec, ki tke niti prijateljstva s starejšim moškim, preprosto imenovanim sensej (gre za spoštljivo obliko naslavljanja avtoritet; pri nas najbrž gospod), vendar ga ta ne poteši v celoti. A bolj kot se odmika od njega, več bližine si želi. Pa vendar, osebnostno raste prav zaradi nedorečenosti in skrivnostnosti senseja, ki mu ne pusti priti blizu, čeprav se mu razkrije v dolgem pismu, v katerem se pokaže kot izredno močan in šibek hkrati, medtem ko v središče svojega obstoja postavlja spopad med dobrim in zlim, ki se godi v njemu samem. A celo takrat sensej mladeniču ostaja nerazumljen, saj mu ne da priložnosti za soočenje, ker svoje življenje že prej okonča z nenaravnim nasiljem, mladeniču pa za sabo pusti neizbrisljiv vpliv na način razmišljanja in, predvsem, čustvovanja. Takšni so pač naši mentorji za življenje, ki nam pridejo na pot povsem nepričakovano. In čeprav nam za sabo pustijo neizmerno bogastvo, so vendar samo ljudje, ti pa so v splošnem »dobri. Oziroma so vsaj povprečni. Vendar je prav grozljivo, kako se ti ljudje v kritičnih trenutkih nenadoma spremenijo v slabe.« (str. 71)

Isto bi lahko dejali za senseja, ki se mladeniču le počasi razkriva, a nikdar do konca. »Ljudje so se mi pokazali kot minljiva bitja. Pokazala se mi je minljivost njihove vrojene plitkosti, ki brezupno išče odgovore.« (str. 90) Resnica, izpovedana v preprosti izreki, a bogati pomenskosti. Tudi to je ena od plati, s katerim bralca navduši Koprnenje. Lep, bogat jezik. Izbira besed, ki pogosto meji že na nekoliko pozabljene, arhaične izraze, a prav taki s svojim zvenom pobožajo dušo. Malojeden, naključilo, zaživa, čuječnost, mreti in še nekaj drugih je zagotovo takšnih, ki se vtisnejo v spomin.

Nič drugače ni niti z izjemno tenkočutnostjo in opažanjem, tudi spoštljivostjo, ki se odraža do narave in prav ta je tista, ki me pri Japoncih tako navdušuje. Zdi se, da so nezmožni spregledati menjavanje letnih časov, brstenje dreves, cvetenje rož in miru, ki ga prinašajo vrtovi, kar se nam Evropejcem, še lažje pa Američanom, zlahka prigodi. »V pričetku zgodnjega poletja, ko so zeleni listki neopazno omegličili z bogatimi cvetovi posute veje poznocvetoče češnje, sem okusil svobodo. S srcem drobne ptice, ki se je izvila iz kletke, sem svobodno zamahoval s krili in s pogledom preletaval široki svet pod seboj. Hitro sem odšel k senseju. Ob poti me je prevzemal pogled na brsteče popke, ki so se odpirali na počrnelih vejah žive meje citronovca, in sijoče rjave liste, ki so štrleli iz posušenega debla granatnega jabolka in mehko odbijali svetlobo. Gledal sem jih z začudenjem, kakor da jih vidim prvič v življenju.« (str. 66)

Kljub temu pa se še kako zavedajo minljivosti in umrljivosti. Pogosto se mi zdi, da v središče svojih razmišljanj postavljajo prav misel o smrti, kar se po eni strani zdi nadvse kruto, a vendar znajo temu pristopiti razumsko. Celo nasprotno, za razliko od nas, tako umrljivosti kot starejšim pristopajo z veliko mero spoštljivosti, če ne strahospoštovanja in celo naklonjenosti. A zdi se, da navkljub temu niso zmožni povsem prodreti v dušo drugega, saj ostajajo vsak sebi. Kot takšen se kaže tudi odnos med sensejem in K.-jem, prijateljem iz mladosti. A prijateljstvo je trdno le navidezno, saj je v resnici nadvse ohlapno.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Kaj je tisto, kar Japonce dela tako molčeče, je vprašanje, ki me pesti ob vsakem podobnem branju, a odgovoru še nisem uspela priti do dna. Njihova molčečnost jih vodi k razmišljanju in k razumevanju sebe, kar pa jim ne zagotavlja občutenja ljubezni do drugih, ki v njihovih očeh (p)ostaja trdna navkljub pogostemu nevedenju in nepoznavanju tistega, ki ga ljubijo. »V osnovi je bil redkobeseden človek. Imel je navado, da je dobro pomečkal usta, preden je spregovoril. Ustnice so se mu le stežka odprle, kakor da bi se nalašč upirale njegovi volji, a morda je to le še bolj poudarilo tehtnost njegovih besed. Ko je glas enkrat predrl skoznje, je bil dvakrat močnejši od glasu povprečnega človeka.« (str. 218) Ne le, da njihova redkobesednost vsakič znova poglobi težo izrečenega, marveč imam enak občutek tudi pri njihovi kulinariki in, ne nazadnje, glasbi. Youn Sun Nah, ki je lansko jesen gostovala tudi v Ljubljani, resda ni Japonka, marveč Južnokorejka, a njena glasba izraža ista razpoloženja, kot jih vame naselijo zgoraj omenjeni romani, še posebno priredbe tradicionalnih južnokorejskih pesmi, kot sta Arirang s plošče Lento (ACT, 2013) in Kangwondo Arirang s plošče Same Girl (ACT, 2010). Minimalistični in akustično zasnovani plošči v središče postavljata čustvovanje, še bolje, zapletena čustvena stanja, ki jih porajajo preproste zgodbe.

In, morebiti, celotno razmišljanje lahko zaključim z naslednjim odlomkom: »Do nje sem čutil ljubezen, ki je bila zelo blizu pobožnosti. Ko berete, da čustva do mladega dekleta opisujem z besedo pobožnost, ki se uporablja le za veroizpoved, se vam zdi najbrž čudno, toda jaz v to trdno verjamem. Trdno verjamem, da ni resnična ljubezen nič drugačna od verovanja. Vsakič, ko sem videl njen obraz, sem imel občutek, da sem sam postal lepši. Zdelo se mi je, da se je njena plemenitost prenesla name, ko sem pomislil nanjo.« (str. 169) Ter dodam le še to, da v svojem razmišljanju in povečini molku ostajajo individualisti. Tako meniški na neverski način, da jih lahko le iskreno občudujemo in spoštujemo, saj v svojem načinu čustvovanja delujejo najbolj pristno. Bolj, kot bomo sami kdajkoli zmogli priznati, četudi le sebi samim.

Tri skodelice čaja

Skozi življenje mnogih ljudi

greš

Kaj puščaš za sabo

Je brazda v rodovitni njivi

ali le izginula sled roke

ki je skušala zadržati

nemirno reko

Je plamen

izpuhteli v dim

Bela črta

ki za nekaj trenutkov

ukradenih večnosti

preseka nebo

Kaj daš

ko vstopaš v njihova

življenja

Kaj vzameš

(Mila Kačič)

V instant času, v katerem živimo, prijateljstva sklepamo vsepovprek, če ne drugače v kibernetičnem svetu, koder se lahko pohvalimo z več sto, če ne tisoč, prijatelji. Prav tako nepremišljeno pa vstopamo v druge oblike odnosov. A vendar je prav v času, ko se celo čustva selijo na virtualno raven, pomembneje kot kdajkoli prej znati preceniti in izbrati pravilno. Beseda prijateljstvo je, vsaj v mojih očeh, še vedno težka in resna, zato je ni potrebno razdajati vsepovprek, saj s tem njen pomen popolnoma razvrednotimo. V današnjem času se je tako lahko skriti za ekran računalnika, razdajati prazne besede in si ne dovoliti začutiti tega, o čemer pišemo. Toliko imamo povedati o svetu, ki ga več niti ne poznamo, saj celo takrat, ko smo v njem prisotni, komentiramo neotipljivi svet neznanih nam razsežnosti. Morali bi se zavedati – navljub temu, da v tem svetu kvantiteta šteje precej več kot kvaliteta –, da ljudje, ki se skrivajo za črkami, niso le številke. So posamezniki, ki čutijo in mislijo. Tudi mnogi, ki jih spoznavam(o) zaradi narave svojega dela. Kako torej med vso množico izbrati tiste, ki bi jih bilo vredno spoznati pobliže?

Sama se še vedno opiram na svoja občutja, ki me spremljajo medtem ko nekomu posvečam svoj dragoceni čas. So ljudje, ob katerih mi je preprosto toplo. Ki me grejejo že samo s tem, ker so. Pogosto pozabljamo na to, da nam je najlepše v tišini, v družbi prav teh zgoraj opisanih. Ko smo, kar smo. Z vsemi svojimi vrlinami in napakami. S sanjami, hrepenenji, željami. A do tja je dolga pot in, žal, si vse premalokrat dovolimo vzeti to svobodo.

Prijateljstvo je zame sveto. Nimam veliko prijateljev, so pa zato tisti redki nenehoma v mojem srcu in jih čutim blizu celo takrat, ko so daleč, saj so postali del moje družine. Vstopati v odnose pomeni tudi sprejemati odgovornost do drugega. Od svojih prijateljev pričakujem zvestobo, iskrenost, predanost, posvečenost. Dejanja. In besede. A vse, kar vložimo v drugega, v resnici vložimo vase, kajti ne nazadnje vse, kar delamo, delamo zase. Natanko takšen zapis me je poiskal tudi v dokumentarnem romanu Tri skodelice čaja Grega Mortensona in Davida Olivera Relina (Sanje, 2010), v katerem sta v ospredju srčnost in požrtvovalnost: »"Tujci so hoteli, da bi rekel: 'poglejte, kaj smo zgradili za vas.' Namesto tega pa je rekel: 'Poglejte, kaj ste zgradili zase in koliko še lahko naredite.'"« (str. 57)

Dosedanje izkušnje so mi pokazale, da ljudje, ki v naše življenje vstopijo kot vihar, pogosto enako viharno tudi odidejo, izginejo, se izgubijo. Seveda obstajajo izjeme, a vendar z leti začenjam vse bolj in bolj ceniti tiste, s katerimi se daljše obdobje le "opazujemo". Na ta način se počasi, plast za plastjo, spoznavamo in, v kolikor smo si kompatibilni, šele nato vstopimo v soodnos, ki ga šele od tega trenutka dalje gradimo naprej. Običajno so tovrstna prijateljstva, ali pa le znanstva, trdnejša, saj vemo, da so nam napake dopuščene. Te pa, ne nazadnje, niti niso tako zelo pomembne. Ljubezen ostane, strast in naklonjenost mineta, a sta potrebni, da bi se lahko ljubezen sploh razvila.

V že omenjeni knjigi se me je nadvse dotaknil tudi naslednji zapis: »"Če v Baltistanu želiš uspeti, moraš spoštovati naš način življenja," je rekel in popihal tekočino v svoji skodelici. "Ko z Baltijem piješ prvo skodelico čaja, si mu tujec. Pri drugi skodelici čaja postaneš častni gost. Pri tretji skodelici čaja postaneš del njegove družine, in Baltij je za družino pripravljen narediti vse, celo umreti," je nadaljeval in svojo prijazno dlan položil na Mortensonovo. "Doktor Greg, moraš si vzeti čas za tri skodelice čaja. Morda smo res neizobraženi, nismo pa neumni. Tu živimo že stoletja in smo preživeli."« (str. 188)

Zdi se nadvse zanimivo, da prav tisti, ki v odnos dajo zelo majhen vložek, v zameno pričakujejo kar največji iztržek, očitno ne vedoč, da je vsakršen odnos vzajemno dajanje in prejemanje in da je prav ta proces tisti, ki nas zmore osrečiti. Pozabljajoč, da bi naše izhodišče moralo biti v medsebojnem spoštovanju in iskrenosti, izhajamo iz samoumevnosti ali molka, ki je posledica naših šibkosti in nezmožnosti soočenja s sabo ali drugimi. Pravi prijatelj od nas ne bo nikdar zahteval "dokazov", ki bi mu potrjevali, kako pomembni smo zanj. Prijatelj bo pogosto molčal in nam ne bo obljubljal večne zvestobe, marveč bo na prestol našega odnosa postavil "tisto, kar je". Ko odpremo srce, zares odpremo, in si podamo dlan, da bi se sprejeli takšne, kot smo, podremo vse zidove, ki nas delijo. Vendar, dandanes vsi nekaj hočejo, a bi ničesar ne dali …

Želim si, da bi si ljudje večkrat vzeli čas za prvo skodelico čaja. Razmislili o videnem, slišanem, o tistem, kar so ob tem začutili in se šele nato, po temeljitem premisleku, morebiti odločili za drugo skodelico čaja. Morda pa prišli celo do tretje. Moti me, da ljudje tako razmetavajo z besedami, najsi bo zapisanimi ali govorjenimi, z ljubeznijo, obljubami, čustvi. S prijateljstvom. »Kaj daš, ko vstopaš v njihova življenja? Kaj vzameš?« se sprašuje meni tako ljuba pesnica Mila Kačič, ki se je od nas poslovila na današnji dan pred natanko 14 leti.

Vprašanja, vredna premisleka. V času ranih jutranjih zarij, v nočeh, posutih z zvezdami, v trenutkih, ko ritem besed narekuje korak po tlakovanih ulicah nekega mesta. Čeprav znam mnoge njene stihe na pamet, kot tudi stihe številnih drugih avtorjev, mi je ta pesem vendarle posebna, saj mi v srce vnaša nemir. Morebiti tudi zato, ker me nenehoma izziva in me vabi k tistima vprašanjema, ki si jih postavljam vedno znova: Kaj dam, ko vstopam v njihova življenja? Kaj vzamem?