Vprašanja prevelike teže

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»V ljubezni človek menda ne potrebuje nenehnih zagotovil.« (Chris Cleave: Zlato, str. 21) Samo ljubezen samo. Iskrenost in čisto, zdravo srce.

Le nekaj dni nazaj mi je prijateljica, ki je letošnje poletje naredila pomemben korak na poti k življenju, povedala, kako se je pred tem vedno spraševala, kaj bi bilo, če … bi se odločila za drug študij, bi ne spoznala njega, bi ne delala, kar dela … Nenavadno, a vse, kar sem ji znala odvrniti, je bilo, da se sama tega nisem vprašala niti enkrat samkrat. Res je, da se z nekaterimi dogodki iz svojega življenja težko sprijaznim, vendar sem v osnovi pomirjena s tem, da sem, kjer sem. Tu.

Karen Viggers je v romanu Svetilničarjeva žena (str. 65) zapisala: »Lahko si začrtaš življenje in upaš, da se bo tako odvilo, toda vedno pride do nepričakovanih odklonov. Teh ne more nihče načrtovati.« Sama že vrsto let gradim in vlagam v svoje delo, svoje življenje. In predvsem poslušam sebe. Prav v tem pa se skriva težava mnogih. Kajti družba kot taka ima vključno z našimi bližnjimi obilo nasvetov, kako naj bi živeli, kaj delali, s kom se družili in kaj ter koga postavljali v središče svojega sveta. Menijo, da si je »treba zapomniti, kako moraš živeti. Mladi mislijo, da je življenje večno. Potem pa se kar naenkrat znajdeš na robu smrti in ti je žal, da nisi dobro izkoristil časa. Vendar pa če živiš z zavestjo, da čaš beži in se ženeš s polno paro – morda spregledaš smisel prav v iskanju tega.« (Viggers, str. 31) Večina bo sledila toku. Ker v sebi nima dovolj moči, da bi se uprla pričakovanjem drugih. Ker so prešibki, da bi svoje sanje postavili na prvo mesto, a ne za ceno nesreče drugega, temveč v službi lastne sreče. In, najpogosteje, ker sploh ne vedo, kaj se skriva v njihovi notranjosti. Cleaveu se je na strani 421 zapisalo, da je takšno pač »naše telo – zmožno je vzdržati vse dotlej, ko mu dovolimo, da se zgrudi. Ljudje zbežijo iz goreče stavbe na dveh polomljenih nogah in se sesedejo šele takrat, ko so na varnem pred plameni. Zakonski partner umre nekaj dni po smrti svoje soproge ali soproga, čemur pravimo strto srce.« Podobno je z našo dušo. Živi, ko ji dovolimo zaživeti.

A kakšna izguba! Tako zapravljati svoj čas. Metati v veter vse možnosti. Sposobnosti. Priložnost, da bi življenje živeli.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Najpogostejša napaka je, da si ne dovolimo priznati, kako zelo so nas oblikovale pretekle izkušnje in kako močno naše dni kreirajo hrepenenja prihodnosti. Viggersova se na strani 154 sprašuje, ali »obstaja možnost, da v mojem življenju vzbrstijo nove stvari? Ali pa bom tak kot ti evkalipti, zakrneli v rasti, ki so jih požgali prevroči plameni, da se ne morejo več obnoviti?« Ves naš svet sestoji iz upov, ki so zbir dveh svetov. Preteklega in prihodnjega. Vmesnega ni. Kajti živeti izključno v preteklosti ali se ji popolnoma odreči, pomeni odreči se življenju. In živeti, kot da prihodnosti ni, pomeni ohromiti in otopiti dojemanje le-tega.

Tako malo ljudi je prisotnih tu in zdaj … »Ogromno obveznosti pride v življenju in pozabiš skrbeti drug za drugega.« (Viggers, str. 383) Skrbeti zase. Skrivamo se za fasadami, ker si ne upamo izraziti tega, kar nosimo v svoji notranjosti in ni redko, da v tem strahu marsikdo izgubi še tisti kanec samospoštovanja, ki ga je dotlej premogel. Samospoštovanja, ki je predpogoj za to, da bi nas spoštovali drugi. A tega ne morejo, ker se zaradi obremenjenosti z morebitno zavrnitvijo ne pogovarjamo.

»Zdi se mi, kot bi se moja preteklost poslavljala od mene. Kot bi me zapuščala in bi se zavedal, da se ne bo vrnila.« (Viggers, str. 523)

Strahovi so naš najnaravnejši obrambni mehanizem. Povedo nam, kdaj nismo na pravi poti. Kdaj se zanikamo, čeprav se zdi, da razum vse sprejema, a ima srce zadržke. So pravi odraz nas samih. Kajti kadar smo na svoji poti, obkroženi z ljudmi, ki so v harmoniji z nami, ne živimo več z vprašanji, ali smemo biti, kar smo in ali nas bo druga oseba sprejela takšne, kot smo. Vse bo postalo samoumevno. Postali bomo le še boljše različice sebe samih.

Prav zato je tako pomembno vedeti, kaj čutimo. Vsak korak bo lahkotnejši, četudi nas bo kdaj k tlom tiščala teža razočaranj. A bomo kljub temu pomirjeni. Vsaj poskusili smo. »Pač je zlagoma odrasla in čas si je s svojim vase zaverovanim očesom postavil spomenik iz njenih spominov, ga zgradil iz ploskev njene izkušnje, dokler ji ni z njim zastrl pogleda na preteklost.« (Cleave, str. 313) In se zato ne bomo leta spogledovali z dvomi, kaj bi bilo, če …

In če se vrnem na začetek: prijateljica se od tistega dne, ko je sprejela drastično odločitev, ki nam je vsem vzela sapo, a je bila po letih sprenevedanja najboljši izraz nje same, tega ne sprašuje več. Ker končno je, kjer je. Tu. V ravnovesju s seboj.

Le del sveta smo in svet del nas

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Vsi in vsakdo od nekod prihaja,« se je zapisalo Janu van Mersbergenu v romanu Zadnji pobeg, ki ga še vedno nosim v spominu medtem ko stopam po regiji, ki jo slabo poznam ali, če sem povsem iskrena, je ne poznam. A se kljub temu v njej počutim nadvse domačno, kot da bi bila ta dežela tista, od koder prihajam. S stvarmi, ki so me pripeljale sem, se zlahka povsem poistovetim, kar občutim kot prijetno spremembo, vsaj po navadi, da ljudje tako običajno vse počnejo le zato, da pač počnejo. Tu je drugače, bolj srčno in s pravimi nameni. Popolne neznance in redke znance naenkrat čutim dokaj blizu. Smo kot posebna, jazzovska, družina in pogovor že prvega večera sproščeno zaide v smeri potovanj. Potuješ? Ne, odgovorim, saj bi bilo trditi drugače čista laž. Menim celo, da so potovanja dandanes nekoliko precenjena, marsikdaj izraz vzvišenosti in prestiža, kar se še najbolje odraža v njihovi najbolj neokusni in neumni obliki – križarjenjih. Prepričana sem, da je namen potovanj doživeti nekaj novega, se nečesa naučiti in presekati rutino vsakodnevnih obveznosti, da bi morda dobili navdih za spremembo v svojem življenju, jasno, na bolje. Zato preprosto ne razumem, zakaj bi več dni posedali ali poležavali na strehi velike križarke in iskali zabavo v kotičkih, ki jih premore vsako velemesto; v bazenih, lokalih, trgovinah, restavracijah, kozmetičnih in frizerskih salonih, igralnicah, fitnesih, kino dvoranah … – samih nepotrebnih rečeh skratka –, da bi le tu in tam za uro ali dve sestopili v neznano mesto in bi naše oči zaobjele tisto, kar sicer spremljamo z distance. Nekoliko pretenciozno. Nesmiselno. Brezbrižno. In seveda v popolnem neskladju z etiko v skrbi za okolje in mojo lastno odgovornostjo do planeta, ki mi je za časa tega življenja tako velikodušno dan na posojo. Poleg tega tako radi poveličujemo vse tuje, medtem ko zakladov in biserov lastne dežele ne poznamo, čeprav so nam na dosegu roke. Pač, dejstvo je, da jih pogosto niti ne želimo spoznati.

A seveda imajo potovanja, ki jim sicer v nobenem pogledu ne nasprotujem, tudi svoj drugi obraz. Notranji obraz. Vendar ta danes ni na ceni. Večjo veljavo imajo številke. Čim večkrat oditi iz države, obiskati čim več dogodkov, spoznati čim več ljudi, se preizkusiti v čim več rečeh … Pa nas ta čim več, ki nam onemogoča kogarkoli zares spoznati in začutiti ali karkoli zares obvladati in doživeti v resnici osrečuje? »Kako je človek lahko zares svoboden in prost? Si tega želiš? Kako si lahko svoboden med ljudmi, za katere ti je mar, in kako si lahko svoboden, če ljudi, za katere ti je mar, ni zraven?« (str. 82) Kako biti svoboden, ko nam ni mar niti zase? Ko si ne upamo samorealizirati se in raje tičimo v povprečnosti, lebdimo na površju vsega, kar bi sicer lahko …

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Tisti več nas sili tavati po brezpotju in si polniti čas, da bi se nam le ne bilo potrebno soočiti s samim seboj. A v tem primeru tudi naša rast, naš napredek, izostane, kajti ta zahteva zavest o tem, kaj želimo, kam gremo, v kaj želimo vlagati. Zahteva predanost. Posvečenost. Čas. Trud. In popolno osredotočenost. Vsi mi potrebujemo »stik, je dejal mož s termovkama. Toplino. To drži ljudi pokonci. Drug drugega držimo pokonci.« (str. 69) A so ljudje, ki nam pomagajo presegati svoje meje in so ljudje, ki nas silijo umirati po obrokih.

Naša zmožnost selekcioniranja je otopela in zadovoljujemo se z malim pod navidezno bogatostjo, ki pa nas vendar pušča predvsem vedno znova vse bolj hladne. Osebno me nikdar ni zanimalo tisto več, prej manj. Kajti v tem manj najdem več. Videti cel svet ne pomeni poznati ga. Več pomeni ponotranjiti nekaj njegovih delčkov. Življenje v krajih, ki ji začutimo, sobivanje z domačini, ustvarjanje, iskanje skritih kotičkov, pozabljenih zgodb … Vsi mi želimo pustiti sledi. A se razlikujemo v tem, v kolikih oz. kako globoko jih vrezujemo. Povsem človeško je želeti najti kraj, kjer bomo živeli večno. Najti tiste, v čigar spominu bomo živeli za vekomaj, ker bodo besedo o nas prenesli naprej.

»Nekje se moraš ustaliti, nekaj moraš pomeniti.« (str. 61) A kje in kaj? Ne zanima me videti, spoznati, doživeti vse. Že davno tega sem se pomirila s tem, da vse ne gre. Vendar mi to spoznanje ne onemogoča globiti nekaj izbranih vezi. Zanima me, od nekdaj, kaj z videnim, spoznanim, doživetim storim. Kakšne sledi pusti v meni, kako me spremeni in kako sebe najdem v tem, to v sebi. Zavedam se, da sem le del sveta in svet del mene. In vem, da nikdar ne bom ves svet, saj bi ne bilo naravno. A šele ko izgubim to zavest, izgubim »tudi strah, da bi vse izgubil.« (str. 8) Samo še sem, v najboljši možni različici sebe, ki ves čas išče poti naprej, navzgor. Na bolje, k sreči.

Kje se čutimo namočnejše?

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Zgodnje jutro. Na desetine, stotine, tisoče, milijone ljudi bega v nov dan. Hitrih korakov, upadlih src. Nejevoljno, nestrpno. Zaspano. Zaskrbljeno. Brezvoljno. Žalostno … So srečni?

Gordana Kuić je v romanu Vonj po dežju na Balkanu (str. 47) zapisala: »Kot vedno se žalost in radost mešata. Strah pred novim in želja po spremembi. Tako ona trepeta in čaka, upogiba se pod težo nove odgovornosti, čeprav ne ve povsem jasno, iz česa je ta sestavljena.« Prebujanje novega dne prinaša olajšanje in zavedanje o tem, da je možen nov začetek. Upe, da še ni prepozno. Znamo, zmoremo, smemo, hočemo drugače. Vsak od nas odhaja po poteh, lastnih le njemu samemu. Potešen od vznemirjenja, pričakovanja, da mu bo morda prav danes uspelo. Vendar se sanje razblinijo še preden nastopi čas kosila, pogosto celo že takrat, ko šele prečkamo prehod za pešce in drvimo svojemu prvemu cilju dneva naproti, medtem ko nam vozniki v avtomobilih hupajo, naj pohitimo. Le hip in življenje se izteče iz nas. Kako daleč se nam v teh trenutkih zdi odrešitev večera, ki bi brez ovinkarjenja sporočila: konec je. Vsaj za ta dan. A jutri … jutri bo nova priložnost.

Občasno nas sicer ponese v »neslutene višave, a vedno s spoznanjem, da se bosta spet spustila na trdna tla in nadaljevala z običajnim tempom. In prav ta običajni vsakdan, za katerega sta se sama odločila s premagovanjem vseh preprek, sta poimenovala sreča. Prava sreča za njiju ni bila vsota izjemnih trenutkov, temveč vsak, še tako enostaven čas, ki sta ga preživela skupaj: jutranje bujenje, poslušanje novic, žvižganje iz kopalnice, pogovor o malenkostih.« (Kuić, str. 269)

Katerim opravkom naproti hitijo vsi neznani obrazi, ki jih srečujemo na ulicah? Kje najdejo mir? Kje iščejo zadovoljstvo? Kdo, če sploh kdo, jih ob večerih pričaka doma? Čemu se trudijo, koga ljubijo? Kje je tisti kraj, kjer so najbolj doma?

»Ko je tonila v sen ritma tresenja vlaka, je pred sabo zagledala modre oči mame Estere. Te so pomenile dom, toplino in podporo v nesreči. Ko je iz hlada in tesnobe zunanjega sveta posegla po zavetju, ko sta ji strah in jok stisnila srce in so ji kolena klecnila, je bil tam vedno mamin objem, v katerem se je lahko ogrela, okrevala, tam je bila, da jo je pričakala, ji prisluhnila in jo podprla ter jo spet nežno pustila korakati po lastni poti,« da bi ji dala svobodo (Kuić, str. 146). Pomembno je imeti dom. Se vračati vanj. Ga čutiti v srcu tudi takrat, ko smo daleč od njega. Kajti sicer oči vseh nas iz dneva v dan ugašajo in postanemo sence sebe samih. Zamujene priložnosti se kopičijo. Postajamo deli betonskih in asfaltiranih struktur, postajamo stroji, ki jih je ob prvi okvari potrebno zamenjati. Ni nam dovolj, nikoli, in beseda ne nam ostaja neznana. Je sploh še kaj, kar v nas uspe zbuditi hrepenenje? Želimo lepšo prihodnost? Boljši jutri? Izstop iz začaranega kroga? Se želimo predati drugačnosti, ki se je bojimo, zaradi česar ostajamo ujetniki slehernega dne? Smo srečni?

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Nekje drugje prostranost. Pustost gole tišine reže v prebujajoč se dan, ki slika pejsaže življenja. Nas do bolečine veže s svojim srcem, ki v osami ostaja iskren. Tam smo. »Ko si otrok, drugače vidiš svet. Najbrž ga v vsakem življenjskem obdobju vsakdo vidi z novega zornega kota,« se je na strani 151 romana Opalna puščava zapisalo Di Morrissey. Tu, na koncu sveta, se modrina neba dviga v čist, umit dan, in ta zmore prinesti le radost. Zelenilo travnatih pokrajin in gozda, že rahlo rumenečega in rdečečega v jesenskem prevešanju, se dopolnjuje z rjavostjo zemlje, ki daje življenje. Nas vabi na pot do nas samih.

Tu ni pritiskov. Ob koncu dneva ne obtožb, da je dan prinesel premalo. Ni razočaranj in občutkov nevrednosti. V tem svetu samo je … življenje samo. In mi v njem, odvisni izključno od dela svojih rok. Od lastnih misli. Dojemanja sveta.

V tej prvinskosti zahtevam po več, bolje, hitreje itn. ni mesta. Morrisseyeva meni, da je tako, »kot bi mi v srce, dušo in um vstopila svetloba.« (str. 335) Vsak dan je le čista sreča. V tem za marsikoga krutem svetu, v katerem ne bi znal preživeti, je milina. Ne gre več za imeti in doseči, temveč za biti, doživeti. Vprašanje, smo mar srečni, postane povsem brezpredmetno. Ničesar ni, kar bi nam najdbo sreče preprečevalo ali onemogočalo. Ne jutri ali naslednji mesec ali kadarkoli pač bomo že zaključili s projektom, na katerem trenutno delamo, kupili nove nepotrebne stvari ali spoznali pravo osebo. Ne, gre za to, da se v tem pristnem, naravnem svetu sreča godi danes. V prav tem trenutku.

»Včasih, ko to najmanj pričakuješ, v tvoje življenje v pravem trenutku vstopijo pravi ljudje.« (Morrissey, str. 392) Včasih v pravem trenutku stopiš na pravi kraj. Kraj, kjer si doma. Ki te povede domov. K sebi. Takrat pridobiš svobodo, da vzletiš kakor ptica, obvladuješ let in nato varno pristaneš. (povzeto po Morrissey, str. 17)

Pa vendar. Gre le za odločitev. Vedno za odločitev. Odločitev o tem, kje čutimo več in kje se začutimo bolj.