Izguba čutenja

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»V ljubezni je naš raj,edini raj moškega in ženske, kar jih je, a vanj ne znamo vstopiti, v njem prebivati, sami se iz njega izganjamo, ne znamo se posvetiti sočloveku. Najbolj bistveno je posvetiti se sočloveku. Če se človek sočloveku ne posveti – iz pametnih knjig in od pametnih ljudi ne bo izvedel in se ne bo naučil, kako se sočloveku posvečati dan in noč, vsak hip –, mu bo srce ostalo prazno, zapravil si bo življenje, doživel infarkt, se vrgel v alkohol, vse življenje bo ostal babjak ali spogledljivka, vse življenje se bo trpinčil ...« piše slovaški pisatelj Dominik Tatarka v enem svojih najbolj priznanih del, nastalim v tretjem obdobju njegovega ustvarjanja, ko se ni več pustil voditi režimu, v kratkem romanu Pleteni naslonjači (str. 7-8). Zapisanemu uvodu, ki se pojavi na samem začetku novele, gre samo potrditi, a moram priznati, da se dandanes pogosto sprašujem, če je mar to sploh še mogoče. Posvetiti se človeku, namreč.

V zadnjem času z vsemi prijatelji, znanci in kolegi, s katerimi preživim manj ali več časa, zelo hitro prispemo do ene in iste teme: pomanjkanje časa in naveličanost vsakdana, ki od nas terja osemurno (ali več) sedenje pred računalnikom. Kar bi niti ne bil problem, če bi se dejansko smeli posvetiti dejavnostim, zaradi katerih smo sploh poklicani na osemurno (ali več) sedenje pred to čudo tehnike in napredka.

Spomnim se svojega odraščanja … Takrat smo otroci popoldneve, po pouku, preživeli v vožnji s kolesom, igri na igrišču ali na obšolskih dejavnostih. Ker sem bila od nekdaj precej velik samotar, sem resda večino časa preživela na kolesu, ki me je popeljalo po okoliških cestah in gričih. Marsikdaj me ni bilo domov več ur in vožnja s kolesom mi je postala na nek način preizkušanje lastnih meja. V hitrosti. In, predvsem, v stopnji zahtevnosti izbrane poti. Pozimi ali ob deževnih dneh sem popoldneve preživljala doma, ob sestavljanju puzzlov, lego kock, vaji kitare, poslušanju glasbe, še prej pravljic, in – ja, že takrat – požiranju knjig ter pisarjenju. Nekje v šestem razredu mi je zmanjkalo gradiva na otroškem oddelku in sem presedlala h knjigam za odrasle. Tudi naši starši so dneve preživljali podobno. Pogostokrat, zagotovo večkrat tedensko, smo šli s pasjim prijateljem Arom v gozd. Po gobe. Po borovnice. Po jagode. Po maline. Po regrat. Z mami sva igrali mikado ali karte ali kaj tretjega. Vikende smo najpogosteje preživljali v hribih, da sem že v osnovni šoli prehodila praktično vso slovensko transverzalo in bila ob koncu celo izbrana za naj planinko leta, kar mi je takrat zelo veliko pomenilo. Danes nekaj manj. A če smo že ostali doma in je dan potekal kako drugače, smo pač kuhali marmelade, kompote in pripravljali ozimnico. Skratka, kakorkoli že, zavedali smo se ljudi, ki so nas obkrožali. In dejanj, v katerih smo vedno znova našli smiselnost.

Danes je drugače. Vsak je zaprt v svojo celico, v kateri mu družbo dela računalnik, ki naj bi lajšal naše delo, vendar ga v resnici otežuje. Ker zaradi elektronskih prijav skoraj vsega zamudimo na rok oddaje obrazcev. Le zato, ker sistem ne deluje. Ker čas mineva, medtem ko zapisujemo, kaj smo tega dne delali, namesto da bi dejansko delali. Ker je praktično vse naše (profesionalno) življenje globoko povezano z računalnikom in virtualnim svetom, da je delo malodane nemogoče opravljati brez njega.

Verjamem, da bi bilo življenje brez računalnika veliko preprostejše. Morda je takrat, v letih, ko so se računalniki šele pojavili, ta zares marsikaj olajšal. A čim so računalniki postali lastnina slehernega, okras vsake dnevne sobe, so delo postoterili. Kajti če bi ne bilo računalnika, bi mi ne bilo potrebno dve uri dnevno prebirati in odgovarjati na elektronska sporočila. Če bi ne bilo računalnika, bi mi ne bilo potrebno pol ure dnevno ali več urejati socialnih omrežij in spletne strani. Ne bilo bi mi potrebno zapisovati, kaj in kdaj počnem, ker bi se lahko ukvarjala s tistim, kar naj bi dejansko počela. Ne bi bila dolžna biti na voljo "vsem in vsakomur, tukaj in povsod". Bilo bi več časa za življenje samo. Žalostno, zares žalostno je, da zaradi tako napredne tehnologije smem svojemu delu posvetiti tako malo časa. Da tega, da za zelo veliko denarja še vedno delajo zelo slabe računalnike, namenjene izključno potrošništvu, ki se v enem letu pokvarijo, niti omenjam ne. Potrebuješ zmogljiv (drag) računalnik, da bi lahko delal, a nato ugotoviš, da delaš le zato, da odplačaš ta isti računalnik in ko se dolg naposled izravna, računalnik ne dela več. Začaran krog. Ki marsikoga posrka v svoje globine. Ljudje danes ne znajo več živeti brez naprav, ki so jim neprestano na dosegu roke. Ljudje, ki se znajdejo v moji družbi, a nenehno odgovarjajo na sporočila in objavljajo na socialnih omrežjih me vznemirjajo. Ničijo vse, kar bi lahko bilo. Resda sama nimam veliko časa, a sledim življenjskemu vodilu, da kadar delam resnično delam in kadar sem na oddihu, ne obstaja nič drugega. Želim samo začutiti, kar in kdor me obdaja. In tisto malo časa, ki ga nekomu namenim, sem resnično posvečena osebi, s katero se pogovarjam.

Želim si, da bi se svet spremenil. Da bi smela tu in tam prejeti pismo, ki bi mi sporočalo nekaj pomembnega. Brez elektronske pošte, socialnih omrežij, spletnih strani in drugega balasta, ki krade čas. Samo ljudi in pristnega stika z njimi si želim. Zavedam se, da »poslušati sočloveka pomeni, da mu ponujamo svobodo za zalet, pomeni, da se mu posvetimo, da si za vse večne čase v spomin vseh čutov vtisnemo dragega človeka, da bi si ga naši prsti, oči, ušesa, vse telo zapomnili do tolikšne mere, da nam ga v umu ne bo zasenčil, razkrojil že najbližji pripetljaj.« (str. 117) Vendar se bojim, da v svetu, v katerem nam računalniki otežujejo delo, niti nimam več pretirane zaloge energije za sočloveka.

»Kdor resnično misli na sočloveka, mu je dano izvedeti vse, vse vedeti in slutiti, si sluteno na vsakem koraku, z vsakim nasmehom in premikom obraza potrjevati.« (str. 117) Priznam. Če bom kdaj imela otroke, bi si zanje želela – poleg tistih klasičnih želja, da bi bili zdravi in da bi odrasli v srečne posameznike – le eno. Da bi spet znali živeti. Da bi ne bili vpeti v računalniško tehnologijo. Ker ne le, da ta krade naš čas. Temveč ubija. Ubija kreativnost. Ubija sočutnost. In, nikakor ne nazadnje, ubija našo človečnost.

Premišljanja o tistih, ki …

fotografija: © Nina Novak Oiseau

O tistih, ki so svoje življenje posvetili glasbi ter svojemu napredku. Na to me je napeljal fantastičen – po čudnem naključju ameriški – film Ritem norosti, ki sem si ga te dni ogledala že v drugo. Prvič sem ga namreč povsem po naključju izbrala v okviru programa lanskoletnega ljubljanskega filmskega festivala Liffe. Zdaj, ko je prišel na reden spored slovenskih kinematografov, sem se odločila za vnovičen ogled. Kajti ostalo je nekaj nedorečenega. Nekaj, kar je ves ta vmesni čas odzvanjalo v mojih mislih, a nikakor uspelo odzvoniti do konca.

Film je pravzaprav hvalnica jazzovskim velikanom in jazzovski glasbi. Hvalnica glasbi sami. In predvsem – glasbenikom. Zgodba se prične z novim šolskim letom, ki ga 19-letni bobnar Andrew Neiman začne na najboljši glasbeni šoli v ZDA, kamor je sprejet. Sanje so se mu uresničile, vendar se zaveda, da gre pri tem le za začetek. Nič več. Njegova pot se tu šele pričenja, prav tako njegovo (trdo) delo. Priti pod taktirko (ali mentorstvo) jazzovskega dirigenta Terenca Fletcherja so sanje vseh mladih študentov, kajti biti pod njegovim okriljem pomeni biti najboljši. Vendar stvari niso tako preproste. Fletcher ima namreč kontroverzne metode poučevanja, ki vodijo v psihična maltretiranja in celo fizične obračune s študenti, ki ne razumejo, da v resnici le preizkuša njihove meje, sposobnosti, zmožnosti, voljo, pripravljenost na žrtvovanje ... Vse le zato, da bi odkril novega Charlieja Parkerja. Kajti novi Charlie Parker ne bo – tako kot pravi Charlie Parker, ki je zaslovel, ker mu dejstvo, da mu je Jo Jones zaradi slabega nastopa vrgel v glavo činele, ni škodilo, temveč ga je popeljalo na večno izpopolnjevanje svojega talenta – ne bo nikoli obupal ali se predal. Vadil bo in vadil ter postal najboljši.

Biti najboljši in želja po napredku je kajkopak cilj vseh. Tudi Andrewa. Ki nima prijateljev. Ki se zbuja sredi noči, da lahko izkoristi dan za vajo. Ki pusti dekle, ker se zaveda, da se zveza dolgoročno ne bi obnesla, saj bi jo motilo, da nenehoma misli na glasbo. Ki življenja praktično nima. Kajti njegovo življenje je glasba. Edino glasba. Ki barva svet.

Film mi je všeč, ker na izredno neposreden, a hkrati prefinjen način navrže stališče mnogih, ki se z glasbo ne ukvarjajo profesionalno. Namreč … družina se zbere pri kosilu in Andrewa sprašujejo, kako mu gre v šoli, nakar se pohvali, da je uspel priti v Fletcherjev jazzovski orkester. Kar seveda pomeni, da je eden najboljših v državi in na svetu. Vendar se fant, ki mu sedi nasproti pohvali, da je dal nekaj golov v tretjeligaški ekipi. Vsi navdušeno ploskajo. Šport. Kjer se vrtijo visoke številke, bogata sponzorstva in ves preostali blišč, ki v okvirih glasbene umetnosti izostane, saj mnogi glasbeniki živijo na pragu revščine. Šport, ki ima nešteto navdušencev, a se ti ne zavedajo, da bi bil svet brez glasbe pust in prazen. In tisto, kar me osebno najbolj moti … šport prinaša zadovoljstvo le tistemu, ki se ukvarja z njim. Ta presega svoje meje in išče ekstreme, ki družbi ne dajo ničesar. Šport, ki je, če govorimo o ekipnih športih, prej kot veščina – naključje. Kajti vse, kar je mogoče natrenirati, je zmožnost reševanja različnih situacij. Skušati dobiti najboljše iz vsake od njih. In biti v najboljši fizični pripravljenosti. Glasba. Veščina, ki poleg talenta – dar višjih – zahteva ogromno vaje. A tudi fizične moči. Popolnost igranja v vsakem trenutku, kajti ena napaka lahko pogubi celoten nastop. Marsikdaj za sabo potegne še mnoge druge, vsaj kadar gre za orkester. Glasba, umetnost, ki postavlja ogledalo družbe, ji prinaša zabavo in zmore vsakega med nami spremeni do temeljev. V trenutku. Za vedno.

Pomislite na glasbo, ki ste jo poslušali v najstniških letih. Pomislite na plošče, zaradi katerih ponoči niste spali in so vam telo naseljevali mravljinci, podobni zaljubljenosti. Pomislite na vse pomembne trenutke vašega življenja in spomnili se boste glasbe, ki jih je spremljala. Pomislite na odločitve, ki ste jih sprejeli zaradi glasbe. Torej … glasba nam lahko spremeni življenje. Le kako bi nam ga lahko spremenil šport?!

A ljudje tega ne vedo. Ne želijo vedeti. Šport je v očeh mnogih ljudi pomembnejši od glasbe (ali drugih umetnosti) in zanj so pripravljeni odšteti nekaj denarja. Za glasbo ne. Pričakujejo, da bo brezplačno na voljo vsem in ob tem še menijo, da morajo biti umetniki hvaležni za priložnost (nastopanja). Zanje je greh pomisliti na honorar. Vendar se na blagajni in banki, kjer odidejo še zadnji bankovci za poravnavo najemnine in/ali položnic vse konča, medtem ko se športniki v svojem novem avtomobilu najnovejše znamke vozijo proti svoji veliki počitniški hiši … V tem je absurd. In v tem, da večina ljudi ne zna ločiti med požrtvovalnostjo vrhunskih glasbenikov, ki so življenje posvetili izpopolnjevanju svoje veščine, in tistimi, ki igrajo na terasi nekega tretjerazrednega hotela nekje na obali. Za večino ljudi so si vsi enaki. A je razlika ogromna.

Film Ritem norosti odpira še celo paleto drugih vprašanj, a o njih morda kdaj drugič in kje drugje. V prvi vrsti gre za to, da biti najboljši terja svoje žrtve. In biti najboljši ne pomeni uspeti. Temveč dobiti priznanje najboljšega. Tistega, ki ga ceniš. Biti najboljši pomeni, da bo vsak človek na tej zemeljski obli od tega trenutka do vekomaj vedel za tvoje ime. Kdo si in kaj si počel. A saj v literaturi ni kaj dosti drugače …

p.s. Damien Chazelle je režiser filma, za katerega menim, da bi si ga moral ogledati vsak. Glasbenik in tisti, ki glasbeno umetnost ne jemlje resno. Morda bodo ljudje po ogledu filma doumeli. Razumeli. Verjeli.